Torek, 21. 8. 2018, 16.57
6 let, 3 mesece
Ob slovesu Mira Požuna
"Odšel je človek, ki si ne zasluži minute tišine, ampak 10 minut stoječega aplavza"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,63
2
Miro Požun je bil velik gospod, velik človek.
Slovenski rokomet je zavit v črno. V 76. letu starosti je po hudi bolezni umrl eden od največjih slovenskih rokometnih strokovnjakov, ki je z rokometnim klubom Celje osvojil elitno evropsko klubsko tekmovanje. Miro Požun je z velikimi črkami zapisan v slovensko zgodovino rokometa.
Miro Požun je ime, ki ga bo rokometni šport pogrešal. V rokometu je postavil številne mejnike. Leta 2004 je s Celjem osvojil elitno ligo prvakov, pozneje pa je dodal še naslov evropskega superpokala.
V Celju je deloval enajst sezon, poleg tega pa še v Radečah, kjer so se kalili mlajši celjski rokometaši. Med letoma 1962 in 1964 je bil igralec članske ekipe Celja, v sezonah 1994/95 (večji del sezone), v letih 2002-2006 ter 2010/11 (večji del sezone) je bil trener članske ekipe, v sezonah 1995-1998 pa vodja strokovnega štaba.
Kot trener ali član strokovnega štaba je ob evropskih uspehih osvojil šest državnih naslovov, štiri pokalne naslove. Odkrival je nove igralce in v njih prepoznal potencial. Med drugim ga je našel v Iztoku Pucu in Sergeju Rutenki.
"Velik gospod, velik človek"
"Novica me je šokirala. Pripeljal me je v Celje. Z njim sem se veselil največjih uspehov v karieri. Velik gospod, velik človek. Rokomet je izgubil veliko osebnost. Iskrene sožalje njegovi družini," je dejal Matjaž Brumen.
Dvakrat je bil selektor slovenske članske rokometne reprezentance (1995/96 in 2008/09) ter enkrat mladinske (1992/93).
Leta 2004 se je evropskega naslova veselil tudi Matjaž Brumen, ki bo Požuna za vedno nosil v sebi zapisanega z zlatimi črkami: "Novica me je šokirala. Vedel sem, da je že nekaj časa bolan. Nisem pa vedel, da je tako hudo. Zelo me je šokiralo. Pripeljal me je v Celje. Z njim sem se veselil največjih uspehov v karieri. Velik gospod, velik človek. Rokomet je izgubil veliko osebnost. Iskrene sožalje njegovi družini."
V Celju ga je vodil tri leta, spominja pa se tistega naslova evropskih prvakov, ko je Celje na kolena spravilo favorizirani Flensburg: "Nepričakovano smo bili prvaki. Lepi spomini. Čas hitro beži. Človek na takšne stvari ne pomisli. Očitno je prišel dan, ko je odšel zelo pomemben človek, ki je zaslužen za to, kar se je osvajalo s Celjem."
"Večno smo mu lahko hvaležni"
"Bil je človek, ki ga bomo vsi ohranili v zelo lepem spominu, tako po športni kot po človeški plati," pravi Jure Natek.
Tako kot Brumen se je leta 2004 veselil tudi Jure Natek, ki bo Požunu večno hvaležen: "Bil je človek, ki ga bomo vsi ohranili v zelo lepem spominu, tako po športni kot po človeški plati. Leta 2004, ko je Celjane popeljal do naslova evropskih klubskih prvakov, je bil prava rešitev oziroma pravi trener, pravi človek v pravem trenutku za ta klub. Lahko smo mu le večno hvaležni. V teh časih smo se imeli res lepo z njim. Ko je bil trener, ni bilo nikoli dolgčas, vedno je bil prostor tudi za smeh, za kakšne šale – tako namerne kot nenamerne. Mislim, da ga bomo vsi, ki smo imeli opravka z njim, ohranili v res lepem spominu."
Odšel je človek, ki je zaznamoval športno panogo, obdobje in generacije rokometašev. Človek, ki je "našel" Iztoka Puca, popeljal Celje na vrh in pustil neizbrisen pečat skozi delo v reprezentanci. Človek, ki si ne zasluži minute tišine, ampak 10 min stoječega aplavza! Miro Požun hvala!
