Nedelja, 13. 11. 2022, 11.10
2 leti
Intervju z Andrejem Štremfljem ob izidu avtobiografije Kristali sreče
"V spomine se znam tako dobro vživeti, da me zalijejo solze že, ko o njih samo razmišljam"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,40
5
Andrej Štremfelj je ljubezen do gora in življenjske zgodbe, povezane z njimi, opisal v avtobiografiji z naslovom Kristali sreče.
"Ugotovil sem, da je še nekdo nad nami, da nismo bogovi na zemlji in da nismo nedotakljivi," pravi 65-letni vrhunski alpinist Andrej Štremfelj. Ob 50-letnici ukvarjanja z alpinizmom in 30. obletnici prvega zlatega cepina, ki ga je prejel skupaj z Markom Prezljem, je napisal avtobiografijo z naslovom Kristali sreče, ki ima poseben pomen. Knjiga bo izšla 15. novembra.
Alpinist, gorski vodnik, profesor športne vzgoje, mož, oče, dedek (in še bi lahko naštevali) Andrej Štremfelj se je večkrat vpisal v alpinistično zgodovino.
13. maja 1979 sta se skupaj z legendarnim Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in hkrati prva Jugoslovana povzpela na vrh Everesta, 11 let pozneje pa je na najvišji vrh sveta stopil skupaj z ženo Marijo Štremfelj. To je bil prvi vzpon zakonskega para na streho sveta in tudi razlog za vpis njunih imen v Guinnessovo knjigo rekordov.
Štremfelj je tudi prvi človek, ki je postal lastnik zlatega cepina za življenjsko delo in za vrhunski vzpon. Leta 1992 je zlati cepin (sploh prvi v zgodovini podeljevanja te nagrade) skupaj z Markom Prezljem prejel za prvenstveni vzpon po južnem stebru Kangčendzenge, leta 2018 pa ga je prejel še za življenjsko delo.
Štremfelj je star 65 let in še vedno tesno povezan z gorami in plezanjem. "Življenje mi je najbolj zaznamovala odločitev, da bom plezal, vse ostale so vsaj deloma obarvane z njo," je povedal v intervjuju za Siol Sportal. Z vitalnim Gorenjcem smo se pogovarjali o kristalih sreče, ki si jih je izposodil za naslov avtobiografije, o življenju vrhunskega alpinista in ozadju globoke ljubezni do gora in plezanja, s katero je "okužil" vso njegovo družino. Avtobiografija Kristali sreče bo izšla 15. novembra, v nakladi 3000 izvodov.
Letos praznuje dve pomembni obletnici, 50-letnico ukvarjanja z alpinizmom in 30 let od njegovega prvega zlatega cepina.
Kako to, da je ravno zdaj končno dozorel čas za pisanje avtobiografije?
Čas je dozorel že zdavnaj, a za pisanje preprosto ni bilo časa oziroma si tega časa nisem vzel.
Letos praznujem dve pomembni obletnici, 50-letnico ukvarjanja z alpinizmom in 30 let od svojega prvega zlatega cepina. To je hkrati tudi 30. obletnica te nagrade, saj sva z Markom Prezljem leta 1992 dobila prvi zlati cepin (za prvenstveni vzpon v alpskem slogu na južni vrh Kangčendzenge in drugi vzpon na goro, op. a.).
So tudi vaši trije otroci navijali, da spomine zlijete na papir?
Da, že dolgo časa. Otroci pravijo, da dobro pišem. Bili so tudi bralci, in to kritični bralci. Morda sem na začetku prvi dve poglavji na široko zastavil, pa sem ju potem na njihovo pobudo nekoliko skrajšal.
Še posebej sin Anže je z mikroskopsko natančnostjo prebral knjigo. Če on česa ni znal povezati, pa pozna mojo zgodovino, potem je to pomenilo, da moram besedilo nekoliko spremeniti. Mislim pa, da je knjiga kar dobro uspela.
Kako je bilo brskati po spominih? To ni vedno najbolj prijetno, še posebej, če brskaš pregloboko in tam, kjer najraje ne bi.
