J. Dvoršak: Harmonizacija dopinga je naredila velik uspeh

Kaj imajo skupnega Ben Johnson, Marion Jones, Linford Christie, Olga Jegorova, Marco Pantani, Floyd Landis in Justin Gatlin? Vsi so dosegali vrhunske rezultate, osvajali odličja, a bili ujeti na doping kontroli.

Kdaj je bil zabeležen prvi primer dopinga, ni znano, a že starogrški športniki naj bi pred tekmovanjem poznali določene oblike poživljajočih substanc, seveda so te z leti dobivale nove oblike, vedno težje pa je bilo goljufe ujeti. Če je sprva boj proti dopingu bil Mednarodni olimpijskih komite (MOK), pa je bila februarja 1999 v Lozani ustanovljena neodvisna mednarodna protidopinška agencija (WADA). Ta je leta 2003 sprejela svetovni kodeks proti dopingu v športu, ki je stopil v veljavo 1. januarja 2004. Kodeks v osmih točkah definira dejanja dopinga (te si lahko ogledate v tabeli, obarvani rumeno).

Objektivna odgovornost je šibka plat protidopinškega boja

Z vidika pravnega urejanja doping predstavlja fenomen, saj uveljavlja objektivno odgovornost (športnik odgovarja ne glede na svojo krivdo). Ob tem ima učinke tudi na področju osebnostnih pravic, kjer pridemo do vprašanja dopustnosti poseganja v športnikovo telesno integriteto v postopkih testiranja.

''Pri dopingu mora športnik dokazovati, da ni kriv, v pravnem sistemu pa mora sistem dokazati osumljencu, da je storil napako. Ta razlika obstaja in je šibka plat protidopinškega boja. Vendar se moramo zavedati, da je šport fenomen, zato so športniki, ki so člani tega fenomena, izpostavili svojo osebnost, svojo integriteto sistemu, od katerega veliko dobijo. Ne nazadnje nekateri tudi veliko zaslužijo, zato so se dolžni prilagoditi nekaterim zadevam, zlasti v smislu izvedbe programa boja proti dopingu. Pretekli mesec je bil simpozij v Franciji na temo združljivosti človekovih pravic in boja proti dopingu. Bilo je bolj filozofsko obarvano, kjer je bilo rečeno, da obstajajo določene pomanjkljivosti, slabosti, vendar niso tako izražene, da bi bil boj vprašljiv. Kar se tiče v sklopu osebnih pravic varovanja osebnih podatkov skozi sistem, tako imenovanega 'whereaboutsa' bivališč in lokacij, tu je Evropska unija naredila velik korak naprej, saj ima določene zahteve, ki so del izjemno zapletene zakonodaje. Pri nas je za to zadolžena Pirc Musarjeva, ki na nacionalni ravni to zelo dobro koordinira. Evropska unija je skupaj s Svetom Evrope pri WADA izposlovala, da so trenutno pravila igre skladna tudi s tem zahtevnim zakonodajnim področjem varovanja osebnih podatkov,'' nam je oba zahtevna pravna vprašanja pojasnil Janko Dvoršak, ki je pri Olimpijskem komiteju Slovenije vodja področja boja proti dopingu.

Prek 600 športnih organizacij v svetu podpisalo kodeks

Da gre pri dopingu za zapleteno področje, pove tudi podatek, da marsikje po svetu oziroma pri različnih športih določene substance pred leti niso bile prepovedane. Že v Sloveniji smo se pred leti srečali z dvema primeroma, hokejist Davor Durakovič in košarkar James Brewer sta namreč zaužila substance, ki so v ZDA v prosti prodaji, v Evropi pa so veljala za prepovedana sredstva.

Harmonizacija je tako pri dopingu izjemno zahtevna, na to pa nam Dvoršak odgovarja: ''Harmonizacija je proces, ki se je začel leta 2005 in je do danes naredil zelo velik uspeh. Trenutno je prek 600 športnih organizacij v svetu podpisalo kodeks. Ta pa je obvezujoč. Prav tako imamo danes 156 držav, ki so ratificirale UNESCOVO mednarodno konvencijo o boju proti dopingu. WADA je edinstven primer v svetu, kjer je organizacija ustanovljena na podlagi zasebnega prava in dirigira politiko in razvoj te dejavnosti državam. Ker je kodeks WADA oblikovan na podlagi zasebnega prava ni bil zavezujoč za države. In ker ni bil zavezujoč, je tu vstopil UNESCO in oblikoval konvencijo, ki postavlja kodeks kot zavezujoč dokument v boju proti dopingu. Z ratifikacijami v parlamentih pa postane ta dokument zavezujoč za države. Zadeve so formalno urejene in dobro tečejo.''

