Sobota, 26. 3. 2016, 9.09
7 let, 2 meseca
Peter Prevc je v nenehnem iskanju nirvane
"Spadam med tiste Slovence, ki razmišljajo, kaj če se bo čez deset let nekaj zgodilo," je najboljši skakalec pretekle zime Peter Prevc odgovoril na vprašanje, ali spada med zapravljivce ali ne.
Sezona Petra Prevca je šla v anale smučarskih skokov. Osvojil je vse mogoče posamične lovorike, ki so bile na voljo. Postal je kralj novoletne turneje, kralj poletov na svetovnem prvenstvu na Kulmu, kralj v skupnem seštevku za mali kristalni globus v razvrstitvi poletov in kralj v svetovnem pokalu, v katerem je prav tako podiral rekorde. Preskočil je legendarnega Gregorja Schlierenzauerja, ki je imel do te zime rekord po številu zmag, osvojenih točk in stopničk v eni sezoni. Zdaj so na ogled postavljene Petrove znamke – 15 zmag, 2.303 točke in 22 stopničk. Pred njim je zaslužen počitek, nato pa priprave na novo sezono. Zaveda se, da bo prelomna.
Kako težko že čakate dopust?
Najprej čakam na počitek po vseh obveznostih, ki sem jih imel. Na to, da se uležem in naspim, nato pa nova energija in novi izzivi.
Ali greste tudi letos proti zahodu ali vas bodo kaj premamile tudi vzhodne države?
Zdaj sem bil dve leti v Ameriki na zahodu, zdaj grem prvič na vzhod. Amerika je bila preprosta. Vzel sem avtomobil, zjutraj pogledal, kam bi šel, se usedel, tri ure vozil, se razgledoval … V Aziji bom videl, kako bo. Ne moreš se ravno usesti v avtomobil, zlasti ne v manjšem mestu. V tem pogledu bo to izziv zame.
Bodo počitnice aktivne ali boste dali vse štiri od sebe?
Malo bom tudi hodil, a bom dal tudi vse štiri od sebe. Pomembno bo, da glavi ne bo treba delati.
Ali med počitnicami kaj razmišljate o skokih ali jih lahko povsem odmislite?
Glede na to, da grem v nov kraj, kjer bom imel oči na pecljih in bom opazoval, kaj se dogaja, kaj počne ta človek, kaj drugi, kako kdo živi itn., o skokih ne bom razmišljal. Niti zvečer, ko bom šel spat.
Verjetno vam bo prijalo tudi to, da boste odšli v kraj, kjer vas ljudje ne poznajo, tako da boste imeli mir pred vsem, kar se je dogajalo v zadnjem času.
Zagotovo. Ne vem, ali me bo kdo tam pocukal za rokav. Ko si enkrat tako daleč, ne verjameš, da boš koga srečal. Ljudje so me navajeni na snegu, če me bodo videli na 5.000 kilometrov oddaljeni plaži, bodo verjetno kar šokirani.
Koliko je vse skupaj za vas obremenjujoče, ste se tega že navadili?
Lažje je, če dobro skačeš in si uspešen, kot če imaš težko sezono. Takrat se vedno sprašuješ, zakaj ti ne uspeva. Imaš sicer manj dela z novinarji. Na vsake toliko časa te kdo vpraša, kdaj se boš pobral iz krize, zato pa sam sebe toliko več sprašuješ. Uspehi ti dajo moč, samozavest in energijo, da vse skupaj lažje preneseš.
K sreči krize še niste imeli …
Res jih nisem imel, vendar ne moreš nikoli vedeti, kdaj pride.
"Uspehi ti dajo moč, samozavest in energijo, da vse skupaj lažje preneseš."
Ali zdaj kaj bolj pazite, kako se obnašate v javnosti?
Od Planice še nisem bil v javnosti neorganizirano. Ljudje se obračajo. Paziš in ne. Ne vem, ali sem bil kdaj kakšen razgrajač, da bi delal traparije.
Ali dobro premislite, preden kaj rečete?