Res je, bilo je tudi kaj takega, kar ni bilo tako lepo. Običajno tisto, kar je grdo ali žalostno, najraje pozabimo. Določenih stvari sem se spomnil še dokaj dobro, nekatere spomine pa sem odkrival skupaj s prijatelji. Takrat se odkrije še več, kot če brskaš sam.
Nekaj neprijetnih spominov je tako močnih, da se jih ne da pomesti pod preprogo in ostanejo za vedno. Moram reči, da se znam v te spomine tako dobro vživeti, da me zalijejo solze že, ko o tem samo razmišljam.
"V spomine se znam tako dobro vživeti, da me zalijejo solze že, ko o tem samo razmišljam."
V knjigi Kristali sreče med drugim opisujete trenutek, ko ste med svojim prvim vzponom na Everest leta 1979 spoznali, da brat Marko, vaš plezalni sopotnik, zaradi okvare ventila na kisikovi bombi ne bo mogel na vrh sveta. Ob spominu na njegov zamah roke so vam, kot pišete v avtobiografiji, solze kapljale na tipkovnico. Vas je ta zgodba še posebej težila?
Da, čeprav sva se z bratom o vsem tem že pogovorila in to predelala, me vedno, ko se spomnim tega, še posebej zato, ker brata res dobro poznam, tisti njegov zamah z roko še vedno gane.
Še danes si ga lahko v živo predstavljam. Tisti zamah roke je bil občutek obupa.
Res je, ta trenutek mi je globoko ostal v spominu. In kot sem napisal, sem se zaradi tega res slabo počutil, kar nekaj mi je manjkalo. Z bratom sva bila res povezana, bolj kot z Nejcem. Ogromno sva skupaj preplezala.
Ko je Nejc Zaplotnik štiri leta po vzponu na Everest umrl v plazu pod Manaslujem, v okoliščinah, v katerih ni bil kriv za smrt, se ni izpostavljal in ni bil nepreviden, ste se, kot pišete v knjigi, začeli še resneje spraševati, zakaj plezate, zakaj se izpostavljate. Do kakšnega sklepa ste prišli?
Ugotovil sem, da je še nekdo nad nami, da nismo bogovi na zemlji in da nismo nedotakljivi.
Ne govorim o usodi. Verjamem v boga in prepričan sem, da on natanko ve, kdaj in kje bom končal, mi pa pušča svobodno voljo in ne sme me motiti dejstvo, da on ve, kako se bom odločil.
To je zanka, ki je mogoče težje razumljiva, je bila pa dobro razložena v knjigi Koliba (avtorja Williama P. Younga, op. a.), po kateri je bil posnet film z enakim naslovom.
S svojo glavo to težko razumemo, tako kot težko razumemo vesolje. Bog je vsemogočen in njemu je vse mogoče. Res vse.
V mlajših letih še nisem tako globoko razmišljal, kot razmišljam danes. Takrat sem si mislil, da tako rad plezam, da brez tega ne morem živeti, in upal, da se mi bo v gorah vedno izšlo.
"Ugotovil sem, da je še nekdo nad nami, da nismo bogovi na zemlji in da nismo nedotakljivi."
Je pa še nekaj, kar je bilo zelo pomembno, sidro, ki sem ga imel doma. Vedno sem imel dom z veliko začetnico. Tako kot sem rad odšel plezat, sem se vedno rad tudi vračal domov.
Doma sem bil vedno lepo sprejet in vsi so bili veseli, ko sem se vrnil. Morda je to tisto, kar ti v kritičnih položajih da moč, da se še malo potrudiš, ker veš, da se moraš vrniti domov. To sidro je zelo pomembno.
Ste v življenju slišali veliko očitkov na račun svojega plezanja?
Seveda, a sem se hitro navadil, da me ljudje niso razumeli.
Pa so vam rekli v obraz ali za hrbtom?
Pogosteje za hrbtom, po ovinkih ali pa sem očitke slišal od koga drugega. Na to se nisem nikoli oziral, živel sem svoje življenje.
