Peter Pen: V Sloveniji o smučanju preveč govorimo, premalo pa z njim živimo

Peter Pen je bil na prelomu tisočletij eden prvih "produktov" novodobnega slovenskega smuka. Ta je bil v časih Bojana Križaja in vsesplošne slalomske evforije prava eksotika. Zdaj je, tudi po zaslugi 43-letnega Mariborčana v vlogi trenerja, udarna moč slovenskega alpskega smučanja. Vmes se je Pen, ki je smuči po treh uvrstitvah med smukaško deseterico (najboljši rezultat - 6. mesto v Val d'Iseru 2000) v kot postavil leta 2004, v družbi Anteja Kostelića in Vedrana Pavleka in v različnih vlogah kar desetletje kalil v hrvaški reprezentanci. V Slovenijo se je vrnil leta 2014 in z odločnostjo, organizacijskimi vrlinami, strokovno podkovanostjo, mentorsko vlogo in motivacijskimi sposobnostmi nadgradil sistem ekipe za hitri disciplini.

Kot aktivni smučar je Pen nastopil na dveh olimpijskih igrah (1998 in 2002) ter dveh svetovnih prvenstvih (2001 in 2003). Foto: Getty Images Oče slovenskega smučanja Tone Vogrinec rad poudari, da Slovenija ne premore niti metra smukaške proge. Vseeno ima svetovno in olimpijsko prvakinjo, skorajšnjo dobitnico malega globusa in kajpak tudi vašega varovanca Boštjana Klineta. Kako pojasnjujete ta pojav?
Kar nekaj športov ali panog je pri nas vzklilo brez pravega poligona. Bolj mi gre v nos to, da se pogoji za smučarski trening v Sloveniji od prvega razcveta in vse do danes niso bistveno izboljšali. Smo edinstven slovenski šport, saj imajo pri nas turisti prednost pred tekmovalci. Na smučiščih so namreč rekreativni smučarji zaščiteni kot beli medvedi. A v teh okoliščinah se je treba znajti.

Če pa govoriva povsem konkretno o smuku, je bistvenega pomena, da si upajo trenerji že v mlajših kategorijah vzeti čas za superveleslalom in elemente smuka. Šele pri osemnajstem letu lahko začnemo smučarja bolj načrtno usmerjati v smuk.

Čeprav ste z mislimi predvsem pri moški ekipi, pa ni skrivnost, da zelo dobro poznate tudi tabor Ilke Štuhec, s katerim ste občasno sodelovali. Vas zaradi tega njen razcvet ne preseneča v tolikšni meri kot okolico?
Nikoli se nisem vmešaval v njeno in Darjino (Darja Črnko, Ilkina mama in serviserka, op. p.) delo. Ko sta me kaj vprašali, sem jima rade volje pomagal. Sem imel pa vedno dober vpogled v dogajanje. Gre za smučarko, ki je bila od nekdaj vrhunska. A vmes je bilo, jasno, poleg poškodb, tudi nekaj odločitev, ki niso bile vrhunske. Brez vrhunskega prizvoka so bili posledično tudi rezultati. Toda pomembno je, da so bili želja, pristop in vedenje vedno vrhunski. To mora nekega dne priti do izraza.

Kaj imate v mislih, ko govorite o napačnih potezah?
Po najboljši sezoni v karieri in eno leto pred olimpijskimi igrami v Vancouvru je zaradi finančnih težav in predvsem zunanjih pritiskov zamenjala opremljevalca smuči (od Völkla na Rossignol). Že pred tem je imela ob hudi poškodbi nesrečno roko pri izbiri rehabilitacijske poti.

Pri zadnjem, žal, ni bila edina. Sam zagovarjam, da mora smučarja operirati zdravnik, ki ima največ smučarskih izkušenj. Vesel sem, da se je v zadnjem obdobju na tem področju marsikaj premaknilo. Ob zadnjih poškodbah je bil proces operacije in rehabilitacije po zaslugi SZS, zdravniškega osebja in tudi Andree Massija veliko bolj učinkovit kot v preteklosti.

