Zračna garsonjera pod Ljubljanskim gradom (s presenečenjem v kleti)

V 400 let stari hiši na griču, ki vodi na Ljubljanski grad, sta na 36 kvadratnih metrih arhitekta Aleksander S. Ostan in Nataša Pavlin uredila majhno stanovanje s kletnim ateljejem.

Z občutkom za zgodovino prostora sta se lotila zasnove garsonjere. Ali kot pravi Ostan: "S spoštovanjem do stare strukture, ki je ne zakrivaš, v njo ne vnašaš nekaj tujega, predvsem pa jo pozorno arhitekturno prebereš," sta začela odkrivati arheologijo objekta in jo vpletla v njegovo prenovljeno podobo. V njej sta tako na več mestih pustila tudi prostorske spomine.

"Iskrenost materiala, razpiranje arhitekture navzven, revitaliziranje obstoječega, iskanje ravnovesja med starim in novim ter kakovostna nadgradnja," je nekaj načel arhitekturnega dela Aleksandra S. Ostana in Nataše Pavlin. Ta so v stanovanju vidna na več mestih. Izrazito na primer že na odprtih starih lesenih stropnikih, ki sta jih v kontrastu z belimi stenami pustila skoraj neobdelane in vidne.

Arhitekta Aleksander S. Ostan in Nataša Pavlin sta se z občutkom za zgodovino prostora lotila zasnove garsonjerje.

Ohranjena enovitost prostora

Pri prenovi sta sprejela nekaj ključnih odločitev. Ena takšnih je bila, kot pripovedujeta arhitekta, tudi ta, da ohranita enovitost prostora, zato v njem ni pregradnih sten, kuhinjski del z dnevno sobo pa je od intimnega prostora, spalnice, ločen le z dvema omarama. Tudi ti sta stari, dobila sta ju od prijateljice, ki ve za njuno afiniteto do starega. Ti sta predelala in prenovila.

Načelo reciklaže, prenove in transformacije jima je namreč blizu. Poudarjata, da še posebej takrat, ko gre za kakovostne obstoječe objekte, prostore in pohištvene kose, arhitekturna glasnost ni zaželena, pomembna je smiselna nadgradnja obstoječega.

Ker je prostor globok, sta ga z dvema stopnicama in podijem razločila tudi po višini. Sprednji del, v katerem sta povezana kuhinjski del in dnevni prostor, je zato svetel in izčiščen, le s posameznimi oblikovalskimi in barvitimi poudarki. Pogledi skozi okna so usmerjeni na mestne vedute z zvoniki pod grajskim gričem, s tem pa le še nadgrajujejo vizualno pretanjenost bivalnega okolja.

Načelo reciklaže, prenove in transformacijeje arhitektoma blizu. Poudarjata, da še posebej takrat, ko gre za kakovostne obstoječe objekte, prostore in pohištvene kose, arhitekturna glasnost ni zaželena.

Zračno in odprto V dnevnem prostoru so knjižnica, klubska mizica in dva fotelja, ki ponujata priložnost za popoldanske čajanke, poleg teh pa je z leseno mizo oblikovan jedilni del. Tu je tudi kuhinja, ki ima steklene police na tankih jeklenih držalih, ki so obešena na hrbtni strani starih omar in na ta način ponujajo še več odlagalnih površin.

Vse v enem prostoru, a brez občutka utesnjenosti. Nasprotno, bivalni del deluje zračno in odprto. Pa čeprav so tudi stropi relativno nizki. Iz teh, pa tudi preostale zasnove stare hiše Ostan razbira, da stavba izvira iz ruralne tradicije.

In če se vrnemo k sodobnosti bivanjskega okolja: za omarama je spalnica. Tja se prebije malo svetlobe, zato deluje diskretno in zatemnjeno. Odmaknjena v zadnji in višji del ponuja več kot dovolj udobja in intime.

Spalnica je za omarama. Tja se prebije malo svetlobe, zato deluje diskretno in zatemnjeno. Odmaknjena v zadnji in višji del ponuja več kot dovolj udobja in intime.

Z občutkom za avtentično

Z občutkom za avtentično sta avtorja umestila tudi pohištvo. Tudi pri tem je bilo vodilo spoštovanje konteksta prostora. V dokaj nevtralno, svetlo in zadržano prenovljeno lupino prostora nista želela vstopati s stenskimi barvami, temveč bolj z raznolikimi dodatki, izhodišča še poda Ostan. Tako je razen nove, bele kuhinje, narejene po naročilu, pohištvo na neki način reciklirano, v nasprotju s preostalim je to tudi barvito. "Iščeš duh prostora in njegov značaj, glede na to pa vanj vnašaš tudi pohištvo," pojasni arhitekt.

Kar nekaj je družinskih kosov. Stol v spalnici je prišel iz ordinacije Ostanovega dedka, preostali so iz arhitektove družine v Bovcu. Star premaz sta jim pobrusila in na ta način prišla do barve lesa, ki izpostavi njegovo naravo.

Zdajšnji prebivalec garsonjere je s svojimi predmeti v prostor vnesel še svojega duha.

Stola s kosovnega odpada

Les se kot material in tema nadaljuje tudi pri preostalem pohištvu, pri klubski in jedilni mizici, pa tudi pri konstrukciji dveh enosedov. Ta je Nataša Pavlin našla na kosovnem odpadu in ju dala na novo tapecirati s cvetnimi motivi. Ti so ji z močnimi barvami na beli podlagi še posebej blizu.

Izbrala je tkanino priznanega dunajsko-judovskega arhitekta Josefa Franka, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja emigriral na Švedsko in tam nadaljeval svoje delo. Frankovi barvno intenzivni vzorci v belo okolje prinašajo zanimiv kontrast. Svoje k prijetnosti in udobju dodajo tudi izbrane preproge.

V kleti se skriva presenečenje: atelje.

Osebni predmeti za udomačitev prostora

Dokončno je senzibilno zasnovo garsonjere udomačil še njen zdajšnji stanovalec. Ameriški umetnik, ki ni niti za trenutek omahoval pri tem, ali bi za svoje začasno ljubljansko bivališče izbral prav to stanovanjce. V prostor je s svojimi predmeti vnesel še svojega duha.

Presenečenje garsonjere pa se skriva v kleti, kjer je pod očarljivim kamnito-opečnatim obokom še simpatičen atelje. Njegove stene so očiščene in na novo fugirane, kot ovit v školjčno lupino pa ponuja idealen prostor za delovno osamo in ustvarjalni mir.