Morda, odvisno komu. Pri marsikom ne premislim, pri drugih se odločim za vljudnostne besede.
Pri slavi se velikokrat potegne vzporednice z denarjem. Ste že prešteli, koliko ste zaslužili to sezono?
Dosti.
Država vam še vedno veliko pobere …
Toliko, kolikor je po zakonu napisano. Vsakemu nekaj odnese. Več ko zaslužiš, več daš. Takšna je praksa v več državah sveta. S tem se moramo sprijazniti. Prispeva se, da gredo lahko otroci v šolo zastonj, prav tako k zdravniku.
Koliko vas je vrglo iz tira, da ste odločbo o "neplačanih" obveznostih dobili med novoletno turnejo?
Pravzaprav osebno dopisa nisem dobil. Dobil sem le sporočilo, da je vse urjeno. Ga je pa dobil eden od skakalcev. Prav tako je vse oddal kot drugi, vendar kdaj nastane kakšna zmeda, ker je zakon morda malce dvoumno napisan in uslužbenci, ki se trudijo pomagati, ne vedo, v katero smer ga obrniti, zavrteti. Potem malce drugače oddaš obrazec, v roke ga dobi kdo drug in ukvarjati se moraš s tem, da razložiš, kako si si nekaj zamislil. Potem poslušaš, kako si je on in kako mora biti. To ti vzame nekaj energije. Osebno sem se obrnil na računovodstvo, to pa na davčno upravo in svetovanje, da se je potem stvar razčistila.
Med sezono torej sami nimate opravka s tem?
Med sezono spremljam, koliko sem zaslužil, koliko sem kje plačal davka, potem pa to oddam.
Ste si rekli, da si boste po sezoni z denarjem, ki ste si ga prislužili, kupili nekaj posebnega, nekaj, kar ste si vedno želeli?
Grem na dopust. To je zame to. Ne bom pa kupil kakšne materialne stvari, ki je ne bi uporabljal. Ne vem, zakaj bi si nekaj kupil, če tega ne bom uporabil.
Kam pa vložite denar? Ga hranite le na banki?
Pri Triglavu so mi zdaj odprli sklad, preostalo pa kar gre (smeh).
Ali denar hitro zapravite?
Ne, varčujem ga. Jaz spadam med tiste Slovence, ki razmišljajo o tem, kaj če se bo čez deset let nekaj zgodilo. Ne upam si zdaj na veliko zapravljati.
Potem ste varčni?
Skop. Gorenjec (smeh).
"Tudi na treningu moraš biti zbran, da treniraš dve, tri ure, kolikor traja tekma."
Pustiva zdaj denar ob strani in se vrniva na skakalnico. Kdaj ste začutili, da je to vaša sezona?
Morda sredi novoletne turneje. Na začetku sem se malce lovil. Trikrat sem bil drugi in se že vprašal, kako je mogoče, da so trije različni zmagovalci, jaz pa vedno drugi … Potem se je začelo srečno obdobje do Sapora. Na novoletni turneji sem se počutil močnega, a sem bil hkrati previden, saj ti lahko en slabši skok vzame veliko več kot en slab rezultat na drugi tekmi.
Kako močnega se počutite v trenutku zmagoslavja?
Počutim se sposobnega. V glavo si vračam tiste stvari, ki sem jih počel. Poskušam jih ponavljati, dokler gre. Ko ne gre, pa moraš poiskati nekaj novega.
Vas je lanski poraz, ko ste imeli s Severinom Freudom enako število točk, zelo podžgal?
Ko gledam nazaj, mislim, da me je. To mi je očitno prišlo v podzavest. V preteklih dveh sezonah sem bil namreč dvakrat drugi, obakrat pa sem izgubil boj na skandinavski turneji. Prvo leto s Kamilom Stochom, drugo s Severinom Freundom. Očitno mi je bilo dosti in sem si rekel, da bo treba poleti trdo delati. Ko si prvo sezono drugi, si tega dosežka super vesel. Ko si naslednjo sezono spet drugi, si zadovoljen, vendar se že sprašuješ, kaj če na tisti tekmi ne bi … Potem te to razjezi in podžge, da delaš še bolj zavzeto.