Preteklost pa je zdaj za slovensko smučanje prav Andrea Massi. Ko se mu je Smučarska zveza Slovenije odrekla, niste bili ravnodušni. Kako na vse skupaj gledate danes?
Ker imam z Andreo še nekaj odprtih stvari, svojega mnenja v celoti še ne bi delil. Poudarjam pa, da se stvari v smučanju rešujejo pred sezono ali po njej. Vmes pač ne. Sicer pa poskušam pomoč ali kvalitete vsakega človeka, ki je pripravljen pomagati, pretvoriti v rezultat mojih tekmovalcev. Vse drugo pa … V tako strnjeni sezoni in takrat, ko gre zares, pač ni prostora za pranje umazanega perila. V Sloveniji se preveč pogovarjamo o smučanju, premalo pa zanj živimo in zanj delamo.

Kaj je dal Massi vaši ekipi?
Pomemben je bil predvsem v fazi priprav na tekmo. Poleg tega je v vsakem fantu prepoznal kvalitete. Obenem je svoj prvi vtis oziroma mnenje o določenih tekmovalcih, ko jih je nato uspel spoznati, popolnoma spremenil in zadel bistvo. Pomemben je bil tudi v fazi odločanja. Trenerjem in tekmovalcem je znal povedati, kdaj si vzeti prosto, kdaj pa stisniti zobe in trenirati tudi v težkih pogojih.

Verjamete, da bo sodelovanje z njim v bližnji prihodnosti mogoče?
Obljubil se mu, da ga pokličem, a tega še nisem storil, saj je moj urnik prenatrpan. Težko odgovorim na vaše vprašanje, ker ne vem niti, kakšni so njegovi načrti. Lahko pa povem, da sva skupaj načrtovala, kaj delati na olimpijskih igrah in pred njimi.

Skupaj z Boštjanom Klinetom in Martinom Čatrom ga čaka še finale svetovnega pokala. Foto: MaPa   
Bežno ste se v tem pogovoru že dotaknili tudi poškodb, ki so del smuka. Kako trdo kožo ima ob tem trener?
Mora jo imeti. Sam sem videl že veliko padcev. Ko sem jih nato analiziral in jih postavljal v širši kontekst, sem prišel do zanimivih spoznanj. Ko se trenerji lotevamo proge, ko se dela dan in smučarji prejemajo informacije, se včasih že lahko čuti nevarnost. Jasno, nikoli ne veš zagotovo, saj bi v nasprotnem primeru smučarja zaustavil. A večkrat se mi je že pripetilo, da sem ob vrtenju filma nazaj videl znake nesreče. Zanimivo je tudi, da glavnina poškodb pride v trenutkih, ko se smučar rešuje po napaki. Če bi se zgolj vdal in zdrsnil ali padel, bi bile posledice pogosto manjše.

Kakšna pa je vaša prva misel, ko po radijski postaji slišite, da je vaš tekmovalec padel ali pa se to zgodi kar pred vašimi očmi?
Izklopiš čustva in skušaš ravnati trezno in preudarno. Upaš predvsem, da se bo hitro pojavil reševalec ali zdravnik. Pomembno pa je tudi vprašanje narave poškodbe. Oteklin, odrgnin ali zlomov me ni strah. Vedno pa me skrbi za poškodbe hrbtenice ali glave. Ob tem se pogosto spominjam besed mojega nekdanjega trenerja Jožeta Gazvode, ki mi je na moje prigovarjanje o zahtevnosti enega od treningov dejal, da je medicina že tako razvita, da v šestih mesecih povsem uredi človeka. To je res. A le, če ne gre za glavo ali hrbtenico.

Prvo ime vaše ekipe je nedvomno Boštjan Kline. Je ime sedanjosti in prihodnosti?
Vedno je bil stabilen. Že v mlajših kategorijah, zdaj še pri članih. Vmes je sicer njegova kariera dvakrat visela na nitki. To nas uči, kako tanka je včasih meja v športu. Zdaj tega strahu ni. Če bo ostal zdrav, bo še veliko dal smučanju in posledično smučanje njemu.

