Nad njenim delom je bila Makarovičeva tako ganjena, da jo je kar objela

Božični čas ima v sebi nekaj pravljičnega, nekaj, kar ogreje še tako hladno srce. V številnih svetovnih prestolnicah želijo to občutenje širokega srca in lepih misli spodbuditi z raznimi prazničnimi postavitvami izložb. Delčke tega smo dobili tudi v slovenski prestolnici, kjer mlade in stare navdušuje pravljična izložba v veleblagovnici Nama. Za njeno dodelano podobo je že kot vsa leta do zdaj poskrbela ustvarjalna aranžerka Alja Dermastja.

S pravljično izložbo popeljala ljudi v svet domišljije "Imam to srečo, da lahko veliko potujem, in kjerkoli sem, si vedno ogledam izložbe. Letos so me najbolj navdušile izložbe za otroke, ki pa seveda niso samo za otroke, ampak za vse. Vedno sem si želela, da bi v Nami naredila posebno, pravljično izložbo, ki bi ljudi popeljala v svet domišljije. A žal so takšne izložbe drage in vodilni nimajo posluha za takšne ideje, saj vedno na vse gledajo z vidika denarja. To je velik vložek, a učinka jim žal ne moreš pokazati v številkah. A v teh kriznih časih sem želela ljudem dati nekaj lepega brezplačno. Že od pomladi sem nagovarjala direktorico, naj mi, če bom pridna in bom navezala stik z vsemi partnerji, ki bi sodelovali z nami, konec leta omogoči postavitev izložbe po mojem okusu," nasmejano razloži Alja.

Seveda Svetlana Makarovič v izložbo ni prišla po naključju. Letos ena od najbolj znanih slovenskih pravljičark praznuje 75. rojstni dan, poleg tega pa so njene pravljice stare že skoraj štirideset let, tako da so njeni živalski liki močno zlezli pod kožo številnim starejšim Slovencem.

"Svetlana Makarovič je bila zame od nekdaj nekaj posebnega. Njene zgodbe sem vedno z veseljem prebirala svojemu sinu in jih brala tudi zase. Ilustracije Gorazda Vahna so mi zelo všeč, saj so tako pravljične. Izbrala sem njene tri pravljic, Pekarno Mišmaš, Sapramiško in Sovico Oko."

Ideja za postavitev je rasla od poletnih mesecev. "V glavi sem imela predstavo, kako bo videti, saj so, če gre za hrano, izložbe videti fenomenalno. Vrečke moke ljudem sežejo do srca. Ko sem dobila ilustracije Gorazda Vahna, pa se mi je kar zvrtelo od navdušenja."

Izložba navdušila tudi moške tridesetletnike Alja je prosila za pomoč ljudi, ki so ji prinesli razna stara kmečka orodja za peko in druge stare stvari, ki jih je nato postavila v kontekst pravljice. "Izložbo sem začela postavljati v soboto s Pekarno Mišmaš. Ljudje so se že med postavljanjem ustavljali in ploskali.

Zame je bila največja nagrada, ko so prišli v trgovino, mi čestitali in občudovali moje delo. Takrat sem si rekla: 'Zaradi tega jo je bilo vredno postaviti.' Te zgodbice so ljudi tako navdihnile, da so mi začeli pripovedovati svoje življenjske zgodbe. Vedela sem, da bodo navdušeni otroci in starejši, presenečena pa sem bila, da je izložba navdušila tudi moške tridesetletnike, za katere sem mislila, da jih zanimajo le telefoni."

Nad njenim delom je bila več kot navdušena tudi avtorica. "Makarovičeva si je ogledalo izložbo še med mojim ustvarjanjem. Imela sem kar malce treme. A ko sva naredili obhod, mi je rekla: 'To je lepše, kot sem jaz napisala. Moram vas kar objeti, saj je to nekaj najlepšega, kar sem videla v zadnjem času.' Potem sem imela res tremo in bila čisto šokirana, ganjena."

Svetlana Makarovič: Tako je, če se ustvarjalen človek loti dela O svoji ganjenosti je Svetlana Makarovič govorila tudi na knjižnem sejmu v Ljubljani v pogovoru s Carmen L. Oven. "To je pa tako lepo … Zelo mi je všeč … Spet bom šla pogledat, ker se ne morem nagledati detajlov. Tako je, če se ustvarjalen človek loti dela. Oblikovalka je izrezane miške oblekla v smučarsko bundo, postavila rožnate sovice, ki se odpravljajo spat … Toliko novih zgodb. Tam so vozički, ki se jih spominjam iz svojega otroštva, tam je kredenca, ki me spominja na tisto iz mojega otroštva, iz katere sem ukradla dvajset dinarjev, da sem si z njimi kupila bombone."

Navdušenje nad izložbo je izrazil tudi direktor Mladinske knjige, ki je vse svoje zaposlene "napodil" k ogledu tega, kako se naredi dobra izložba.

Umazane šipe izložbe so nagrada za njeno delo "Rada imam, da se ljudje ustavijo ob mojih postavitvah in za kakšen trenutek odplavajo s svojimi mislimi. To je zame velik poklon. Največji. In ko vidim, kako zjutraj brišejo šipe izložbe, ker so vse umazane od otroških rokic in smrkljev. To je nagrada za moje delo. Zdaj čutim obvezo, da moram biti dobra še naprej, ne smem popustiti. Mi je pa vsakič hudo, ko izložbo podrem, ker izginejo srečni obrazi na drugi strani," sklene pogovor Alja.