30 let: od Roka Petroviča do Petra Prevca

Čez teden dni bo najboljši slovenski smučarski skakalec in trenutno po vsej verjetnostni najbolj "vroč" športnik na sončni strani Alp v Planici Peter Prevc v roke prijel veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Že pred njim so z velikim globusom fotografom pozirali njegov prijatelj iz deskarskih vrst Žan Košir, prva dama slovenskega smučanja Tina Maze in edini Slovenec z dvema tovrstnima lovorikama Primož Peterka.

A zgodba o Slovencih z globusi se je začela že krepko prej, celo pred Prevčevim rojstvom, ko so slovenski športniki branili še barve nekdanje Jugoslavije. Resda je bila to še zgodba o malih globusih, ki jih pri Mednarodni smučarski zvezi podeljujejo za zmage v posamičnih disciplinah, toda pred natančno 30 leti je prvo poglavje te narodno zelo cenjene zgodbe spisal Rok Petrovič, prejemnik malega kristalnega globusa za zmago v slalomskem seštevku v sezoni 1985/86.

Mat v petih potezah

Petrovič je z uspehom kariere "prehitel" rojaka in Bojana Križaja, ki kljub pionirski priponki ni bil ne prvi Slovenec z globusom in ne prvi Slovenec s kolajno na svetovnem prvenstvu, medtem ko olimpijskega odličja ni nikoli osvojil.

A bolj kot z notranjo reprezentančno prevlado, ki je resda trajala zgolj eno leto, je Ljubljančan z deloma hrvaško krvjo nase opozoril s premočjo v mednarodnem merilu, kjer je prekinil slalomsko vladavino Ingemarja Stenmarka in Marca Girardellija.

Potem ko je bil leto poprej zgolj šestnajsti slalomist sezone z eno samo uvrstitvijo med deseterico, je v svoji pravljični zimi nanizal pet slalomskih zmag (Sestriere, Kranjska Gora, Wengen, Lillehammer in Havenly Valley), kar je bilo kljub več odstopom več kot dovolj za prepričljivo zmago v slalomskem seštevku svetovnega pokala.

Korak pred tekmeci

Tedaj komaj 20-letni mladenič pa pred tekmeci ni bil le v seštevku točk, temveč predvsem v odnosu do tekmovanj in slalomski tehniki. Čeprav je izstopal tudi po fizični pripravljenosti in unikatni psihološki pripravi, ki ga je nato ponesla v svet joge, pa se ga tekmeci spominjajo predvsem po nadgradnji napadalne tehnike. Izpopolnil je namreč slog Avstrijca Mathiasa Bertholda in z večjo dinamičnostjo, učinkovitejšim delom nog ter aktivnejšo uporabo obeh rok postavil nove standarde spopadanja s slalomskimi količki.

"Vedno je stremel k popolnosti, pri čemer je veliko vlogo odigral tudi njegov oče Krešimir," drug za drugim poudarjajo njegovi smučarski sopotniki in izpostavljajo njegovo drugačnost – tako na snegu kot v drugih fazah treningov.

Drugačen pa je bil Petrovič tudi po svoji sanjski sezoni. Reprezentančni sotekmovalci vedo povedati, da je tudi zaradi težav s hrbtom treniral manj in manj intenzivno. V njem tudi ni bilo več tistega napadalnega ognja, ki ga je zaznamoval v predhodni zimi. Podobno pa je bilo nadaljevanje njegove kariere do slovesa leta 1989.

Velikih globusov ni dočakal

Še kot aktivni smučar je lahko Rok zaznal, da je z zgodovinskim uspehom sprožil plaz globusov. Kmalu za njim sta v domovino s podobnima lovorikama prišla tudi Bojan Križaj in Mateja Svet.

Velikega kristalnega globusa v Sloveniji pa Rok Petrovič ni dočakal. Ne kot smučar ne kot gledalec. Dobrih sedem let po osvojenem globusu, natančneje 16. 9. 1993, je namreč umrl med potapljanjem pri Veli Luki in hrvaškem otoku Korčula.

Vsega štiri dni manj kot eno leto pred tem pa se je rodil Peter Prevc, torej tisti Slovenec, ki bo trideseto obletnico prvega slovenskega globusa počastil z novim veliki uspehom slovenskega športa – zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala in velikim kristalnim globusom v smučarskih skokih.