"Kaj če bi Chicago Bulls imeli rokometno ekipo?"

Ikona, legenda, pojem rokometa, zagotovo med najbolj prepoznavnimi igralci, kar jih pomni rokometna zgodovina. Stefan Kretzschmar, zdaj je star 42 let, je nekoč kot levo krilo navduševal s predstavami na igrišču, obrvi pa dvigal z različnimi, tudi odbitimi pričeskami, pirsingi, tetovažami … Z Magdeburgom, kjer je bil pozneje direktor, je bil evropski prvak in pred 11 leti z Nemčijo osvojil olimpijsko srebro. Kariero je končal leta 2007 in se pozneje predstavil v različnih vlogah. Medijske so mu pisane na kožo. Moderiral je oddaje, zaigral v filmu, z velikim veseljem je strokovni komentator. Neverjeten skok z ligaškega dna do prve lige mu je uspel kot članu vodstva kluba iz Leipziga, svojega domačega mesta. Vzporedno teče njegova razplastena poslovna kariera. Ob tem najde čas tudi za golf, predvsem pa za družino. V intervjuju za Sportal se je dotaknil aktualnih vprašanj in nakazal nekaj mogočih inovativnih rešitev.

Pogost očitek rokometu je, da je dobro razvit le v Evropi. Kako mu dvigniti priljubljenost tudi v drugih državah in celinah? Treba je podpreti posamezne lige. Morda najboljši igralci ne bi smeli odhajati pred 24. ali 25. letom. Najboljši klub iz vsake države bi moral nastopati v ligi prvakov. Pokal Evropske rokometne zveze bi moral dobiti večjo veljavo. Mislim, da sklepna turnirja omenjenih tekmovanj ne bi smela biti več le v Nemčiji, ampak vsako leto v drugi državi.

Evropska in mednarodna rokometna zveza (EHF in IHF, op. a.) bi morali ustvarjati predstavitvene videe, predstavljati rokomet na šolah prek legend, napolniti družabna omrežja z videi, posnetki in zabavnimi zgodbami. Tom O'Brannigan, komentator EHF, je idealna oseba za tovrstne predstavitve.

Številni menijo, da bo rokomet dobil svetovno razsežnost, ko bo intenzivneje prodrl v ZDA. Kako ga učinkovito propagirati onkraj Atlantika? Z zelo veliko denarja. Ni druge možnosti. Treba je ustvariti prvenstvo oziroma ligo, priskrbeti TV-prenose, pripeljati velika imena. Smiselno bi bilo sodelovanje z veliko četverico športov, to so košarka, ameriški nogomet, bejzbol in hokej. Morda bi lahko kot na primer PSG tudi klubi v Ameriki imeli rokometne ekipe. Na primer Chicago Bulls? To bi bila ena od možnosti. A je težko, ker ima velika četverica športov v ZDA izjemno moč. Poglejte si le "evropski" nogomet v ZDA …

Nekaterim so trn v peti rokometna pravila. Bi vi omejili napad kot v košarki (na 25, 30, 35 sekund …) ali bi to "težavo" rešili na drug način? Omejeni napad v rokometu bi bil lahko dobra ideja, a o tem nisem povsem prepričan.

Kakšen je vaš pogled na novi sistem lige prvakov? Se strinjate, da imajo finančni in komercialni vidiki prednost pred športnimi? Sistem mi ne ugaja. Mislim, da bi morali v ligi prvakov resnično sodelovati le prvaki. Res je, vse je v denarju.

Kaj bo tekmovanje na dveh ravneh prineslo "velikim" in "malim" klubom? Veliki bodo postajali še večji. To je tako kot po vsem svetu. Razlike med revnimi in bogatimi se večajo. Ne gre več za tekmovanje. Podpreti moramo tudi manjše klube in lige.

Kdaj se bo končala 11-letna tradicija nemško-španskega zmagovanja v ligi prvakov? Verjetno v tej sezoni z zmago Pariza, Veszprema ali Kielc.

Trije "napadalci" iz ozadja za sklepni turnir? Vardar Skopje, Wisla Plock, Rhein Neckar Löwen.

Kako bi po vašem mnenju morali omejiti igranje za različne reprezentance? Mislite, da se bo to zgodilo? Nikakor nisem privrženec ideje, da igralec v karieri lahko nastopa za tri reprezentance. Gre tudi za denar. Poglejte si primer Katarja (na zadnjem svetovnem prvenstvu je zanj igralo osem naturaliziranih rokometašev, seveda ne zastonj, op. a.). A po drugi strani je težko reči karkoli proti odločitvam posameznikov, saj gre za res velike vsote denarja. Večina igralcev bi ob ponudbi napravila enako.

