"Gore niso božanstva, ampak kup skal in ledu. Vsaj jaz tako mislim."

Trije alpinisti, trije prijatelji, Luka Lindič, Marko Prezelj in Aleš Česen so septembra letos v indijskem delu Himalaje splezali novo smer v severni steni 6657 metrov visokega Hagshuja. Prvenstveno smer so ocenili z oceno ED (Extremement Difficult), kar je najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice, priznani alpinist Andrej Štremfelj je njihov vzpon označil kot šolski primer dobro izpeljane odprave, kjer je v ospredju alpinizem z veliko začetnico, številni pa jim že zdaj napovedujejo nominacijo za zlati cepin, najvišjo nagrado v svetu alpinizma za leto 2014. Alpinistični presežki par excellence, torej, a nas je bolj kot to zanimala povsem praktična plat takšne odprave. Koliko stane, kdo pri njej sodeluje, kaj se v gorah je, pije in kako se spi ter kaj pomeni, ko te pokliče gora. Če sploh.

Aleš, z alpinistoma Luko Lindičem in Markom Prezljem ste prejšnji mesec po severni steni splezali na vrh Hagshuja, sedemtisočaka v indijskem delu Himalaje, kar je bil po besedah strokovne javnosti izreden podvig. Kako lahko laiki ocenimo, kdaj gre za alpinistični presežek? Laični javnosti se lahko vsak alpinistični vzpon proda kot vrhunski, četudi to ni. To mora oceniti strokovna javnost. Alpinisti zgolj nekaj preplezamo, ni pomembno, ali gre za naše hribe, francoske Alpe ali Himalajo, in podamo neko standardiziramo oceno, ki je kolikor toliko objektivna. No, vemo pa, da objektivnih ocen ni.

Ker niste stroji? Ja in ker je odvisno od posameznika, koliko je pošten do sebe in drugih. Akterji lahko podajo zgolj tehnično oceno vzpona.

Ali se za priznanje vzpona zahtevajo kakšni dokazi? Morda fotografija? O zahtevnosti in oceni vzpona fotografija ne more povedati prav ničesar. Iz nje se da sicer videti, ali gre za vzpon, ki bi ga lahko prehodili, presmučali ali preplezali, kako zahtevno pa to v resnici je, pa iz fotografije ni mogoče razbrati. Fotografija je lahko dokaz, da si stal na vrhu gore, pa še to ne vedno. V primeru slabega vremena to ni noben dokaz.

Šteje torej le beseda alpinista? Da.

Zasledila sem, da je vaš vzpon na Hagshu pravzaprav spodbudil neuspeh lanske odprave, ki se je zaradi vremena morala predčasno vrniti domov. Za kaj je pravzaprav šlo? O tem težko govorim, saj me ni bilo zraven, sta pa bila Marko in Luka. Šlo je za odpravo slovenske mladinske alpinistične reprezentance, ki je nameravala splezati na Phola Gangchen, izredno zahtevno goro z višinami nad 7.000 metrov v okolici Šiša Pangme. Imeli so veliko smolo z vremenom in na koncu so si dobesedno reševali življenja. Kako tvegano je bilo, pove že podatek, da so v baznem taboru pustili vso opremo. Ker so hoteli poskusiti ponovno, no, tokrat sem bil zraven tudi jaz, smo zaprosili za dovoljenje, a so lokalne oblasti pod vtisom lanske izkušnje – ves mesec so se menda ukvarjali z vprašanjem, kako našo opremo spraviti v dolino – našo prošnjo zavrnile.

Sledil je cel kup birokratskih zapletov z indijsko organizacijo IMF. Da, zato smo si izbrali indijsko stran Himalaje. Že nekaj let prej smo načrtovali vzpon na Rimo III, sedemtisočak v indijski Himalaji, pa smo si rekli, zakaj ne bi poskusili zdaj. No, pa se je spet zapletlo z dovoljenji. Rimo III se namreč nahaja na meji med Indijo in Pakistanom, kjer vlada precej napeto stanje in dovoljenje včasih dobiš, včasih pa te zavrnejo brez razloga.

Podobno se je pri vlogi za Rimo III zgodilo tudi nam, zato smo zaprosili za dovoljenje za Mukut Parbat. Izbrali smo ga zato, ker naj bi se nahajal na neproblematičnem območju, a so nas kljub temu zavrnili. To se je zgodilo tik pred našim odhodom v Indijo. Nato se je pokazala priložnost, da gremo na Hagshu, ki se je pred časom pojavil na listi odprtih vrhov, kar v bistvu pomeni, da zanj potrebuješ manj birokratskih papirjev in da lažje prideš tudi do dovoljenja.