Potem je bilo dobrodošlo, da vas je Jurij Tepeš lani na zadnji tekmi premagal.
Vsaka stvar je za nekaj dobra.
Imate doma še dovolj prostora za morebitne nove pokale?
Da, imam. Ravno v sredo, ko sem bil na sprejemu v Dolenji vasi, sem rekel dekletu Mini, naj pripelje čim več pokalov. Zdaj so pokali, ki sem jih nabral med sezono, že v kotu.
V kakšno pomoč pa vam je dekle Mina?
Zagotovo v veliko. Doma imaš oporo, tekoče zadeve imaš bolje urejene. Imaš dodatno pomoč, ko gre kaj za nohte, saj te lahko nekdo reši. Na mamo in očeta se ne moreš ves čas zanašati, na dekle pa se lažje.
Pomaga vam tudi pri vaši novi internetni strani www.peter-prevc.com in prodaji izdelkov.
Ona je vodja operative (smeh). Ne vem, zakaj sem se odločil za internetno stran. Njen kolega je že postavil spletno stran s spletno prodajo. Videla je, kako gre. Sam sem že dve leti razmišljal, da bi si naredil logotip. Mina je dala pobudo, me potisnila v to in začel sem sodelovati. Takšen sem, morajo me poriniti, potem pa se znajdem.
Prodaja izdelkov ima tudi dobrodelno noto …
Od vsakega prodanega izdelka se nameni evro za Botrstvo, ampak zaradi tega nismo dvignili cene za en evro. Ostale so enake.
Ali se čutite dolžnega dajati ljudem, ker ste slavni in imate v javnosti moč?
Bolj se čutim sposobnega. Prej sva govorila o denarju in to si lahko privoščim. Recimo, da je to luksuzna dobrina, ki je nima vsak.
Z Mino že kaj razmišljata o poroki?
Mesec dni po svetovnem prvenstvu na Kulmu sva bila že zaročena. Vsaj tako sem prebral v medijih … Ne vem pa, kdo bo stvari organiziral naprej (smeh).
Kaj pa o naraščaju?
Ne, čeprav morda že pride kdaj ta tema v glavo. Imam namreč kolege, ki so štiri leta starejši in že pričakujejo otroka. Potem si rečeš, da počasi že prihajaš na vrsto. Glede na to, da Mina še študira, pa je še nekaj prostora. Potuhe (smeh).
Vsi v karavani smučarskih skakalcev so izpostavljali, da pri vas občudujejo konstantnost in izjemno osredotočenost. Od kod črpate to zbranost?
Ne vem. Tudi na treningu moraš biti zbran, da treniraš dve, tri ure, kolikor traja tekma. Trening je fizično sicer bolj naporen, vendar veliko delaš za glavo. Morda se glava takrat nauči, da moraš delati počasi, umirjeno in tega, kako boš vajo naredil na suhem. Tako je tudi na skakalnici. Ko se pelješ po žičnici, si v glavi zavrtiš, kako naj bi skok izpeljal. Nato se pripraviš in spustiš.
Konstantnost?
V tej sezoni mi je zelo dobro uspevalo biti konstanten. Mislim, da Jani Grilc (pomočnik Gorana Janusa, op. p.) bolje ve, kako me je usmeril na to pot.
So gibi, na primer to, da zakrožite z rameni, preden se spustite z rampe, prišli sami od sebe?
Ne vem, od kod je to prišlo oz. zakaj to naredim. Tega sem se tako navadil, da to zdaj naredim podzavestno.
Ste se začeli postopno dvigovati brez pomoči psihologov ali psihoterapevtov?