Nanj ste opozorili že pred leti. Kaj vam je padlo  v oči?
Leta 2011 me je direktor hrvaške reprezentance Vedran Pavlek poslal na mladinsko svetovno prvenstvo v Crans Montano. Ko sem opravil svoje delo s Hrvati, sem opazoval Boštjana, ki je blestel na treningih. Pripravljal se je z rituali, ki jih z nekaj nadgradnjami uporablja še danes. Na tekmi je bil še bolj prepričljiv kot na treningih. Zmagal je. Na sončen dan ga je ob vsesplošnem veselju čakala priprava še na superveleslalomsko tekmo. Ta je dan pozneje potekala na progi s postavitvijo, ki mu ni bila pisana na kožo. Slovenec praviloma tiste tekme ne bi dobil. Kline jo je.

Čas bom vrnil še nekaj let nazaj, ko sem deloval še na klubski ravni. Na testiranju vzgibov se ni bil sposoben dvigniti dvakrat zaporedoma. Sledile se počitnice. Na prvem zboru me je že pred dogovorjenim terminom čakal, da mi pokaže, kaj je delal v poletnih tednih.

Nadalje, po dveh padcih in pretresih možganov ter nato rojstvu sina in slovesu serviserja so ga mnogi že odpisali. Če dodamo tedanje hude težave pri SZS, je dejstvo, da je imel več pogojev za neuspeh kot pa uspeh. On pa je v tem položaju videl svojo prednost. In uspel.

To so torej sekvence iz več obdobij, ki kažejo na to, za kašnega tekmovalca gre. Vmes seveda ni šlo brez težav. Še celo predlani mi je dejal, da se spogleduje s koncem kariere. Dejal sem mu le: "Kot trener imam lahko deset karier. Tekmovalec ima lahko le eno. Mar boš odnehal zdaj, ko si že pokazal, kako dober si?" O tem se nato nikoli več nisva pogovarjala.

Z Boštjanom Klinetom se je letos veselil tudi prve zmage v Sloveniji. Foto: Getty Images

Delovanje v ekipi z uspehi vam sicer ni tuje, saj ste bili celo desetletje v službi hrvaške reprezentance. Se družina Kostelić ob uspehih vaših varovancev, predvsem Boštjana, spomni na vas?
Vedno! Nikoli ne pozabijo poklicati, ko se v Sloveniji zgodi kaj lepega. Tudi sicer se pogosto srečujemo. Zanimivo je, da se z Ivico danes pogovarjava na drugačen način in tudi o drugih temah. Letos sva veliko govorila o ljubezni do smučanja, posebnostih prizorišč, počutju … Ante Kostelić? Ko ga človek sreča, ima vedno premalo časa. Po širini športnega življenja in načinu razmišljanja trenerja, očeta in športnika je prava zakladnica.

Je predavatelj ali zna tudi kaj vprašati in prisluhniti?
Bolj predavatelj. V njegovih letih ljudje poslušajo predvsem otroke. Vsem drugim predavajo. Sem pa zelo rad v njegovi družbi. Ni mi težko prisluhniti zgodbi, četudi sem jo že večkrat slišal.

Še črpate iz njegovih izkušenj?
Od vsake osebe se lahko kaj naučiš. Morda ne v tistem trenutku. A dovolj je, da nato o tem razmišljaš.

Ste vedeli, da vas bo hrvaška izkušnja v tolikšni meri oblikovala in zaznamovala?
Ne. Še zdaj se spominjam, ko mi je Ante dejal, da potrebuje moje smučarsko znanje in energijo. "Študiral boš lahko na stara leta," mi je govoril. Res je, obdobje pri Hrvatih mi je dalo zelo veliko.  A zaznamovalo me je več obdobij. Tudi življenje v Mariboru, razmišljanje učiteljev v srednji šoli, poškodbe …

Dvomov o tem, da bosta tudi v olimpijski sezoni trenerske niti v moški reprezentanci držala Klemen Bergant in Peter Pen, skorajda ni več. Foto: Sportida

Pri Hrvatih ste bili "skriti" v ekipo. V Sloveniji ste bolj izpostavljeni. Tudi pred snubci iz tujih taborov, ki niso spregledali postavljenega sistema in uspehov. Že lani je bila na vaši mizi mamljiva avstrijska ponudba. Kako bo letos?
Sem zagovornik dela v štiriletnem olimpijskem obdobju. Poleg tega tudi nerad menjam delovno okolje, razen ko je to nujno. Nisem zamerljiv. Ko se sporečemo, znam iti prek tega. To se dogaja tudi ob uspehih.

