Boštjan Lederer je želel biti prvi mišični distrofik, ki bi se povzpel na vrh Afrike (foto)

"Poglavje Kilimandžaro je končano," nam je iz Tanzanije, kjer zdaj uživa na safariju, sporočil 41-letni Ljubljančan Boštjan Lederer, ki ga je v Afriko popeljala zmaga na avanturističnem natečaju.

S svojo sopotnico Vesno Škrlj, sicer osebno asistentko v Društvu za teorijo in kulturo hendikepa YHD in dolgoletno prijateljico, je junija zmagal na nagradnem natečaju Share Dunlop Spirit, ki je izbiral najbolj nore, avanturistične in meje premikajoče popotniške načrte.

Boštjan in Vesna sta prepričala z idejo o vzponu na Kilimandžaro z invalidskim vozičkom in zanjo dobila skoraj tri tisoč glasov podpore. Zmaga jima je prinesla osem tisočakov denarne pomoči, s katero bi projekt lažje uresničila.

Žal pa se sosledje dogodkov ni odvijalo tako, kot sta si želela. Pogled na fotografije zahtevnega terena, ki je slovensko odpravo pričakal v Tanzaniji, razkriva, da je bil cilj – povzpeti se na najvišjo afriško goro z invalidskim vozičkom – povsem neuresničljiv, doseženi metri pa pravzaprav presežek.

"Zame se je vse skupaj končalo na 3.720 in še nekaj dodatnih metrih," je povedal Boštjan, ki je od 2. razreda osnovne šole zaradi mišične distrofije, bolezenskega stanja, zaradi katerega mišice šibijo in krnijo, na invalidskem vozičku, močno oslabljena pa ima tudi pljuča.

Kljub temu živi zelo polno in aktivno življenje. Svet je prepotoval po dolgem in počez, na letošnjem ljubljanskem maratonu se je v sklopu priprav na afriško avanturo preizkusil tudi v kategoriji ročnih kolesarjev.

Sicer solidne razmere so se prelevile v katastrofalne

Kot je opisal Boštjan, je bila pot težko prehodna že za zdravega človeka, kaj šele nekoga, ki se na vrh prebija z invalidskim vozičkom.

Razmere na poti na Kilimandžaro so se iz obvladljivih spremenile v katastrofalne. Vreme je razmeroma dostopno pot spremenilo v kanale, polne blata, vejevja in ogromnih skal.

"Borili smo se, dokler je šlo"

"Glede na razmere, ki jih žal prej nismo poznali, je bila tudi izbira vozička napačna," je priznal. "Borili smo se, dokler je šlo. Prvi dan smo se sedem ur borili z džunglo, drugi dan nam je desetkilometrska pot namesto predvidenih petih vzela kar 15 ur. Napredoval sem z veliko pomočjo svojih sopotnikov Vesne in Saša, sam bi se zaradi povsem uničene poti ustavil že dosti prej."

Mu je gora vzela preveč?

Bolečine v hrbtu, psiha in polomljeno platišče so mu dali signal, da je dovolj. "Za mano je res zanimiva izkušnja, nisem pa prepričan, ali mi je gora več dala ali vzela nekaj, kar je bilo veliko vredno," je priznal vedno vedri in zgovorni Ljubljančan, ki se preživlja kot komercialist v eni od ljubljanskih tiskarn.

"V takih razmerah ga ni junaka, ki bi vrh dosegel z invalidskim vozičkom," je dodal za konec. Želel si je napredovati vsaj do naslednje koče Kibo hut (na 4.730 metrih), a dovolj je bilo res dovolj.

Povsod v središču pozornosti

Vpadljiva slovenska odprava, ki se je gore lotila kar z invalidskim vozičkom, je v Afriki vzbujala precej pozornosti. "Bili smo največja atrakcija! Že pred štartom smo morali skoraj dve uri čakati, da se je pojavila upraviteljica narodnega parka Kilimandžaro, ki se je na vsak način želela fotografirati z nami, da bi s tem okrasila svoj 'wall of fame'," je povedal Boštjan, ki se je na neverjetno pustolovščino pripravljal na vse mogoče načine, tudi v fitnesu, na štadionu in z lekcijami boksa.

Afriška pustolovščina ni samo vzpon na Kilimandžaro

Afriška avantura Boštjana, Vesne in Saša Koreneja se je začela v mestu Arusha v severni Tanzaniji, kjer je slovenska ekipa uredila vse potrebne formalnosti za vzpon na Kilimandžaro, se ustavila pri Masajih in v kraju Serengeti opravila še fotosafari.

Pot nadaljujejo na Zanzibarju, kjer jih med drugim čaka tudi počitek pod palmami, najverjetneje pa tudi plavanje z delfini v naravnem okolju. S tem bi se Boštjanu le uresničila ena od dolgoletnih želja.