Prihajajo tekme resnice

Že tako klavrna podoba slovenskih klubov v Evropi, ki na lestvici uspešnosti ne zadošča za dvig iz spodnje tretjine, z odigranimi julijskimi dvoboji ni doživela korenitega izboljšanja. Majhna država na sončni strani Alp, ki je pred dvanajstimi leti občudovala prvaka na delu v mikavni ligi prvakov, zaseda skromno 36. mesto in je zagozdena med Litvo in Azerbajdžanom – članicama Uefe, ki ju v reprezentančnem nogometu prekaša za nekaj razredov, klubska realnost pa je očitno drugačna. Vse prevečkrat se je zgodilo, da je točke Sloveniji pridno nabiral le Maribor, drugi pa so se porazgubili v razburkanem morju evropskih ambicij. Zdaj se obeta priložnost, da bi se še nedorečenim "vijolicam", ki v tej sezoni še niso pokazale obraza, s katerim so navduševale večji del sezone 2010/11, pridružila še Olimpija.

Njune dosežke bo vsekakor lažje ocenjevati po naslednjem izzivu, ko prihajajo izraelski in avstrijski dnevi resnice. Tukaj ne veljata za favorite, sodeč po prikazanem pa bosta vseeno deležna opazne mere spoštovanja. Če ne bosta Maribor in Olimpija v nadaljevanju poskrbela za manjši čudež, preskočila Maccabi in Austrio, ter Sloveniji priskrbela "svežo záliho" točk, se bo obdobje neprijetnosti pred in po evropskih žrebih nadaljevalo, saj bo predstavnikom iz 1. SNL zaradi nizkega količnika še naprej namenjena obrobna vloga nenosilcev, s katero je neprimerno težje uresničevati cilje. Zato bo treba kot še nikoli skupaj držati palce in navijačem Maribora in Olimpije privoščiti nadaljevanje evropskih sanj. V prid vsem slovenskim klubom.

Hrvaška ni usojena

Ko potegnemo črto pod uvodnimi nastopi slovenskih predstavnikov na evropskih igriščih, spoznamo, da so bili izmed dveh "osmoljencev" bližje napredovanju Koprčani. Doma se jim je na tekmi s Šahterjem nasmihala tesna, a dragocena zmaga, ki pa jo je zakockala nezbranost v sodnikovem podaljšku. Brez te bi "kanarčki" izločili Kazahstance, ki so igrali na struno specifičnega domačega okolja in pospešenega tekmovalnega ritma, a jih je že v naslednjem dejanju streznil irski predstavnik St. Patrick's. Pri pokalnih zmagovalcih je zgodba nekoliko drugačna. Če bi v dvoboj s Splitom vstopili s formo, s katero so ob koncu pretekle sezone preprečili Mariboru osvojitev dvojne krone in prikazali zelo dopadljiv, napadalen nogomet, bi že lahko napovedovali spektakel v Športnem parku in prihod Fulhama, tako pa ostaja izbrancem Darka Birjukova le še "razvada" v 1. SNL. Premalo je bilo drznosti, še več pa uigranosti in svežine, da bi lahko padel Split. Neuspešna zgodba z največjo osvežitvijo hrvaškega prvenstva dokazuje, da morajo slovenski klubi, če želijo osvojiti klubski skalp najbližjih vzhodnih sosedov, najprej odpraviti psihološko tegobo. Kot da bi v trenutkih, ko jih žreb poveže s hrvaškim tekmecem, že vnaprej povzdignili roke in nalogo podzavestno označevali za neuresničljivo. V prijateljskih tekmah so Domžale z lahkoto večkrat nadigrale tudi Hajduk, zdaj pa so bile proti njegovemu mestnemu znancu, ki je vsekakor bolj ranljiv, daleč od uspeha. Kaj več bi lahko postorile, če na prvi tekmi ne bi prejele zadetka iz nedopustno ogromne razdalje, v Dugopolju pa Dalmatincem dovolile izenačenja v praktično že naslednjem napadu. Odločale so malenkosti, Domžale pa so plačale davek, zaradi pomanjkanja fizične moči, kar sta lepo ponazorila konca srečanj. To je športno priznal tudi strateg Domžal.

Sproščenost Mariborčanov

Škoda, da niso Domžale navkljub izpadu vsaj enkrat ostale neporažene, saj bi pripomogle k boljšemu količniku klubske uspešnosti. Tako usoda slovenskega nogometa leži na mariborskih in ljubljanskih ramenih. Maribor ima navidezno lažjo nalogo. Ne zaradi tekmeca, pač pa zaradi dodatne sproščenosti, ki jo ponuja sistem tekmovanja. Če bi namreč podpisali predajo Maccabiju, bi "vijolice" čakale še dve evropski tekmi. In še vedno bi se nasmihala fantastična nagrada – sodelovanje v skupinskem delu lige Europa, ki bi postreglo še s šestimi evropskimi skušnjavami. Izraelci so na papirju favorit, povečane ambicije slovenskega prvaka pa dokazuje tudi prihod izkušenega vratarja. Če smo v zadnjih sezonah iskali najbolj ranljivo mesto v mariborski ekipi, smo skoraj vedno s prstom pokazali na mesto med vratnicama. V tej sezoni, ko se pričakuje skokovit napredek mladega reprezentanta Mateja Radana, ki pa za zdaj greje klop starejšemu Marku Pridigarju, ni dosti drugače. Prihod Jasmina Handanoviča – stran od oči javnosti se odpira prostor še za nekatere okrepitve – jasno določa mariborsko željo, da bi v tej sezoni Evropa v Ljudskem vrtu stanovala tudi jeseni. Morda bi v tem primeru do zimskega premora počakali tudi kandidati, ki se jih "vsakodnevno" seli v tujino.

Največje orožje je Ačimovič

Če je imel Maribor zaradi ugodnega žreba lažjo pot do tretjega predkroga, pa se je Olimpija z Bohemiansom zelo namučila. Remi na Irskem je na prvi pogled varljiv, saj prikriva skromno predstavo Ljubljančanov v prvem delu. Če se bodo tako pustili zapeljati tudi Avstrijcem, bo sanj o napredovanju kmalu konec. Na srečo pa je najprej na sporedu tekma v Stožicah, ki tako velike evropske tekme še niso videle. Ponavadi so se izkazale za zmagovalno kombinacijo, Olimpija pa bi lahko izkoristila največje orožje, ki ga ima na klopi. Športni direktor Milenko Ačimovič pozna večino skrivnosti nekdanjih soigralcev, kar bi lahko ob izenačenem poteku na igrišču prineslo odločilno prednost. Ker pa dunajski stoletnik noče tako hitro zapustiti evropskega plesišča, bo "zeleno-belim"' vse prej kot lahko. Ne nazadnje po vrnitvi v prvo ligo še niso premagali "vijoličastih". Resda slovenskih, a barva je barva … Zdaj se bo videlo, iz kakšnega testa so Kosičevi izbranci, ki jim večina napoveduje bleščečo prihodnost. Če bi izločili še Austrio, bi napovedi o samozavestnem naskakovanju državnega naslova dobile konkretnejše obrise, v nasprotnem pa bi lahko trpelo tudi prvenstvo. Tudi zaradi vse večjega zanimanja za nekatere igralce. Prestopni rok vendarle traja do konca avgusta …