Peter Prevc
Sreda, 7. 2. 2024, 4.00
8 mesecev, 4 tedne
Komentar ob naznanitvi Petra Prevca o koncu kariere
Hvala, Peter!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,45
Peter Prevc je z zlatimi črkami pisal zgodovino slovenskega skakanja.
Novica o koncu kariere Petra Prevca je pretresla skakalni svet in Slovenijo, a vse hkrati preplavila tudi s čustvi hvaležnosti. Poslovil se bo velikan z veliko začetnico. Šampion, ki je širil krila po skakalnicah in letalnicah, se tako počasi poslavlja, a v srcih navijačev bo živel večno. Kaj za konec takšne zlate zgodbe sploh zapisati? Lahko dodamo le dve besedi: Hvala, Peter! Dobro, ni še konec, saj bo skakal oziroma letel vse do konca sezone v Planici, a sta ti dve besedi že zdaj na mestu in trdni, kot je znal biti Peter na skakalnicah po vsem svetu.
Mojstrovina, poezija, dovršenost – vse te besede lahko uporabimo, ko opisujemo šampiona Petra Prevca na skakalnih smučeh, s katerimi je čaral na napravah po vsem svetu. In kaj pravi definicija šampiona? Takšen naziv pripada posamezniku ali moštvu, ki na višjem ali končnem, odločilnem tekmovanju doseže prvo mesto. Petru Prevcu je to uspelo večkrat.
A se veliki Petrovi uspehi niso zgodili čez noč. Z vztrajnostjo, vero vase in nepopustljivim delom je koval svojo skakalno osebnost. Mlajšim skakalcem je pokazal pot, kako je treba zoreti, ničesar preskakovati, verjeti vase in ne popuščati. Bil je vodja, mentor. Z vsemi uspehi je postal ikona, postavil standarde in mladim generacijam prenesel smernice, kako postati šampion.
Iz leta v leto je gradil skakalno osebnost, moral preskočiti marsikatero oviro in prespati marsikateri padec. Stoodstotno je bil usmerjen v svoje delo, hkrati pa je nenehno razmišljal, kako bi svoje skoke pripeljal do popolnosti. Včasih je celo preveč razmišljal in ga je to nekoliko oviralo.
V sanjski sezoni 2015/2016 mu je uspelo najti ravnovesje. Oceno +5 si je zaslužil, potem ko je osvojil prestižnega zlatega orla na novoletni turneji, postal svetovni prvak v poletih na Kulmu, osvojil veliki kristalni globus za najboljšega v svetovnem pokalu in še mali kristalni globus za najboljšega v razvrstitvi poletov. Povrhu vsega se je pohvalil s 15 zmagami in 22 posamičnimi stopničkami, kar je skupaj naneslo 2.303 točke.
A je moral biti do skakalnega vrhunca izjemno potrpežljiv. Sprva je namreč dolgo čakal na skakalne stopničke. V izbrani vrsti so ga denimo na čelu z glavnim trenerjem Goranom Janusom zbadali na pozitiven način, kar ga je le še bolj podžgalo.
Ohranil je trezno glavo in stremel proti najvišjim mestom. Ostati zbran pri osmih skokih novoletne turneje na štirih skakalnicah v desetih dneh je denimo že tak dosežek, ki ga zmorejo le največji. Zato mnogi pravijo, da je večji prestiž osvojiti novoletno turnejo kot zlato medaljo na olimpijskih igrah.
Težko preizkušnjo je doživel pred sanjsko sezono, ko je bil obakrat drugi v svetovnem pokalu. V sezoni 2014/2015 je bilo še toliko težje, ker je imel enako število točk kot Severin Freund, a manj zmag in je glavna nagrada romala v roke nemškega skakalca.
Lačen uspeha je bil, pa čeprav je pred tem že na nordijskem svetovnem prvenstvu v Val di Fiemmeju leta 2013 in na olimpijskih igrah v Sočiju leto pozneje osvojil štiri posamične medalje – po dve srebrni in bronasti. Vse to ga je gnalo naprej, da je zrežiral zgoraj omenjeno predstavo za anale.
A ima šport tudi temnejše plati, česar se je Peter že po najboljši sezoni zavedal. Da je težko ostati na vrhu, zlasti v športu, kot so smučarski skoki, v katerem odločajo malenkosti.
Počasi je začel izgubljati stik z najboljšimi, povrhu vsega so mu težave z gležnjem prekrižale marsikatere načrte. Že po dvojni operaciji leta 2018 je bilo v zraku vprašanje, kako bo z njegovim nadaljevanjem kariere. Vendar je vnovič dokazal, kaj posameznik z močno voljo in zagnanostjo lahko stori. Vztrajal je, ni se predal. Pokazal je, kako veliko skakalno srce ima. Čeprav zaradi težav s poškodbami ni imel idealnega "motorja", je verjel, da bi morda lahko spet našel mesto med najboljšimi.
Po sanjski sezoni je še dvakrat skočil do zmage v svetovnem pokalu in zaokrožil številko pri 23. V nadaljevanju kariere se je izkazal kot pravi mentor in ekipni igralec, potem ko se je na velikih tekmovanjih veselil še petih novih ekipnih odličij.
Njegovo slovo ni le slovo posameznika, čeprav je vsakega skakalca škoda. Vendarle gre pri Petru za nekaj več. Velikokrat je pripomogel k dejstvu, da se je v slovenskih domovih čutilo pozitivno ozračje. Radi so ga imeli mladi in stari. Vzeli so ga za svojega. Kot so vzeli Primoža Peterko, njegovega šampionskega predhodnika.
Tudi z novinarskega stališča je bilo spremljanje njegovega popotovanja nekaj posebnega. V svetovni pokal je prišel pri rosnih 17 letih kot golobradi fantič. Sprva ni veliko govoril, vse bolj glasen pa je bil zato na skakalnici. Do šampionske sezone, ko so ga na Smučarski zvezi Slovenije zavili v celofan, je vselej po vsaki postojanki svetovnega pokala kramljal po telefonu s slovenskimi novinarji. Jasno tistimi, ki so želeli njegov pogled na dogajanje na tekmi. Zavedal se je, da je to del celote. Ni mu bilo težko dvigniti telefona, čeprav je bil verjetno že dodobra utrujen po napornih dnevih.
Ob tem se spominjam anekdote v Almatiju leta 2016, ko si je predčasno zagotovil veliki kristalni globus. Kljub dejstvu, da mu je uspelo nekaj velikega, je ostal zvest svojim načelom in pokazal, kakšno spoštovanje goji do drugih. Takrat sem pred njegovim prihodom v novinarsko cono ob izteku naprave govoril z njegovim velikim tekmecem Severinom Freundom, ki je o slovenskem tekmecu, ki mu je predal žezlo najboljšega, govoril z izbranimi besedami. Čeprav je bil Peter v središču pozornosti tistega dne, je počakal, da sva pogovor dokončala, in nato prišel pred diktafon. Takšne malenkosti so znak, da je znal spoštovati druge, in posledično so drugi spoštovali njega.
Kako, smo se lahko prepričali tudi v torek na novinarski konferenci v Planici, kjer je naznanil, da se bo po koncu sezone upokojil. Številnim so se orosile oči, nekateri niso mogli zadržati solz. Vsi čustveni izlivi so več kot zgovoren pokazatelj, kakšno veljavo je imel med kolegi, stroko ...
Kaj za konec zapisati o šampionu z veliko začetnico? Lahko dodamo le dve besedi: Hvala, Peter!