Kaj vas je tako vleklo v gore?
Lepota hribov, skrivnostnost, od nekdaj. Še danes se spomnim, da sem, ko sem kot prvošolec hodil čez polje v šolo, vsak dan občudoval panoramo, Kočno, Grintovec. To me je vedno znova prevzelo. To je bil zame skrivnosten svet, ki sem ga želel videti v živo, raziskovati, to je tisto, kar me žene še danes.
"Hitro sem se navadil, da me ljudje niso razumeli."
Ste v avtobiografiji zapisali kakšen spomin, ki ga širša javnost do zdaj ni poznala?
Morda bo največje presenečenje v knjigi sestanek, ki ga je Tone Škarja sklical za odpravo na Lotse. Ne vem, ali to sploh kdo ve.
Sam vem zato, ker imam to zapisano v dnevniku. Če ne bi imel zapisanega, si tega ne bi upal napisati.
Sicer pa sem nekaj spominov našel v svojih dnevnikih, ogromno sem se pogovarjal z Marijinim bratom Tonetom Perčičem, pa z Jožetom Hobičem, ki me je presenetil, ko sem izvedel, da si je vse naše prve hribovske vzpone zapisal v dnevnik. Vse je zelo natančno popisal, zato sem v knjigi tudi uporabil citat z najinega nočnega pohoda na Kočno.
Sicer pa sem na vseh odpravah pisal dnevnik, tega me je navadil Nejc, potem pa sem imel ta zagon še doma.
Ste v dnevniku pisali o osebnih stvareh ali ste se osredotočili samo na plezanje?
Pisal sem samo o plezanju, takrat je bilo to edino, kar me je zanimalo. Prav v dnevniku z Gašerbruma leta 1977 imam podrobno opisane vse vzpone. Ko sem vse to prebral, šlo je sicer zgolj za dejstva, so oživeli tudi spomini.
"Ko sem prebral Nejčevo Pot, se mi je zdelo nemogoče, da bi napisal knjigo, ki bi bila enako dobra. Z leti sem potem dojel, da vsak napiše nekaj svojega."
Ste med brskanjem po preteklosti ugotovili, da ste kakšne spomine potlačili? Na primer smrt svakinje Barbare, mlajše sestre vaše žene, ki se je smrtno ponesrečila med vajinim plezanjem v severni steni Šit?
Ne, Barbare nisem nikoli pozabil, njena smrt pa me ni obremenjevala.
V avtobiografiji ste zapisali, da po tistem, ko ste prebrali Pot, ki jo je napisal Nejc Zaplotnik, nekaj časa niste mogli zapisati niti vrstice. "Vsak stavek, ki se mi je porajal v glavi, se mi je zdel ničev in prazen v primerjavi s tistim, kar je on napisal v svoji Poti," ste zapisali. Zakaj?
Nejc je bil že po naravi malo bolj filozofski in razmišljujoč človek, mi smo pa takrat videli samo plezanje in čisto nič drugega, še posebej jaz, ki v plezanju takrat nisem zaznal prav nobene filozofije, preprosto sem rad plezal.
Ko sem prebral Nejčevo Pot, se mi je zdelo nemogoče, da bi napisal knjigo, ki bi bila enako dobra. Z leti sem potem dojel, da vsak napiše nekaj svojega. To lahko rečem, saj sem prebral veliko biografij.
Nejčeva Pot je zelo zgoščena in kratka, saj je opisal kratek del svojega življenja. Če bi danes še živel, bi bila njegova biografija verjetno precej drugačna. V tem je bistvena razlika.
Kdaj ste odkrili svojo pisateljsko žilico?
Ne vem, prej bi rekel, da so me drugi opozorili nanjo. Še posebej hčerka Katarina mi je res velikokrat omenila, da ji je zelo všeč moj slog pisanja. Občasno sem kaj napisal za kakšen časopis ali Planinski vestnik.
"Alpinizem me je izoblikoval v bolj potrpežljivo in še bolj trmasto osebo, kot sem bil že sicer, zaradi potovanj po svetu, kamor so me odpeljale alpinistične odprave, pa sem dobil tudi precej širok pogled na svet."