— Backovic Ognjen (@BackovicOgnjen) August 21, 2018
"Njegova toplina je spominjala na vlogo očeta"
Ognjen Backović je s Požunom sodeloval v reprezentanci. Pravi, da je bil pri njem občudovanja vreden ta topel, človeški odnos, ki ga je imel z vsemi.
Požun je imel pod svojim okriljem veliko rokometašev tudi v reprezentanci. Med njimi je bil Ognjen Backović, ki je najprej na družbenem omrežju zapisal, da minuta molka ne zadošča, ampak bi si zaslužil deset minut stoječega aplavza.
V pogovoru za Sportal je bil sprva nekoliko zadržan, a nato povedal: "Družini in bližnjim izrekam sožalje. Vse, veliko sem že povedal v zapisu. Z njim sem sodeloval v reprezentanci, skozi katero me je konkretno najbolj zaznamoval. Tudi v reprezentanci namreč veliko časa preživiš skupaj in dobro spoznaš človeka. Pri njem je bil občudovanja vreden ta topel, človeški odnos, ki ga je imel z vsemi. V ekipi, kot je reprezentanca, je treba vse ege vkomponirati v neko celoto, da dobro deluje. On je bil eden tistih, ki je to znal narediti. Njegova toplina je spominjala na vlogo očeta. Mislim, da se je to pokazalo tudi v Celju, ko je bil nekako pravi trener za ekipo, ki so jo imeli, in jih tudi popeljal na vrh. Znal je 'najti' rokometaša. V primeru Sergeja Rutenke je prav on na eni tekmi v njem prepoznal potencial, ki ga ni še nihče drug. Vemo, kako se je nadaljevala Sergejeva kariera. Bil je rokometni strokovnjak, zanesenjak, a nad tem topel človek, ki je znal dobro graditi odnos(e) v ekipi."
"Vedno je našel optimalno rešitev"
"Miro je bil dobrovoljen človek, odprt za vse. Vsakemu je bil na voljo, znal svetovati. Kot trener je imel izredno dober odnos do nas. Vedno je delil nasvete. Na lep način je želel povedati stvari. Predan je bil rokometu že od nekdaj," poudarja Uroš Šerbec.
"Vedeli smo, da je bolan, ampak vsakič, ko pride do tega, je šok, nepričakovano. Zelo mi je žal. Vsi vemo, kaj je pomenil v rokometu. Tudi našo generacijo je vzdigoval. Moja kariera je bila dosti prepletena z njim. Od začetka pri kadetskih in mladinskih kategorijah do reprezentance. Takšna novica te preseneti. Ob tej priložnosti bi izrekel njegovim najbližjim sožalje," so bile prve besede Uroša Šerbca, ko je beseda nanesla na tragično novico.
Prvič ga je srečal kot trenerja mlajših selekcij Slovenije, medtem ko je Uroš takrat igral v kadetski reprezentanci Jugoslavije. Ekipi sta se pomerili na turnirjih "bratstva in jedinstva". Sodelovala sta v Velenju, kasneje v Celju, ko je bil eno obdobje trener in svetovalec, in jasno v slovenski reprezentanci.
"Miro je bil dobrovoljen človek, odprt za vse. Vsakemu je bil na voljo, znal svetovati. Kot trener je imel izredno dober odnos do nas. Vedno je delil nasvete. Na lep način je želel povedati stvari. Rokometu je bil predan že od nekdaj. O njem lahko povem le najboljše. Na moji poti je bil pomemben del. Veliko mi je pomagal z nasveti, izmenjavi mnenj, tudi ko sem bil kapetan slovenske reprezentance. Vedno je našel optimalno rešitev. Za rokomet je velika izguba. Takšna persona je nenadomestljiva. Tudi, ko je bil v pokoju, je obiskoval vse tekme, zlasti v bližnjem Celju in Velenju. Tudi reprezentančnih se je udeleževal. Živel je za rokomet," je še poudaril Šerbec.
"Miro Požun je pustil neizbrisen pečat v delovanju našega kluba in slovenskega rokometa ter bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovini RK Celje Pivovarna Laško! Družini ter vsem najbližjim izrekamo iskreno sožalje," so zapisali na klubski strani celjskega kluba.
Miro je nazadnje vodil Celjane v sezoni 2010/11, nato se je upokojil. Po dolgotrajni bitki z rakom je umrl.
2