Slovenec, ki si želi osvojiti Kilimandžaro. A ne po preprosti poti.

41-letni Boštjan Lederer, ki je od 2. razreda osnovne šole zaradi mišične distrofije, bolezenskega stanja, zaradi katerega mišice šibijo in krnijo na invalidskem vozičku, je bil v nedeljo eden od 20 tisoč, ki so stali na štartu 20. Ljubljanskega maratona. Nastopil je v kategoriji handbike, premierno, a mu, predvsem zaradi višje sile, ni šlo tako, kot si je zamislil. "Ročno kolo imam šele dva dni in ga še nisem bil vajen. Za nameček so mi že kmalu na začetku poti odpovedale prestave, kar je pomenilo, da nisem mogel dobro voditi kolesa in sem odstopil na 15. kilometru, čeprav sem seveda načrtoval, da jih bom zmogel 21," je, obkrožen s prijatelji in brez kančka obžalovanja, razlagal v cilju.

Nastop na ljubljanskem maratonu je del Boštjanovih priprav za podvig, ki ga ni zmogel še nihče z mišično distrofijo. Skupaj s prijateljico Vesno Škrlj, sicer osebno asistentko na Društvu za teorijo in kulturo hendikepa YHD in dolgoletno prijateljico, se 12. decembra odpravlja v Afriko, kjer načrtujeta vzpon na najvišji vrh afriške celine, 5.595 metrov visoki Kilimandžaro.

Vzpon na Kilimandžaro je zmagal na natečaju

Adrenalinski projekt je rezultat nagradnega natečaja Share Dunlop Spirit, ki je izbiral najbolj nore, avanturistične in meje premikajoče se popotniške načrte. Boštjan in Vesna sta za svojo idejo na natečaju dobila skoraj tri tisoč glasov podpore, zmaga pa jima je prinesla osem tisočakov denarne pomoči.

V komisiji, ki je bdela nad korektnostjo natečaja, so sedeli sami znani obrazi, ki smo jih na Planet Siol.net v preteklosti že predstavili. Poleg predstavnice organizatorja Romane Stare še Klemen Premrl, eden najboljših lednih plezalcev na svetu, ter Matej Meglič in Katja Kern, lanskoletna predstavnika slovenske dobrodelne odprave Mongol Charity Rally.

Od junija je vse posvečeno pripravam na podvig

Pozitivno naravnani Ljubljančan, ki zna uživati življenje, se že od junija intenzivno pripravlja na pustolovščino, ki bi ga bržčas lahko zapisala tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.

Pridno vadi v fitnesu, trenira boks, nabira kondicijo na štadionu in se trudi izgubiti kak odvečen kilogram, da bo na poti še bolj agilen. Konec novembra načrtuje tudi obisk višinske sobe v Planici, kar mu bo pomagalo pri aklimatizaciji na višino.

Na kisiku. Za vsak primer.

Ker njegov invalidski voziček ne bi zmogel takšne razgibane poti, se bo opremil z novim off-road invalidskim vozičkom - pravi, da se kakšnega sponzorja res ne bi branil - , ki bi ga moral brez težav pripeljati do vrha.

"Vesna je bila že dvakrat na vrhu Kilimandžara in je prepričana, da bom zmogel. Glede na to, da imam kot distrofik izredno občutljiva pljuča, bom za vsak primer ves čas priklopljen na kisik," je povedal Boštjan, ki je pod nadzorom trenerja Tomaža Kuclerja v zadnjih štirih mesecih kapaciteto pljuč povečal kar za 150 odstotkov.

Zaveda se, da pot na črno celino ne bo mačji kašelj, tudi zato, ker je znano, da so države tretjega sveta osebam z invalidskim vozičkom precej slabo prilagojene.

Distrofik, ki ne želi biti zapečkar

Sicer pa potovanje v Afriko za Boštjana - ki je sicer zaposlen kot komercialist v tiskarni in kot tak veliko časa preživi na telefonu in na terenu - še zdaleč ne bo prvo daljše potovanje.

Skupaj z Vesno je obredel že številne kotičke sveta. Od Doline smrti in Velikega kanjona, betonske džungle New Yorka, močvar Evergladesa, kjer sta z airboati preganjala aligatorje, do Londona, kjer sta neuspešno čakala, da ju njena visokost Kate Middleton povabi na kavo.

In kaj na njegova potovanja, ki bi se morda komu za človeka v takšnem stanju zdela preveč tvegana, porečejo Boštjanovi ožji družinski člani? Da je nor, preveč pogumen? Ali da očitno ne spada med zapečkarje?

"Nič ne pravijo, vedo, kakšen sem, da sem trmast in s tem so se sprijaznili. Tudi s tem, da sem daleč od tega, da bi bil zapečkar."