V knjigi je kar nekaj delov, ki dolgo ostanejo v podzavesti. Na primer, ko opisujete prizor vrnitve z odprave v Karakorum, kjer je izginil alpinist Drago Bregar. Ko ste se pripeljali pred njegovo domačo hišo in je njegov oče takoj, ko vas je zagledal brez svojega sina, bruhnil v jok, vi pa ste si obljubili, da česa takega ne boste storili svojemu dekletu, svoji družini.
Da, meni je bilo to grozno. Ko je Drago izginil, sem bil mulec, star sem bil 20 let. Sploh še nisem vedel, kaj pomeni živeti.
Kako vas je zaznamoval alpinizem, kako vas je osebnostno izpilil? Če bi bili samo učitelj športne vzgoje, bi bilo vaše življenje verjetno manj razburljivo.
Alpinizem me je izoblikoval v bolj potrpežljivo in še bolj trmasto osebo, kot sem bil že sicer, zaradi potovanj po svetu, kamor so me odpeljale alpinistične odprave, pa sem dobil tudi precej širok pogled na svet.
Mama mi je vedno rekla, da sem davška trma, to je spomin na starega očeta iz Davče, ki je raje, kot da bi se preoblekel in slekel staro srajco, novo oblekel čez staro. Davška trma. Mogoče sem še danes malo trmast.
Opravili ste vrsto vzponov, prvenstvenih smeri, a brez dvoma vas je najbolj zaznamoval vzpon na Everest leta 1979, po tem vas tudi največ ljudi pozna. Kako je bilo v koži 22-letnega fanta, ko ga čez noč doleti slava? Odpravo na Everest je takrat spremljala vsa Jugoslavija, že ponarodelo je, da so se branjevke na sarajevski tržnici zjutraj pogovarjale, kako visoko so se povzpeli jugoslovanski alpinisti.
Zame kot za mladega človeka je bil to povsem drug svet. Na Brniku nas je takrat pričakala godba na pihala, pred kranjsko gimnazijo so postavili oder in nam pripravili sprejem, trg je bil zapolnjen do zadnjega kotička. Spomnim se močnih luči, zaradi katerih nisem videl ničesar, ko sem stopil na oder, poleg tega mi je bilo nerodno, saj nisem bil vajen nastopanja. Sledili so sprejemi tu in tam, nato smo odleteli v Beograd k predsedniku Titu, pa ta ni imel časa, da bi nas sprejel, zato je to storil Veselin Đuranović (takratni predsednik zveznega izvršnega sveta Jugoslavije, op. a.).
Z Nejcem sva imela predavanja v Zaječarju, še danes se spomnim, kako smo tri dni jedli jedi z žara. Ves napihnjen sem se vrnil domov, in ko sem želel v hribe, sem hitro ugotovil, da zaradi preveč hrane z mano ni nič, ter se kar zamislil. Pa saj ti si za plezanje, ne hojo naokrog, sem si rekel in potem to hitro spremenil.
Kmalu sem tudi ugotovil, da se slava zelo hitro pozabi.
V knjigi pišete, da je slava hitro pokvarljivo blago.
Da, a vseeno moram reči, da mi še danes kdo opravi kakšno storitev z dobro voljo prav zaradi tega, ker sem bil na Everestu, na splošno pa ne bi rekel, da imam od tega kakršnokoli korist.
So se dijaki z lesarske šole v Škofji Loki zavedali, kdo jih uči telovadbo?
Sam tega nisem obešal na veliki zvon, izvedeli so, če jim je povedal kdo drug. Je pa zanimivo, da je bil med mojimi dijaki tudi dobitnik zlatega cepina, in to ravno tisti, ki je imel pri športni vzgoji popravni izpit. Nejc Marčič. Še danes se šalim, da še dobro, da sem mu dal popravca, da se je potem zresnil (smeh, op. p.).
Ste bili po vrnitvi z Everesta leta 1979 deležni kakšnih materialnih koristi?