V Nemčiji igra kar nekaj slovenskih rokometašev, a jih je v prvi ligi manj kot v lanski sezoni. Nihče med njimi ni član najmočnejše trojice klubov – Kiela, Rhein-Neckar Löwna in Flensburga. Menite, da imajo potencial za to? Navsezadnje so v preteklosti za Kiel igrali Roman Pungartnik, Aleš Pajovič, Vid Kavtičnik. Marko Bezjak iz Magdeburga je izjemen igralec. Prav tako Jure Natek. Slovenija je vselej imela zelo nadarjene igralce. Takšne, ki razumejo igro, kot je na primer Uroš Zorman. Tudi v mlajši generaciji je nekaj talentiranih igralcev, še posebej v Celju. Zaslužijo lahko tudi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Makedoniji, na Madžarskem ali Poljskem. Nemčija ni več edina možnost.

Pred časom je Vladimir Maksimov, sloviti ruski trener, dejal, da rokometu manjka zvezdnikov, kot ste bili vi, Jackson Richardson in drugi. Zdi se, da je z upokojitvijo Ivana Balića Nikola Karabatić v tem smislu ostal nekoliko osamljen. Kako "izdelati" nove zvezdnike, ki bi v dvorane pritegnili otroke, na tribune pa gledalce? Dobro vprašanje. S podobno težavo se spopadamo tudi v Nemčiji. Zvezdnika ne moreš kar ustvariti. Najprej mora biti odličen igralec. Imeti mora tudi smisel in željo za intervjuje in preostale medijske zgodbe, kar ni preprosto in lahko vzame veliko časa.

Imeti mora svoje, osebno mnenje. Ne le o zadnji tekmi, ampak tudi o pomembnih temah zunaj rokometa. V Nemčiji imamo Uweja Gensheimerja, Silvia Heinevetterja in Paula Druxa. Morda bo nekega dne nekdo od njih superzvezda.

Kot ste (bili) vi. Eden od najpomembnejših elementov vaše prepoznavnosti so številni tatuji. Kakšna je najbolj sveža številka poslikav na vašem telesu? V medijih smo zasledili, da jih je več kot 20. Po pravici povedano – ne vem. V preteklosti sem si dal delati veliko majhnih tatujev. Ne štejem jih več.

Pravite, da vsak nosi svojo zgodbo. Kateri je za vas najbolj poseben? Brez dvoma podoba moje hčerke.

Svojo biografijo ste naslovili Drugačen od pričakovanj. Takšen način gledanja na vas dojemate kot svobodo ali pritisk? Imidž, ki ga imam, je popoln, saj mi ponuja kar največ življenjske svobode. Nekatere je celo strah, ko me vidijo, zato me pustijo pri miru. (smeh, op. p.) A imate prav – med igralsko kariero so na vsaki tekmi od mene pričakovali nekaj drugega. Dobro igrati nikoli ni bilo dovolj.

Če bi dejali, da imate eno kariero po karieri, bi bilo premalo. Pravzaprav imate odlične kariere po karieri. Delujete v medijih, v klubu Leipzig, kot poslovnež … Kaj je pomembno za športnike po koncu igralskih dni? Nisem prijatelj načrtovanja. Imam širok pogled. Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo.

Na srečo imam nekaj poslovnih partnerjev, pogodb in dve podjetji skupaj s prijatelji – Holy Shot & Padre Azul. Obožujem delo kot strokovni komentator na Sport 1 in kot nekakšen predsednik bundesligaša Leipziga. Ne potrebujem luksuza, to ni moj način življenja. Zelo zadovoljen in srečen sem. Moje življenje je popolno. Veliko potujem, obenem pa preživim precej časa z otroki in prijatelji. Če želite nasvet … Počnite, kar vas osrečuje. Nikoli manj.

V zadnjih letih izjemno uspešno delujete v klubu iz Leipziga, ki je novi prvoligaš. Tja ste ga v šestih letih pripeljali iz pete lige. Proračun pa se je od 50 tisoč evrov povečal na 2,2 milijona. Kaj je vaš naslednji cilj? Leipzig je izjemna zgodba. Čas mineva tako hitro. Radi bi se le naslonili nazaj in uživali v uspehu. Obenem pa obstali v bundesligi. Menim, da smo tega sposobni. Imamo ekipo z izjemnim srcem in ekipnim duhom.