Green Day še vedno znajo! (2. del)

Po prvem delu koncerta, ki je bil sestavljen iz novejših komadov, je Billie Joe Armstrong na oder prinesel Blue. Tako se imenuje kitara, s katero je posnel starejše albume, med drugim Dookie, ki je Green Day izstrelil med zvezde. Vprašal nas je, ali smo pripravljeni na komade stare šole, in že se je zaslišala Burnout, naslovna pesem prej omenjenega albuma. Omeniti moram bobnarski solo, ki je del te pesmi. Čeprav mu večina ne posveča posebne pozornosti, je bil to zame drugi vrhunec večera. Šele takrat sem se zavedel: "Dejansko tole poslušam v živo!"

Sledili so Hitchin' a Ride, 2000 Light Years Away, Brain Stew, St. Jimmy, Longview, Basket Case in She. S temi komadi so nekako na hitro preleteli obdobje prvih šestih albumov. Nekje med njimi je band zaigral del pesmi Highway to Hell, priredbo avstralskih AC/DC, kar smo gledalci z navdušenjem pozdravili. Del Longviewa je tradicionalno odpel naključni oboževalec, ki ga je Billie Joe izbral iz občinstva, prav tako tradicionalno pa sta se tudi poljubila. Med skladbo St. Jimmy se je občinstvu utrgalo in začeli smo skakati kot nori. Čeprav sem bil dokaj oddaljen od odra, se je tudi v moji okolici odvil neke vrste "mosh pit", značilno punkersko prerivanje in razmetavanje. Nato je komad Basket Case povzročil norijo, kakršna mu pripada kot hitu, s katerim so Green Day prodrli na sceno. Tudi po devetnajstih letih ni izgubil svojega naboja in na trenutke se zaradi glasnega petja množice skorajda ni slišalo benda.

Prava maškarada

Naslednja je bila na vrsti pesem o transvestizmu King for a Day. Temu primerno so se našemili tudi glasbeniki na odru. Billie Joe si je na glavo poveznil chaplinovski polcilinder in v roko vzel sprehajalno palico, prek ramen pa si je ovil šal iz rožnatega perja. Bobnar Tré Cool si je nadel modrček, velika očala in rožnat ženski klobuk, zaradi česar je presenetljivo spominjal na gospo Doubtfire. Basist Mike Dirnt se je prikazal z umetnimi brki in kavbojskim klobukom, kitarist pa mu s piratskim klobukom ni ostal dolžan. Spremljevalni vokalist se je našemil v Walda, klaviaturist pa se je s faraonskim pokrivalom prvič pojavil izza klaviatur in zaigral na saksofon. Da je bila mera polna, se je na odru prikazal tudi rožnat zajec, za katerega mnogi oboževalci menijo, da je v resnici preoblečeni bobnar. Zajec nam je dokazal nasprotno in se z majico, na kateri je pisalo "Who the f**k is Tré Cool?", postavil ob bok bobnarju.

Pesem se je s pomočjo sola na saksofonu prelila v Shout skupine Isley Brothers, ki jo mnogi najbolje poznamo iz filma Nune pojejo. Ni treba poudarjati, da je v odgovor na pevčeve melodije občinstvo glasno prepevalo. Med pesmijo so se člani benda na odru ulegli na tla in igrali naprej. Brezšivno sta sledila še dela pesmi (I Can't Get No) Satisfaction Rolling Stonesov in Hey Jude zasedbe The Beatles, ki jo Green Dayi navajajo kot eno glavnih vzornic.

Predstavitev članov

Za konec uradnega dela nam je bend postregel z najnovejšim singlom X-Kid in starejšim hitom Minority, med katerim je Billie Joe predstavil glasbenike na odru. Spremljevalni vokalist, ki je med koncertom občasno poprijel za kitaro, se imenuje Jeff Matika. V Beogradu je Billie pripomnil, da Jeff izvira iz Srbije, vendar tega podatka ne morem potrditi. Klaviaturist, pianist in saksofonist, ki je pri zadnji pesmi poprijel celo za harmoniko, se imenuje Jason Freese in Green Daye spremlja že od leta 2003.

Še en Jason je stal na odru. Spremljevalnemu kitaristu je namreč ime Jason White. Za polnejši zvok benda na turnejah skrbi že od prejšnjega tisočletja, natančneje od leta 1999, ta turneja pa je zanj prav posebna, saj na odru prvič stoji kot "cuatro", četrti član benda. Trio ga je že večkrat povabil, naj se jim uradno pridruži, vendar je Jason do zdaj to vsakič zavrnil, češ da noče biti v središču pozornosti. Čeprav se na odru še vedno obnaša bolj kot spremljevalni glasbenik, smo oboževalci njegovo članstvo v bendu sprejeli z bučnim odobravanjem.

Najboljši čas naših življenj

Po odigrani pesmi so se glasbeniki odpravili z odra, toda množica je hotela še. Green Day so nam ustregli po nekajminutnem skandiranju. Prihiteli so na oder, se priklonili in zaigrali za mnoge najbolj pričakovan komad večera American Idiot. Sledila je devetminutna odisejada Jesus of Suburbia, ki so jo zaigrali perfektno. To je bil še zadnji vrhunec večera in menim, da bi morali biti potešeni tudi najzahtevnejši oboževalci. Sledila je še sveža pesem Brutal Love v ritmu valčka, nato pa je bend dokončno odšel z odra.

