Ponedeljek, 12. 11. 2018, 4.00
6 let, 1 mesec
LEON ŠTUKELJ
Poklon nesmrtnemu slovenskemu velikanu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,28
1
Leonu Štuklju je pred 20 leti za dopolnjenih 100 let takole čestital Juan Antonio Samaranch.
Danes mineva 120 let od rojstva legendarnega telovadca Leona Štuklja, enega od največjih velikanov v zgodovini slovenskega športa.
Dan po tem, ko je svet obeležil stoto obletnico konca prve svetovne vojne, bo novomeško Štukljevo leto z odprtjem razstave in slovesno prireditvijo doživelo svoj vrhunec. Prav 12. novembra 1898 se je namreč v Novem mestu rodil Leon Štukelj. Legendarni telovadec in pravnik, ki je preživel dve svetovni vojni in nato dočakal tudi osamosvojitev, še danes velja za velikana našega športa.
Svetovna prvenstva - kolajne: pet zlatih (1922, 1926) tri srebrne (1922, 1926) tri bronaste (1922, 1926, 1930).
Leon Štukelj (12. november 1898-8. november 1999)
Prvi olimpijski prvak
V slovenski športni zgodovini mu pripada status prvega dobitnika zlate olimpijske kolajne. Leta 1924 v Parizu je na igrah osme olimpijade ugnal konkurenco v mnogoboju, za nameček pa je zlato odličje osvojil še na drogu. Ob tem je zanimivo, da je njegov olimpijski nastop v francoski prestolnici celo visel v zraku, saj je dva tedna pred odhodom tja na izbirni tekmi v Ljubljani padel z bradlje in si poškodoval zapestje desne roke. Med vajami je čutil bolečino in negotovost, vseeno pa je z elegantnostjo in spretnim izkoriščanjem fizične moči prepričal sodnike.
Brez OI 1932
Po nepozabnem Parizu je bil nato leta 1928 v Amsterdamu prvi na krogih ter tretji v mnogoboju in na ekipni tekmi (v ekipi so bili še Anton Malej, Stane Derganc, Jože Primožič, Janez Porenta, Edvard Antosiewicz, Boris Gregorka in Hrvat Dragutin Ciotti), osem let pozneje pa je kariero v Berlinu sklenil s srebrom na krogih.
Njegov tekmovalni opus bi bil verjetno še bogatejši, a je olimpijske igre leta 1932 v ZDA izpustil. Zaradi prevelikih stroškov tedanja kraljevina Jugoslavija v Los Angeles ni poslala svoje športne delegacije.
(Ne)pozabljeni prvak
Po končani karieri se je Štukelj povsem posvetil pravniški službi, po drugi svetovni vojni pa se je znašel v nemilosti tedanjega režima. Kratek čas je prebil celo za zapahi, trpelo je njegovo pravniško delo, zelo redko pa se je govorilo tudi o njegovih športnih dosežkih.
"Vse te reči sem poskušal razumeti in jih jemati s kar najmanjšo prizadetostjo. Že med vojno in takoj po njej mi marsikaj ni bilo jasno, nekatere stvari pa so mi bile popolnoma nerazumljive. Nerazumljiv se mi je zdel odnos do Stalina, vse to neobičajno navdušenje nad sovjetskim vodenjem, za katero se je v intelektualnih krogih dobro vedelo, kaj vse naj bi počenjali med obema vojnama in česa je bilo zmožno med njo," je o povojnih časih v knjigi Prvih 100 let (Franček Jauk, 1998) dejal Štukelj, ki zgodb ni želel pogrevati.
Olimpijska slava legendarnega stoletnika
Štukelj, Novomeščan, ki je dobršen del življenja preživel v Mariboru, je bil primerne športne slave ob mehčanju nekdanjega režima znova deležen šele v jeseni svojega življenja. Že leta 1968 je bil razglašen za častnega občana Novega mesta, po letu 1991 pa ga je slovenska olimpijska družina začela aktivno vključevati v svoje akcije.
Sodeloval je pri rojstvu Olimpijskega komiteja Slovenije, se kot gost udeležil že olimpijskih iger leta 1992 v Barceloni in bil gost na številnih protokolarnih prireditvah. V javnosti je bil nazadnje prikazan kot navdih in vzor novim generacijam. Po njem sta med drugim poimenovana trg v Mariboru in osrednja športna dvorana v Novem mestu.
Nepozabna Atlanta 1996
Čeprav je svoj olimpijski vrhunec doživel debelih sedem desetletij pred tem, je bil Štukelj tudi eden od slovenskih junakov olimpijskih iger 1996 v Atlanti. Kot tedaj najstarejšega živečega olimpijskega prvaka so ga namreč organizatorji iger povabili na otvoritveno slovesnost in ga predstavili kot del cveta športnih legend.
Takrat 97-letni Štukelj je ob nepozabnem sprehodu proti osrednjem odru olimpijskega stadiona navdušil milijone televizijskih gledalcev, občinstvo pa ga je na stadionu pozdravilo s stoječimi ovacijami in aplavzom. Nad čilim slovenskim korakom je bil navdušen tudi takratni ameriški predsednik Bill Clinton, ki je v družbi žene Hillary v znak spoštovanja stisnil pest.
Novomeški spomenik v spomin na velikana slovenskega športa.
Ave, triumphator!
Bil je tudi eden najbolj znanih stoletnikov. Slavnostne gimnastične akademije z naslovom Ave, triumphator (tako ga je tudi leta 1924 ob sprejemu v domačem kraju pozdravil župan Josip Režek) se 12. novembra 1998 v Novem mestu ni udeležil le slovenski športni in politični vrh, velikanu slovenskega športa je osebno čestital tudi tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.
Novomeški Mariborčan, podpisnik slovenske olimpijske listine, ki je služila kot temelj slovenske športne samostojnosti, je častitljivi jubilej pričakal kot zelo vitalen gospod, katerega misli so bile povsem sveže. Takšen je bil pravzaprav vse do smrti le nekaj dni pred 101. letom.
1