Kaj počne in obžaluje Mojca Kopač?

38-letna Mojca Kopač danes živi v Filadelfiji v ZDA, kjer si je z možem Louisom Tiernanom ustvarila družino. Diplomirana novinarka ostaja v svetu umetnostnega drsanja. Kot trenerka deluje na drsališču Iceworks v Astonu, kjer je poleti trenirala tudi v zadnjih letih svoje tekmovalne kariere. V intervjuju, ki je zaradi razdalje potekal prek sodobnih komunikacijskih kanalov, je spregovorila o razlikah med slovensko in ameriško drsalno mentaliteto, svojih največjih uspehih in obžalovanjih.

Skoraj deset let mineva, odkar ste se podali čez lužo. Čeprav ste tekmovalni vidik drsanja zapustili že leta 2004, ostajate v svetu drsanja. Zdaj kot trenerka. Kaj konkretno obsega vaše delo, kdo so vaši učenci in kje natančno delujete? Maja bo minilo natanko deset let, odkar sem se preselila čez lužo. Delam na drsališču Iceworks v Astonu, približno 25 kilometrov južno od Filadelfije, kjer sem občasno, predvsem poleti, trenirala zadnjih pet, šest let svoje tekmovalne kariere.

Treniram vse, od začetnikov (otrok in odraslih) do višjih kategorij, vodim pa tudi tečaje. Treningi potekajo na ledu, dopolnilni pa so tudi kondicijski treningi na suhem. Enkrat letno naš klub priredi drsalno revijo, v katero smo kot koreografi vključeni vsi trenerji.

V nasprotju s Slovenijo, kjer smo trenirali v skupini, pod vodstvom ene trenerke, tukaj treningi potekajo individualno, kar je za starše precejšen finančni zalogaj.

Kje opažate največje razlike v razmerah treningov, ki ste jih včasih imeli v Sloveniji, in trenutnimi v ZDA? V Sloveniji smo vedno – in večinoma je enako tudi danes, tako na ledu kot na suhem – trenirali v skupini, kar je bilo v prvi vrsti finančno precej manj obremenjujoče za starše, poleg tega pa je, vsaj name, imelo pozitiven motivacijski vpliv. Na treningih smo vedno "tekmovali", kdo bo uspešno izvedel več skokov, najdlje in najhitreje vrtel pirueto ter podobno. V ZDA so ljudje vajeni individualnega pristopa, kar je sicer odlično, kadar se delajo konkretni popravki, ki se od drsalca do drsalca razlikujejo, ali ko sestavljamo nove programe, po drugi strani pa se zaradi tega izgubi določena mera tekmovalnosti, ki lahko pozitivno vpliva in motivira otroke, da se še bolj potrudijo.

Druga razlika je v količini ledu, ki ga je v ZDA na razpolago precej več. Iceworks ima štiri drsališča, od tega je eno v 90 odstotkih namenjeno drsanju, preostala tri pa hokeju. Tako lahko otroci drsajo pred poukom in po pouku, kakor jim pač dovoljuje urnik, in jim ni treba šolskega urnika prilagajati ledenim terminom, ki so na razpolago večinoma med poukom.

Vsaj tako je bilo pred desetletjem, ko sem še sama trenirala v Sloveniji, in kolikor vem, so se razmere doma nekoliko izboljšale, kar me zelo veseli, saj je zelo težko biti konkurenčen z dvema urama treninga na ledu dnevno.

Nekdanja umetnostna drsalka Špela Perc je pred kratkim v intervjuju za Sportal izjavila, da po poškodbi, zaradi katere je končala kariero, ni več želela, niti psihično zmogla prihajati na led. Kako je pri vas, drsate tudi rekreativno? Do prve nosečnosti sem drsala, vsake toliko sem izvajala tudi skoke, že zgolj zato, da sem preverila, ali se še spomnim, potem pa sem se malo polenila, za kar "krivim" svoji hčerkici. Starševstvo je namreč bolj naporno od vsakega treninga, ki sem ga kadarkoli opravila.

Na ledu sem od šest do osem ur dnevno in večinoma sama prikažem fizično manj zahtevne elemente, kar me ohranja v gibanju. In pa seveda moji dve punčki, ki sta stari štiri in dve leti. Starejša je sicer v vrtcu, mlajša pa je še doma in mi niti pet minut ne pusti dihati. Da, to je zadnja leta moja rekreacija.

Ko bosta obe v vrtcu oziroma šoli, pa upam, da bom imela malo več časa zase in mi bo uspelo priti do fitnesa, da se spravim v formo, še preden začnem bolj resno razmišljati o kakšnih večjih drsalnih podvigih.

