Na kavi z … Beniciom Del Torom (foto)

A Perfect Day, ki so ga včeraj predvajali v odprtem kinu Sarajevskega filmskega festivala, je postavljen v leto 1995, nekje v Bosni. Kraj dogajanja je delno abstrahiran zato, ker gre za zgodbo, ki (lahko) govori o katerikoli vojni kjerkoli, pravi scenarist in režiser filma Fernando León de Aranoa. "A na koncu se moraš odločiti, kam jo postaviš," dodaja.

Pa vendar, postavljen je v Bosno, v čas končevanja vonje. Razloga za to sta dva. Prvi je roman Dejarse Llover (Naj dežuje) španske humanitarne delavke, članice ekipe Zdravniki brez meja Paule Farias, ki se dogaja na Kosovu. Drugi razlog pa je režiserjeva izkušnja , ko je bil leta 1995 del humanitarne delegacije v Mostarju.

V tragičnih okoliščinah je pomemben humor Izhajajoč iz tega film A Perfect Day skozi veliko mero črnega humorja tematizira humanitarno delo, ob tem pa razkriva tragične in travmatične ravni vojne, njene posledice, pomen in krepitev nacionalne pripadnosti v konfliktu in vlogo mednarodnih vojaških sil.

O vlogi humorja v tem kontekstu režiser pravi: "Kadar so stvari tragične in grozljive, je pomemben humor. Tako ni le v filmu, temveč predvsem v resničnosti. Ta del življenja nam vedno ostaja."

Humor za preživetje Vlogo humorja kot strategijo psihološkega preživetja, distanciranja in obstoja je poudaril tudi Benicio Del Toro, ki je v filmu upodobil enega od humanitarnih delavcev iz mednarodne ekipe Pomoč brez meja. "Brez humorja je nemogoče obstati in v takšnih okoliščinah pomagati."

"V pogovorih s humanitarnimi delavci sem spoznal, kako je zanje ta obrambni mehanizem pomemben način soočanja, sicer bi se sesuli. Humor je ventil," je vzdušje filma, ki se sprehaja na meji med dramo in črno komedijo, utemeljil Del Toro.

"Humanitarnih delavcev nismo preveč marali" "Ker je bil Fernando v času vojne pri nas, ve, kako je bilo, zato je tudi lahko napisal scenarij, kot ga je," je jasen bosanski igralec Feđa Štukan. "Humanitarnih delavcev nismo preveč marali. Mislili smo, da so prišli v Bosno v času vojne samo zato, da bi pobrali denar za svoje delovanje. Od tu so lahko odšli kadarkoli in kamorkoli. Zdelo se nam je tudi, da jih pri tem delu poganja adrenalin, odvisnost od takšnih okoliščin."

A ko je spoznal humanitarno delavko Paulo Farias, ki je s svojim delom in zgodbo vplivala na nastanek filma, se je pred Štukanom odprl širši pogled. "Odprla mi je oči o tem delu. Zaradi zgodb, o katerih mi je pripovedovala, sem vse videl drugače." Ena od teh je bila, ko se je morala ob dveh hudo ranjenih otrocih in enem kirurgu odločiti, katerega otroka bodo reševali, je njeno izkušnjo posredoval igralec.

"Našli bodo način, da tragično zgodbo povedo sprejemljivo" "Humanitarni delavci bodo našli način, da dramatično in tragično zgodbo povedo sprejemljivo," je o tovrstnem delu in odnosu, ki ga razvijejo, dodal Del Toro.

O človeški moči in želji po dosegu cilja Ob vlogi humanitarnih delavcev, človeški moči in želji doseči cilj ter ob vojnih razmerah pa film odpira še druge mikroravni medsebojnih odnosov, vpetih v situacijo in s skupno misijo.

V filmu je močen poudarek na dialogih – prepričljivih, zabavnih in lucidnih. O teh režiser pravi, da se jim kot scenarist vedno rad posveča. "Biti morajo kot glasba, imeti morajo svoj ritem, biti morajo tekoči, a s prekinitvami."

"Zgodba mora biti takšna, v kateri bi se rad videl" Med pogovorom o vsebini filma pa so prisotni odprli tudi temo sodelovanja.

Benicio Del Toro, ki je režiserja Fernanda Leóne de Aranoeja spoznal pred šestimi leti v Madridu, se je za sodelovanje odločil šest mesecev pred snemanjem. Prepričala ga je zgodba, kar pa je, kot je dodal, vedno ključno pri njegovem delu in tudi pri oblikovanju lika. "Pri oblikovanju lika izhajam iz zgodbe, to je moje izhodišče. Zgodba mora biti izvirna. Mora biti takšna, v kateri bi se rad videl."