Koliko ste pred odhodom sploh vedeli o Hagshuju? V roku dveh dni smo izbrskali nekaj fotografij. Povedano po pravici, če ne bi že kupili letalskih vozovnic do Indije, je vprašanje, če bi sploh šli, saj nismo vedeli, v kaj se podajamo. Pred tako odpravo je običajno, da natančno raziščeš hrib, mi pa za to nismo imeli ne časa ne volje. V bistvu smo šli raziskovat teren. Agencija, ki nam je pomagala, je imela vse potrebne podatke.

Kakšna je vloga agencije pri alpinističnih odpravah? Agencija poskrbi za nosače, za vso opremo in logistiko. Brez agencije je težko izpeljati vse skupaj.

Kako je s tovorjenjem opreme do baznega tabora? Se jo še vedno prenaša v sodih, tako kot včasih? Podobno je, s to razliko, da je danes te opreme bistveno manj, približno 200 kilogramov namesto tone. Poleg tega je še enkrat toliko opreme, kot so šotori za bazni tabor, kuhinja …

Omenili ste, da so vas na agenciji usmerili do baznega tabora. Kaj vas je čakalo v baznem taboru? Tam ni ničesar. V najboljšem primeru vsaj veš, kam moraš iti in kje ga postaviti. Pomembno je, da imaš vodo, da ni nevarnosti za plazove in da je prostor raven. V taboru je običajno na voljo ledeniška voda. Če je, je super in jo samo prekuhamo. Na hribu pa je edini vir vode sneg, ki ga samo stopimo. Niti ga ne pregrevamo, ker je relativno čist, saj tam ni živali in iztrebkov, tako da ni problematična.

Kakšno hrano običajno tovorite v gore? V bazni tabor pritovorimo konzerve in zelenjavo. Ta se obdrži kar nekaj časa, saj so temperature relativno nizke. Razne juhe, makaroni … Nekaj hrane prinesemo iz Slovenije, drugo kupimo tam.

Vemo, kaj se kot priboljšek šteje v dolini, kaj je za alpinista priboljšek v visokogorju? Kos suhega mesa (smeh). No, na hribu tega razkošja seveda nimamo. Imamo dehidrirano hrano, ki ji dodamo vodo, pa je gotova, energetske ploščice in še kaj, nekaj, kar ti običajno tekne. Na višini imamo že tako ali tako precej težav s slabim počutjem ter apetitom in če bi se morali siliti s hrano, ki nam že v dolini ne tekne, potem sem prepričan, da bi bilo tam vse samo še težje. Sicer pa teorija pravi, da je na višini bolje jesti proteinsko bogato hrano in manj maščob, ker se na višini težje razgrajujejo, ampak meni je pomembno samo to, da nekaj ješ, karkoli.

Odprava na Hagshu je potekala pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Kaj to konkretno pomeni? Da ta financira levji delež odprave? To pomeni predvsem to, da imaš zadaj neko finančno zaledje. To sicer ne pomeni, da PZS krije stroške celotne odprave, ampak da nek vložek, ki pa je bil za nas zelo pomemben.

Kateri del odprave je najdražji? Najdražji je strošek agencije, kamor spadajo prevozi, nosači, hrana. Ne vemo, koliko stane en nosač in en kilogram makaronov, vemo pa, koliko stane ves njihov servis.

O kakšnem znesku govorimo? O približno 15 tisoč evrih za vse tri, plus, minus dva tisoč evrov.

Koliko spremljevalnega osebja ste imeli? V baznem taboru smo imeli kuharja in dva pomočnika, ki sta bila z nami na željo agencije, saj sta se šele uvajala. Do baze nas je spremljalo med 15 in 20 oseb z osli in jaki, ki so tovorili tovor do baznega tabora, a so se nato vrnili v dolino in se nam spet pridružili ob odhodu v dolino.

Nikjer ne omenjate šerp. Kako pomembna je njihova vloga danes? Pri omembi prvega vzpona na Everest leta 1953 se poleg alpinista Edmunda Hillaryja pogosto omenja tudi njegovega šerpo Tenzinga Norgaya. Kako je danes s tem? Šerpe so danes prisotne le na turističnih odpravah na Everest in druge priljubljene gore, ki jih oblegajo ekstremni turisti, torej ljudje, ki sicer ne plezajo. To ni več alpinizem. Alpinizem je tisto, ko se sam odpraviš na goro in s seboj odneseš samo tisti del opreme, ki ga potrebuješ za celoten vzpon. Štartaš iz baznega tabora na vrh in nazaj. Ničesar ne pustiš na hribu.