Ali hčerki že kažeta željo po drsanju? Bi ju spodbujali, da se drsanja resneje lotita, da bi se podali po vaših stopinjah? Starejša hči je začela drsati lani in je zelo navdušena nad športom. Obiskuje tečaj drsanja, še raje pa gre na rekreacijo in sama drsa po glasbi ter pri tem poskuša oponašati drsalke, ki jih spremljava na YouTubu ali televiziji. Moram priznati, da ima kar smisel za drsanje.

Tudi mlajša hči je pred dnevi na ledu naredila nekaj korakov brez moje pomoči in tudi kaže zanimanje za drsanje, vendar mož pravi, da bi zaradi svojega agresivnega značaja morala zaplavati v hokejske vode.

Če ju veselje do drsanje ne bo minilo in bosta hoteli bolj resno nadaljevati, ju bom seveda podprla, nimam pa posebnih ambicij v tej smeri. Obe sta zelo aktivni in zagotovo bosta pristali v katerem od športov, ali bo to drsanje, pa ne morem reči.

Kariero ste končali pri 29 letih. V tem času ste postali devetkratna državna prvakinja, dosegli ste tudi več uspehov v mednarodnem merilu. Bi rekli, da ste dosegli tisto, o čemer ste sanjali? Imela sem dolgo in relativno uspešno kariero, ki je k sreči minila brez večjih poškodb, tako da se res ne morem pritoževati. Trikrat sem bila članica slovenske olimpijske reprezentance, kar je cilj vsakega športnika, na evropskih prvenstvih sem se vedno uvrščala v finale.

Moj največji uspeh sta zagotovo 13. mesto na evropskem prvenstvu v Lozani in 18. mesto na svetovnem prvenstvu v Edmontonu. Vedno sem čutila, da je deseterica na evropskem prvenstvu dosegljiva, nekajkrat sem bila zelo blizu, pa se mi je po dolgem programu vedno izmuznila. To še vedno obžalujem!

Na kateri svoj nastop ste najbolj ponosni? Mimogrede, na YouTubu je krasen posnetek na glasbo iz filma Šund. Prav Šund je bil eden izmed mojih najljubših programov. Glasba je "odštekana" in v popolnem nasprotju s tradicionalno klasično glasbo, ki je še vedno najbolj popularna v drsalnem svetu.

Naj omenim še dva programa, na katera imam res lepe spomine: Nomad (Follow the sun) iz sezone 1998/99 in Blues for Klook iz 2003/04.

Kaj je za vas največji čar umetnostnega drsanja?

Drsanje je fizično izredno zahteven šport. Za uspešno izvedbo (trojnih, četvernih) skokov sta potrebni moč in eksplozivnost, za piruete, ki so v zadnjih letih postale neverjetno zapletene, sta potrebni fleksibilnost in prav tako moč, znati moraš obvladovati telo v vseh mogočih, že skoraj nečloveških položajih …

Poleg vsega tega pa naj bi bilo vse skupaj videti, kot da je to nekaj najlažjega na svetu.

Neverjetno težko je ustvariti iluzijo breztežnosti, lahkotnosti. In v tem vidim čar tega športa – je popolnoma edinstven!

Ali spremljate razvoj umetnostnega drsanja v Sloveniji? Letos je Slovenija šele drugič ostala brez kandidata na olimpijskih igrah. Čemu pripisujete razloge za to?

Moram priznati, da v zadnjem letu, dveh nisem prav veliko spremljala slovenskega drsanja, zato bi težko komentirala, kje in kakšni so vzroki za odsotnost slovenskih drsalcev na olimpijskih igrah. Na to vprašanje bi vam verjetno bolje znali odgovoriti v slovenskem drsalnem taboru.

Kaj bi Slovenija po vašem mnenju potrebovala za preskok ali napredek na področju umetnostnega drsanja? Mislim, da ima Slovenija precej nadarjenih drsalcev in da težava ni v talentu ali strokovnem kadru. Težava je preprosto v tem, da je kljub rahlo izboljšanim razmeram na razpolago še vedno premalo ur na ledu.

Spet poudarjam, da je drsanje izredno specifičen šport. Res je, lahko preživiš ure in ure v fitnesu, delaš za moč, fleksibilnost, eksplozivnost itd., ampak to je samo osnovni del, osnovna telesna pripravljenost. Skoke, piruete in vezne elemente med temi pa lahko treniraš samo na ledu.