Dom, ki ni dom, temveč kraj za odrivanje družbenih problemov

Ob besedi dom pomislimo "na tople občutke", pravi režiser Metod Pevec. A to ne velja za ljubljanski samski dom na Ulici Vide Pregarčeve v Mostah. Zanj njegovi stanovalci in stanovalke pravijo, da je to dom, ki ni dom. Prej začasno bivališče, v katerem pa zaradi socialnih okoliščin nekateri ostanejo tudi 35 let, doda avtor dokumentarnega filma, ki se je na Sarajevskem filmskem festivalu uvrstil v tekmovalni program.

Prazna okna brez zaves, brez topline … "Spoznal sem, da so lahko dobre in šokantne teme zelo blizu," o izhodiščih za nastanek dokumentarca Dom pove Pevec. Živi namreč "v delavskem predmestju, ki so mu v boljših časih rekli tudi rdeči becirk". V sosednji ulici stoji samski dom, mimo katerega se je pogosto sprehajal. "Tam sem opazoval prazna okna brez zaves, brez topline." Slutil je, da so tam težke zgodbe. Nastal je dokumentarec.

Pred kamero so stopili tisti, ki so pred njo iskreni in prepričljivi Režiser se je v ta namen za leto dni preselil tja. Sobo si je najel, ker mu lastniki niso dovolili snemanja. A se je znašel, med stanovalci pa tako sprva postal "čudak s kamero iz kleti". Življenje z njimi mu je prineslo priložnost, da so pred kamero stopili tisti, ki pred njo "ne znajo nastopati, znajo pa biti iskreni, močni in prepričljivi". Vse je posnel sam.

"Tu sem bolj lačen kot sit" V Domu tako nastopijo nekdanji Vegradovi delavci, ki so ostali brez izplačanih plač v vrednosti 15 tisoč evrov, drugi brez 12 tisoč evrov … Življenje tam primerjajo z zaporom. A kot v pogovoru podčrta režiser: "Hildi Tovšak, ki je tem delavcem dolžna enajst milijonov, je bolje v zaporu kot njim v samskem domu. Je in spi bolje." Ob tem so zgovorne na primer besede enega od portretirancev v filmu, ki pravi, da je "tu bolj lačen kot sit".

Tam živijo tudi najstnice iz problematičnih družin V samskem domu, ki je bil nekoč v lasti Vegrada, zdaj pa ima več lastnikov, poleg delavcev ter deložiranih posameznikov v okviru Mladinskega doma Jarše pod skrbstvom vzgojiteljev živijo tudi najstnice iz problematičnih družin.

Življenje starejše generacije delavcev in dijakinj je v dokumentarnem filmu režiser združil ne le zato, ker živijo na isti hišni številki, temveč kot portret kraja, kamor se odriva družbene probleme. Film sklene z besedami, da "pozabljamo na milijone, ki smo jih dolžni delavcem. Vse to v imenu liberalizacije, privatizacije in fleksibilnega trga, parol današnjega časa."

Prva projekcija v skoraj polni sarajevski dvorani Dokumentarec Metoda Pevca je pretresljiv, tako kot so pretresljive življenjske zgodbe, o katerih govori. Svojo prvo projekcijo je tako doživel v skoraj polni dvorani v Sarajevu, z uvrstitvijo v tekmovalni program pa je dobil tudi svojo prvo priložnost za morebitno nagrado.