Kaj točno ste vi odnesli s seboj v primeru vzpona na Hagshu? Imeli smo minimalno opreme za bivakiranje, to pomeni manjši šotor, spalne vreče, plinski kuhalnik ter tehnično opremo za plezanje (cepine, dereze, vrvi za sprotno varovanje) in varovala, ki jih pritrdiš v steno, bodisi led ali skalo, v katero vpneš vrv, ki te ujame v primeru padca.

Na Hagshu ste se, kot že rečeno, povzpeli trije. Kako ste se znašli skupaj? Preprosto, prijatelji se dobijo skupaj, potem pa še koga povabijo zraven. Kako smo se mi trije znašli skupaj, težko rečem, smo pa vsi že prej tako ali drugače plezali skupaj.

So kakovostni odnosi med člani odprave ključnega pomena? Ja, sicer bi v ekstremnih razmerah hitro prišlo do trenj.

Ali bolj po domače, da bi se na smrt sprli? Ja, to bi bila katastrofa.

Tega pri vas torej ni bilo? Ne, že prej smo se dobro poznali in večkrat plezali skupaj.

No, zapletov tudi v Indiji ni bilo konec. Menda ste dobili navodila, da morate bazni tabor zapustiti v desetih dneh. To se sliši izredno hitro. Ja, to je bilo malce smešno. Agencija naj bi izdala le eno dovoljenje za en vrh in tega smo dobili mi. Ampak kot se je izkazalo pozneje, ga je dobila tudi angleška odprava. Deset dni za tak hrib, višji od 6.000 metrov in tako zahteven kot Hagshu, je tako, kot če bi nam nekdo rekel, naj se kar takoj obrnemo. Če bi jih seveda upoštevali. Očitno so naredili napako. Marko (Prezelj) jih je pozneje klical in jim dal vedeti, naj pridejo s puškami gor, potem pa se bomo pogovarjali. Od takrat ni bilo več glasu z njihove strani, bilo je, kot da so pozabili na nas. Nekaj časa nas je to žrlo, a bolj ko smo se bližali gori, hitreje smo na to pozabili.

Menda so vam tudi člani angleške odprave dali vedeti, da se ne dotikajte severne stene, češ da je ta rezervirana zanje. Ja, ampak stene ne moreš kar rezervirati. Šele pozneje smo izvedeli, da so si severne stene želeli že precej prej, nas pa so imeli za ljudi, ki so jim ukradli idejo. No, dopuščam možnost, da to še vedno verjamejo. Dejstvo pa je, da nam je bilo takoj po prihodu v bazni tabor povsem jasno, po kateri steni bomo plezali. Severni steni.

Zakaj? Vsak, ki je po duši vsaj malce hribovec, bi na papir smer narisal točno tako, kot smo jo mi pozneje splezali. Ker gre za zelo impozantno steno, ki je objektivno zelo varna, kar pomeni, da ni plezanja pod seraki, ki se lahko nenapovedano krušijo in dobesedno zradirajo, če se znajdeš pod njimi. Linija, ki smo si jo zadali in potem tudi izvedli, je bila videti zelo estetska. Skratka, nismo želeli krasti ideje, mi smo si smer začrtali že prej.

Kako so vam Angleži sporočili, da se lotite druge smeri? Ste se srečali? V šotoru v baznem taboru so nam pustili sporočilo. Narisali so smer, ki so jo želeli splezati.

Ste se srečali pozneje? Je bilo čutiti jezo v njihovem vedenju? Srečali smo se večer pred odhodom iz baze. Na prvi pogled so bili malce užaljeni in razburjeni, da smo jim smer splezali pred nosom, ampak potem, ko smo jim razložili, kako smo se znašli tam, smo se razšli dokaj prijateljsko. Bilo je res smešno naključje. Angleži so se na to smer pripravljali že dlje časa, mi pa o Hagshuju nismo vedeli ničesar. Izvedeli smo šele takrat, ko smo vrh dobili praktično na pladnju.

Menda je v indijski Himalaji prepovedana uporaba satelitskih telefonov in da so vam na agenciji svetovali, da pomoč prikličite kar s kričanjem, kurjenjem ognja ali mahanjem z oblačili živahne barve. To drži? Ja, satelitski telefon smo sicer imeli, a ga nismo smeli uporabljati. Seveda pa v primeru smrtne ogroženosti ne bi oklevali in bi ga seveda uporabili.