Predlagana neodvisna protidopinška organizacija v Sloveniji

Kot je že razvidno iz dosedanjega pogovora, je na področju dopinga vstopila tudi Evropska unija, med drugim obstaja evropska konvencija proti dopingu v športu. Za specialen zakon, ki ureja le področje dopinga, pa so se odločile tudi nekatere evropske države. Med njimi tudi Avstrija.

Tako nas je zanimalo, kako je na tem področju v Sloveniji. ''Slovenija ima vsaj dva dokumenta, v katerih je boj proti dopingu opredeljen. Sicer ne v zadostni meri, še posebej, kar se tiče zadnjih let in razvoja dogodkov. Od prvega januarja 2009 so nastopili amandmaji WADA kodeksa in takrat se je program začel zelo intenzivno izvajati. Slovenija je imela v nacionalnem programu 2000 - 2010 to vključeno. Pri OKS smo dali močan amandma v predlogu novega nacionalnega programa za obdobje 2011 in 2020, kjer zahtevamo in predlagamo, da se nacionalni program bistveno spremeni v smislu ustrezne prioritete boja proti dopingu oziroma zaščite športnika. Predlagamo bistveno večji poudarek tej težavi, še posebej v finančnem smislu. Zakon o športu je dovolj star, v slednjem je boj proti dopingu opredeljen, a bistveno premalo. Pripravili smo osnutek zakona boja proti dopingu. Sodelovali smo tudi z ministrstvom za javno upravo na delovni ravni, s strokovnjaki s pravne fakultete smo prišli tako daleč, da smo v fazi osnutka zakona in ga skušamo v sodelovanju z ministrstvom za šolstvo in šport spraviti v pravno proceduro. Na ta način bi z zakonom pripravili podlage za ustanovitev neodvisne protidopinške organizacije v Sloveniji, za katero imamo vse pripravljeno. Uzakonili bi način financiranja organizacije in na nek način opredelili temeljne zadeve. Menimo, da bi bilo v zakonu nesmiselno iti preveč podrobno, kar se tiče samega boja. Če se sedaj vrnemo na zakonodajo, ki jo imajo naši severni sosedi; Avstrijci so bili kaznovani na podlagi kršitev protidopinških pravil na OI v Torinu in so prejeli globo 800.000 ameriških dolarjev. Celoten nacionalni protidopinški pravilnik so inkorporirali v zakon. Dobili so zelo debel in tehnični zakon, za naše razmere pa to ni potrebno. Poznamo ga, kot tudi nekatere druge. Delali smo namreč ekspertizo v državah EU, kako je tam organizirana protidopinška organizacija. Naša želja in zaključek na podlagi teh raziskav je, da bi OKS ustanovil zasebni zavod kot formo, pravno podlago, sicer pa neodvisno protidopiško organizacijo, ki bi skupaj z državo uresničevala mednarodne zahteve na področju dopinga.''

Pravnih dokumentov je preveč

Za konec pogovora smo se obrnili še na športno zakonodajo na splošno, zanimalo nas je, kaj meni Dvoršak o morebitnem bolj specialnem športnem zakonu, ki bi vključeval tudi področja, ki so sedaj zapisana v drugih zakonih: ''Mislim, da je preveč pravnih dokumentov, kar je slaba usluga za šport. Temeljna pravica športa je njegova avtonomija. Šport deluje po svojih športnih pravilih. Avtonomijo športa vpenjati v posamezne civilne zakone bi bila neumnost. Zato se mi zdi, da je bolj pomembno to, da skušajo športniki urejati zadeve s svojimi športnimi pravili. Ob vsem tem imamo namreč delovno, kazensko, davčno zakonodajo in tudi druga področja, v katerih se šport v svojih organizacijskih oblikah srečuje oziroma trka ter rešuje težave športnikov. Športniki niso posebneži, še posebej ne profesionalni. Slednji so ljudje, ki so se odločili, da bodo svoje telo izpostavili naporom in zato trenirajo ter tekmujejo. Tako je treba gledati. Ne vidim večje potrebe, da bi športno dejavnost postavljali v pravne okvire.''