Ne, imam jih pa zdaj, dodatek k pokojnini zaradi Bloudkove nagrade. Se pa spomnim, da sva si z Marijo, ko sva se leta 1990 vrnila z Everesta, najprej morala izposoditi denar za en mesec življenja, saj sva bila tri mesece brez plače. K sreči sva imela starše, ki so pazili na otroke. Spomnim se, da sem dobil umetniško sliko Dore Plestenjak, ki je sicer lepa in vse, ni pa je mogoče pojesti.
Mislim, da z izjemo ene ali dveh odprav, ko so na ministrstvu za šolstvo in šport, pa ne vem, pod katero vlado, sprejeli pravilo, da so učitelji, ki so športniki, upravičeni do plačanega izrednega dopusta, v času odprav nisva imela nobenega prihodka. Ko ti obračunajo pokojnino, se to precej pozna.
Z Nejcem Zaplotnikom sta bila prva Jugoslovana in Slovenca, ki sta stopila na vrh sveta, a v resnici ste bili vi prvi na vrhu. Nejc vam je dal prednost, zakaj?
Ker je na Gašerbrumu on prvi stopil na vrh. Malo sem se upiral, a ne za dolgo, čas je tekel, treba je bilo v akcijo. Sicer pa so v zvezi s tem vzponom vsi vedno govorili o naju, o navezi, nikoli niso poudarjali samo enega. Zdi se mi, da dolgo sploh nisva povedala, kdo je prvi stopil na vrh, ker se nama je to zdelo brezpredmetno.
Pa se spomnite, kako je bilo na vrhu, ali se spomnite zato, ker ste to že tolikokrat obnovili?
Spomnim se. Pri tem je zanimivo, kako kratek je ta čas veselja na vrhu, za kako kratek čas se trudimo. Za tistih nekaj minut veselja, potem pa že nastopijo skrbi zaradi sestopa.
Edini visoki vrh, kjer je bilo to veselje precej dalj trajajoče, je bil, ko sva se z Marijo skupaj povzpela na Everest (7. oktobra 1990, op. a.). To je bilo edinkrat, ko se nam ni mudilo sestopiti in nas ni skrbelo.
"Edini visoki vrh, kjer je bilo to veselje precej dalj trajajoče, je bil, ko sva se z Marijo skupaj povzpela na Everest. To je bilo edinkrat, ko se nam ni mudilo sestopiti in nas ni skrbelo."
So bili na vrhu Everesta prisotni kristali sreče (pomrznjene solze), ki ste jih izbrali za naslov knjige?
Bili so že na Gašerbrumu in bili so povsod, kjer smo dosegli vrh. To so res posebni občutki in res jih je težko opisati. Saj se trudim, a ne vem, ali mi jih je povsem uspelo ubesediti.
Ko prideš na vrh, čutiš veselje, a je kratkotrajno, je pa to res dober občutek. Ko ti kar gomazi po telesu. Res lepo. To so občutki veselja, ker si nekaj naredil, ker si dosegel vrh in ker si tam, kjer si. Kaj pa to pomeni v širšem smislu, pa se zaveš šele ob vrnitvi z odprave.
Leta 1979 bi se kaj lahko zgodilo, da vidva z Nejcem ne bi prva dosegla vrha. Pred vama sta to poskušala Viki Grošelj in Marjan Manfreda - Marjon.
Seveda, z lahkoto bi se lahko drugače razpletlo. Lahko rečem le: pravi človek ob pravem času na pravem mestu.
"Prišli smo tako daleč, da vala komercialnih odprav ne moremo več ustaviti. Nekatere stvari bi sicer bilo mogoče urediti, stoodstotno."
Zagotovo spremljate dogajanje v alpinizmu. V katero smer se razvija, kaj je "in", kaj je nova velika stvar v alpinizmu?
V vrhunskem alpinizmu so "in" težki vzponi v alpskem slogu v malo nižjih hribih, tja do 7.500 metrov. To je moderno, tudi zato, ker so osemtisočaki postali onesnaženi od turizma, kar je katastrofa.