Koga bi v takem primeru najprej poklicali? Nekoga, ki mu zaupaš, da bo urgiral na pravi način. Smo bili pa dogovorjeni tudi z agencijo, ki je imela kontakte vseh, ki so nam pomembni. Sicer pa so doma vedeli, da imamo satelitski telefon, da pa ne bomo ravno v kontaktu z njimi. V gorah gre za logiko "No news is good news". Plezamo namreč tako, da ne pričakujemo pomoči od nikogar in se temu primerno tudi obnašamo.

Menda ste od baznega tabora do prostora, kjer ste prenočili, hodili kar 23 ur. Kaj se je dogajalo? Vrh smo dosegli v enem poskusu, ki pa je v bistvu trajal tri dni. Prvi dan smo splezali najtežji del, večinoma smo plezali ponoči. Štartali smo ob 3. zjutraj, ustavili pa smo se naslednje jutro ob 2. zjutraj.

Od česa je odvisno, kdaj se bo plezalo? Podnevi ali ponoči? Če plezaš južno steno, ta lahko čez dan zaradi sonca postane nevarna, zato se je je treba lotiti ponoči ali zgodaj zjutraj. V našem primeru je šlo za severno steno, zato s tem niti ni bilo težav. Razlog tako zgodnjega odhoda je bil ta, da smo vrh želeli doseči podnevi. Vztrajali smo do 2. zjutraj, dokler nismo našli ustreznega prostora za prenočitev.

Mogoče banalno vprašanje, pa vendar, kako se spi na šest ali sedem tisoč metrih? Predvidevam, da se je treba pripeti ob steno? Odvisno, če spiš sredi stene na polici, široki meter ali manj, je to logično. V našem primeru to ni bilo potrebno, saj je bil prostor precej večji.

Kako človek zaspi večer pred vzponom? So rešitev uspavalne tablete? Niti ne, v gori se v bistvu ne spi, bolj se počiva. Glavno je le, da te ne zebe preveč.

Kako pomembna je pri takih vzponih kilometrina? Zelo. Tako glede pravilnega izbora opreme, da te ta ne upočasnjuje, glede hrane, ki lahko zmanjka, če se stvar zavleče, pa tudi s psihološkega vidika, da veš, da ni nič hudega, tudi če te ujame noč, da znaš ohraniti mirno glavo. Poleg fizične pripravljenosti so izkušnje ključnega pomena.

Kaj ste občutili na vrhu? Olajšanje, evforijo, veselje? Ni bilo neke evforije, sicer pa je od nas treh niti ne bi pričakoval. Zavedati se je treba, da si na vrhu dejansko šele na polovici.

Ste to imeli stalno v glavi? Ja, pomembno je, da veš, da se ne smeš vračati takrat, ko si na koncu z močmi, saj za sestop potrebuješ več zbranosti kot za vzpon. Zaradi utrujenosti in zaradi narave gibanja po strmem terenu navzdol pri sestopu hitreje narediš napako. Zavedali smo se, da nas čaka še veliko neznanega. Severno steno smo sicer dobro poznali, saj smo v preteklih dneh precej hodili okrog teh hribov, a stene, po kateri smo sestopali, nismo poznali in pozneje se je izkazalo, da gre za zelo zahteven sestop.

Kdaj ste torej začutili olajšanje? Največje olajšanje je bilo, ko smo dosegli šotor pod hribom (šotor so postavili na višini 4600 metrov - op. a.).

Ste se na vrhu fotografirali? S slovensko zastavo? Zastave sploh nismo imeli. Mislim, da nihče izmed nas ni tip človeka, ki bi s seboj nosil zastavo. Če sem pošten, lahko rečem, da bi bila za nas zgolj odvečen kos blaga. Kruto ali ne. Pri plezanju ne gre za osvajanje vrhov, ne gre za osvajanje neodkritega sveta in zaznamovanje, ampak gre zgolj za plezanje. Nismo šli osvojit Himalaje, tja smo odšli plezat.

Ste glede na vse birokratske zaplete kdaj razmišljali, da vam gora očitno ni namenjena, da je bolje, da se lotite česa drugega? Ne, mislim, da je razmišljanje o višjih silah in znakih, pri tem govorim v imenu vseh nas, nevarno. Ne gre za to, da te gora spusti na vrh, da te gora pokliče. Mislim, da je treba ohraniti trezno glavo in vedeti, kaj si pripravljen tvegati in česa ne, za kaj si sposoben in za kaj ne. Mislim, da na hribe ne smemo gledati kot na božanstva, ampak kot kup skal in ledu. Vsaj jaz tako mislim.