Ste vzkipljivi? Pogosto povzdignete glas? 
Odkar nosim slovensko smučarsko bundo, žal, zelo pogosto. V preteklosti sem namreč delal v drugačnem okolju, z drugačno vlogo in drugačnimi pričakovanji. A naučil sem se, da se premiki ne dogajajo sami od sebe. Znam povzdigniti glas, predvsem tedaj, ko moram znova in znova ponavljati že izrečeno. A to počnem tudi zaradi tega, ker mora okolica vedeti, kaj je pomembno in kaj ne.

Skočimo ob koncu intervjuja še v vaše tekmovalne čase. Kako danes, torej skozi trenerske oči, in predvsem ob upoštevanju nekonkurenčnih pogojev za trening gledate na svoje tri uvrstitve med najboljšo deseterico?
Tekmoval sem v časih največje dominance avstrijske reprezentance na čelu s Hermannom Maierjem. Močni so bili tudi Italijani s Kristianom Ghedino in Norvežani z dvojcem Aamodt-Kjus. V tej konkurenci si je bilo težko odrezati kos pogače, zato sem zdaj veliko bolj ponosen na rezultate, ki ste jih omenili, kot pa sem bil tedaj. Zdaj tudi vem, koliko rezerv smo imeli v opremi in treningih.  

Prav gotovo nismo trenirali tako, kot je trenirala konkurenca. A imeli smo iznajdljive trenerje na čelu z Jožetom Gazvodo, ki so nas znali prepričati o naših sposobnostih. Slovenski smukači smo bili tedaj v povojih, a smo se po zaslugi trenerjev vedli zelo ponosno in odločno.

Tudi zaradi tega je bilo naslednikom lažje. Andrej Jerman, Andrej Šporn in Rok Perko so se že soočili s postavljenimi smernicami. Boštjan Kline, Klemen Kosi in Martin Čater spadajo v tretji rod slovenskega smuka. Prihaja že četrti rod. Vse te rodove je že pričakala smukaška hrbtenica.

Ilka Štuhec je v poletnih mesecih pogosto vadila z ekipo Petra Pena. Foto: Getty Images

Ko torej skrbite za smukaški vsakdan, mislite tudi na leta, ko bo krmilo v rokah držal nekdo drug?
Vsekakor. Prav zaradi tega sem se obdal s točno določenimi sodelavci. Trdim namreč, da moraš imeti v smukaški ekipi moške, ki so stali na štartu kitzbühelske proge. Takšne, ki so bili odpeljani z akijem ali pa so čakali na reševalni helikopter. Predvsem pa morajo biti to ljudje, ki znajo opraviti analizo. Hitre in površne analize lahko hitro preusmerijo na napačno pot. Prav zato sem zadovoljen, da ima zdajšnja skupina slovenskih smukačev ob sebi dobro spremljevalno osebje.

Se ne bojite nadaljnjega trenda hitrih selitev? Bo zdajšnjo ekipo težko obdržati?  
Videl sem veliko smučarskih delavcev, ki vsako leto menjajo delovno okolje. Njihovo prvo vprašanje je kot po pravilu povezano s plačilom. Na drugi strani pa so trenerji, ki odločno stopijo v blato in želijo opraviti svoje delo. Verjamem, da imamo v Sloveniji takšne. Res pa je, da se je včasih težko sprijazniti z dejstvom, da nekdo v Sloveniji dela enako ali celo več kot v tujini, pa je njegova plača še enkrat manjša. Zato je treba tudi kakšno selitev razumeti.