Vsa navlaka, za katero smo bili včasih srečni, da smo se je znebili, je zdaj v baznem taboru. Od interneta do vsega mogočega razkošja. Kot bi snobovsko druščino iz malo večjega mesta prestavili v bazni tabor osemtisočaka. V svetu bogatih ljudi s tem, da si se povzpel na osemtisočaka, pomeniš nekaj več.
Pravite, da ne nasprotujete komercialnim odpravam, ste pa proti vsej navlaki, ki pride v paketu z njo. Lahko to pojasnite?
Prišli smo tako daleč, da vala komercialnih odprav ne moremo več ustaviti. Nekatere stvari bi sicer bilo mogoče urediti, stoodstotno. Da 150 ljudi naenkrat stoji v vrsti, da bodo stopili na vrh Everesta, ni ne varno ne okej. V baznem taboru je en kilometer posejan s šotori, drug zraven drugega.
Nepalska vlada bi morala ustaviti konje, jih pa po svoje razumem, saj od tega turizma v Nepalu živi ogromno ljudi. V ozadju je tako močan lobi, da se verjetno ne bo kaj veliko spremenilo.
Zelo oblegani so vsi najvišji vrhovi celin, Denali, Kilimandžaro in podobno, vendar na primer na Denaliju velja pravilo o tem, koliko odprav dovolijo na sezono, več ne, ker to obremenjuje okolje.
"Ko smo se mi leta 1979 odpravili na Everest, je bila naša odprava edina v tisti sezoni, zdaj pa jih je toliko, da jih je težko prešteti. Ne vem, kje je rešitev, edina rešitev je omejitev, tako bi morali narediti tudi na Triglavu. Ko bo dovolj nesreč, se bodo pojavile tudi omejitve."
Po drugi strani pa je Nepal dežela v razvoju in potrebuje denar, poleg tega komercialne odprave skoraj izključno organizirajo domače agencije. Najbolj znani šerpe so postali veliki poslovneži, tako kot novi bogataši na Kitajskem, in taki za okolje običajno nimajo kaj veliko posluha, saj je zanje pomembnejši denar. Prav to se v Nepalu dogaja zdaj.
Ko smo se mi leta 1979 odpravili na Everest, je bila naša odprava edina v tisti sezoni, zdaj pa jih je toliko, da jih je težko prešteti. Je pa zanimivo to, da jeseni tam ni nikogar, saj je premrzlo, vzpon je pretežak in še dnevi so krajši.
Ne vem, kje je rešitev, edina rešitev je omejitev, tako bi morali narediti tudi na Triglavu. Ko bo dovolj nesreč, se bodo pojavile tudi omejitve.
Leta 2019 ste se upokojili. Oba z Marijo danes občasno delata kot gorska vodnika. Kako je videti to delo?
Da, oba občasno delava kot gorska vodnika. Nekateri najini gostje so stalni, ti se odločajo za vedno težje vzpone, nekateri pa pridejo samo enkrat. Ravno pred kratkim sem se vrnil iz Švice, kjer sem stalnega gosta peljal na Bernini, to je Sloveniji najbližji štiritisočak. Bili so trije dnevi resnega dela.
Koliko telesnih omejitev pride z leti?
Pridejo, človek postane bolj počasen in potrebuje več počitka.
Imate v alpinizmu še kakšne neuresničene cilje? Je na seznamu še kakšna alineja, ki jo želite odkljukati?
Z leti gore postajajo vedno višje, stene pa strmejše, vendar se v vsakem obdobju najdejo želje, ki si jih želiš uresničiti.
Ste z brskanjem po spominih prišli do kakšnih novih sklepov? Katera odločitev vam je najbolj zaznamovala življenje?
Z leti in zrelostjo, ki jo ta prinašajo, in z oddaljenostjo dogodkov prihajajo novi sklepi, spoznanja. Nekaj jih je v knjigi. Življenje mi je najbolj zaznamovala odločitev, da bom plezal, vse preostale so vsaj deloma obarvane z njo.
5