Ob sebi nimam nobenega poklicnega psihologa. Pri meni so psihologi tisti, ki z mano živijo – trenerji, družina … Morda bi mi bilo všeč, če bi začel delati s psihologom, ko sem bil star 16 let in se je moja športna pot šele začela vzpenjati. Ne vem, kako bi bilo zdaj, glede na to, da imam za seboj že sedem sezon. Ne bi mogel povedati vsega, kar se je dogajalo v glavi. Glava ve in si je to zapomnila, jokati pa tako ali tako ne sme nihče.
Kaj vam pomenijo uspehi, do katerih ste skočili v tej zimi?
Priljubljenost (smeh).
Zadovoljstvo?
Točno tako. Zadovoljen sem, ker mi je nekaj uspelo. Sicer pa beseda ponosen ni prava zame. Ti uspehi me pomirjajo, zlasti zato, ker sem vložil veliko truda in si potem lahko rečeš končno. Z uspehi dobivam mirnost, odločnost, dodatno samozavest. Nisem pa takšen, da bi bil navzven ponosen.
Kolikokrat vam je v glavi že zazvonil alarm, da se po takšni sezoni ne smete preveč sprostiti, zlasti če želite ostati v vrhu svetovnega pokala?
Alarm se nanaša predvsem na to, kaj bo prihodnjo sezono. Ko enkrat nanizaš uspehe in zmagaš na več kot polovici tekem, se ljudje na to navadijo, navadimo. Ko je sezone konec, te začne skrbeti, kako boš to vzdrževal, da boš zadovoljil vse potrebe.
Pred vami je torej prelomna sezona …
Zagotovo. Glava se je naučila zmagati in si upala zmagati. Tako bo tudi zdaj, spoznal bom, da nisem tisti, ki bo vedno prvi.
Kje pri sebi glede na prikazano sploh še vidite rezerve?
O tem še nisem razmišljal … Zdi se mi, da sem bil najbolj zadovoljen s skoki na novoletni turneji, na svetovnem prvenstvu v poletih na Kulmu, v Engelbergu in Almatyju. To so bile zame serije skokov, ko sem že po odskoku rekel, da je to to. Pri preostalih sem sicer vedel, da je skok dober, vendar je nekaj manjkalo. Bolj ko si pri vrhu, bolje ko skačeš, manjše so stvari, ki jih lahko popraviš ,in težje jih je odkriti.
Kako ste v tej sezoni dojeli, da imate kar naenkrat v mlajšem bratu Domnu enega od tekmecev? Dvakrat je stal na drugi stopnički odra za zmagovalce.
Bolj je bilo presenečenje to, da sem jaz pri vrhu, on pa je temu konkurenčen. Prej je bil vedno manjši, mlajši brat, zdaj sva bila skupaj na tekmah. Vsi so ga obravnavali, kot da je star 20 let, potem pa sem se tudi jaz navadil. Sprva pa sem ga nenehno usmerjal: tu pojdi levo, tu desno. Potem sem se tega odvadil, da se je sam navadil na vse. Sicer pa v vsaki sezoni navduši kakšen mlad skakalec.
Tudi on predstavlja konkurenco?
Zagotovo, vendar je mlad človek, počakajmo ga.
Ali vas tudi njegov prihod dodatno žene, da bi ohranili nadvlado v družini?
(Smeh.) Če se interno šalimo, me, sicer ne. Kakovost je kakovost. Na tekmi ponavadi zmaga kakovost. To je treba spoštovati in čestitati zmagovalcu.
Kaj vas sploh žene naprej?
Ko res zelo dober skočiš, skoraj popolno, si po odskoku z mize v takšnem položaju, da veš, da bo šlo ne glede na smer vetra daleč. Zame je to nirvana, ki jo skakalci iščemo. To je to, kar hočem. In prav zaradi tega me ponavadi razjezi, če imam dober skok, vendar ne popolnega, saj se moram po njem v zraku še vedno truditi, da bo šlo daleč.
Po čem si želite, da bi si vas ljudje po koncu kariere zapomnili? Po številu lovorik, čem drugem?
Ko bom končal, bi bil vesel, če se me bodo spominjali po dobrem, ne slabem.