Kljub vnovičnemu skandiranju so se prižgale luči in koncerta je bilo konec. Začela se je predvajati spremljevalna glasba, ljudje pa so se zadovoljni, nekateri celo evforični, odpravili proti izhodu. Koncert je bil odličen! Green Dayem je uspelo. Toda čeprav sem napisal, da bi morali biti potešeni tudi najzahtevnejši oboževalci, me je grizla neka malenkost. Billie Joe že vse od leta 1997 kot zadnjo pesem vsakega koncerta zaigra akustično Good Riddance (Time of Your Life), medtem ko sam stoji na odru. To je nekakšna tradicija. Na tem koncertu (in na tej turneji na splošno, kot sem pozneje ugotovil) pa so to tradicijo prekinili. Kljub temu smo obiskovalci koncerta doživeli "time of our lives", kar bi se v slovenščino grobo prevedlo kot najboljši čas naših življenj.

Beograd

Prav zato, pa tudi zaradi upanja, da bom morda vseeno slišal Good Riddance, sem se dva dni pozneje odpravil v Beograd. Koncert v Trstu je bil v soboto, 25. maja, v Beogradu na idilični lokaciji v parku Kalemegdan pod beograjsko trdnjavo pa v ponedeljek, 27. maja. Dodatni razlog za to petsto kilometrov dolgo in pet ur trajajočo vožnjo v eno smer so bile (relativno) poceni karte. V Beogradu so bile karte za stojišča tik pod odrom vredne okoli 40 evrov, v Italiji pa so bile tiste za bolj oddaljena stojišča cenjene na več kot 50 evrov. Prvih vrst se iz Slovenije sploh ni dalo kupiti. Še en razlog je bil: kaj ne bi bilo noro slišati Billieja Joeja govoriti "po naše"? Hvala se tudi po srbsko reče hvala. Pa tudi na pregovorno raznolikost Green Dayevega repertoarja sem računal.

Ni mi bilo žal. Doživeti tako veličasten koncert iz druge vrste in si zreti s svojimi idoli iz oči v oči je res nekaj enkratnega. Polomljen "huala" je bil prav posrečen in "Belgrade, let's go crazy!" se vsaj meni sliši bolj domače od "Viva Italia!". Ne smem pozabiti omeniti predskupin Superhiks, Atheist Rap in Hladno pivo, ki vsaka v svoji državi skrbijo, da so punk in njegove variacije še vedno živi, tokrat pa so se zbrale in dobro ogrele desettisočglavo množico. Toda zvezde večera so bili Green Day.

Nekaj, česar niso naredili še nikoli do zdaj

Prvi del koncerta je potekal podobno kot v Trstu, nato pa se je Billie na odru pojavil z Blue in rekel: "Naredili bomo nekaj, česar nismo naredili še nikoli do zdaj. Zaigrali bomo album Dookie v celoti!" Občinstvo je padlo v trans. Sam nisem mogel verjeti. Na poti v Beograd smo poslušali stare albume in ob Dookieju sem rekel: "Kaj bi dal, da bi slišal tale komad … pa tegale in tegale. Vendar to lahko samo sanjam …" Sanje so se mi uresničile! Nekatere pesmi so bile zaigrane celo prvič po letu 1994. Pred začetkom pesmi Sassafras Roots se je bend za trenutek ustavil, Billie pa nam je to pojasnil z besedami: "To pesem smo nazadnje igrali v studiu, ko smo jo posneli!"

Album Dookie je imel svojo ceno in zaradi njega niso igrali drugih pesmi s starejših albumov. Koncert se je s pesmima St. Jimmy in King for a Day nadaljeval kot v Trstu. Predstavljam si, da je to užalostilo kakšnega oboževalca, ki omenjenega albuma ne pozna, vendar taki najbrž tudi drugih starejših albumov ne poznajo. Večina občinstva pa je bilo navdušenega in Green Day so ta repertoar ponovili na Dunaju 29. maja. V Londonu, kjer je bil naslednji koncert na turneji, so se vrnili h klasičnemu zaporedju pesmi, čeprav so zaigrali tudi Sassafras Roots, za katerega so najbrž ugotovili, da so mu vsa ta leta delali krivico.

Glasba s sporočilom

Koncert v Beogradu se je, tako kot v Trstu, končal s skladbo Brutal Love in na Good Riddance bom moral še nekaj časa počakati. Do takrat me bo grelo dejstvo, da sem eden redkih, ki smo v živo slišali Having a Blast, Coming Clean in In the End.

Prižgale so se luči, začela se je predvajati glasba. Postal sem pozoren … Tako kot pesmi pred začetkom koncerta je bila tudi ta na koncu enaka kot v Trstu. V Italiji ji nisem posvečal pretirane pozornosti, zdaj pa sem opazil, da gre za If the Kids Are United angleške punk skupine Sham 69. Refren pesmi se glasi: "If the kids are united then we'll never be divided", kar bi se v slovenščini glasilo: Če je mularija združena, je ne more nikoli nič razdeliti. Green Day je bend, ki že 25 let skrbi, da smo mulci – celo mulci iz mnogo različnih generacij – združeni.