Petru Kauzerju je šla slaba organizacija iger celo na roko #intervju #video

Kaj bi po tako veličastnem sprejemu sporočili svojim meščanom?
Me veseli, da vas v tretje nisem razočaral (smeh, op. p.). Hvala vsem tistim, ki so prišli, in tudi tistim, ki niso. Vesel in ponosen sem, da sem Hrastničan in da imam okoli sebe ljudi, ki me spodbujajo in podpirajo.

Boste čez štiri leta spet nastopili na olimpijskih igrah?
Bomo videli. Prihodnosti ne zna nihče napovedati. Poskušal bom narediti vse, da si izborim še četrte olimpijske igre. Če si jih bom izboril, si jih bom, če pa ne … Življenje teče dalje. Pomembno je, da sem zdrav in da je tudi hčerka zdrava. To je to.

Bo morda tudi vaša hčerka veslala?
Ne vem. Če se bo odločila, da bo veslala, bo imela polno podporo doma. Sicer pa je to njeno življenje in se bo sama odločila, kaj bo delala. Midva z Janjo (žena Petra Kauzerja, op. p.) sva tukaj zato, da jo pri tem podpirava.

Medalja, ki bo imela posebno mesto v srcu in duši.

Bo imela olimpijska medalja posebno mesto v vaši vitrini?
Ta medalja ima posebno mesto v mojem srcu in moji duši. Trenutno pa še ne vem, kje bo njeno mesto. Bomo videli.

S kakšnimi besedami vas je ob prihodu domov pričakala hčerka, ki je tudi vaša največja navijačica?
Da me ima zelo rada in da me je zelo pogrešala (smeh, op. p.).

V življenju je treba kdaj tudi tvegati.

Veliko ste sodelovali tudi s športnim psihologom Matejem Tuškom. Na odru ste ostali kar brez besed, ko ga je voditelj omenil …
Matej me zelo dobro pozna. Sodelovala sva v Pekingu in točno ve, skozi kaj sem šel po tistem porazu. Težko je karkoli povedati. Zdaj, ko imam medaljo, se zdi vse preprosto, vendar ni bilo. Jaz vem, da tisti ljudje, ki me poznajo in mi stojijo ob strani, vedo, čez kakšne vzpone in padce sem moral iti. Še zdaj sem brez besed … Z Matejem sva govorila kakšen mesec pred olimpijskimi igrami. Na koncu si na štartu vedno sam in iz lastnih napak oziroma dogodkov v življenju se največ naučiš. Mislim, da je najpomembneje, da se sam pri sebi zavedaš, česa si sposoben, in da poskušaš to uresničiti. Tisti, ki ne poskusi, nikoli ne ve in včasih je treba tudi kaj tvegati, da dosežeš svoj cilj.

Po vsem tem ste verjetno kar utrujeni, koliko časa boste imel za počitek?
Težko je, ker imamo še dve tekmi svetovnega pokala. Ena je v Pragi, nato je v Tacnu še finale svetovnega pokala. V Tacnu bom zagotovo nastopil, za tekmo v Pragi pa še ne vem. Ta teden si bom zagotovo vzel prosto in užival v teh trenutkih. Potem pa bomo videli, kako naprej.

Torta, ki si jo bo srebrni hrastniški junak za vedno zapomnil.

Veliko se je pisalo o slabi organizaciji olimpijskih iger. Kako ste vi videli vse skupaj?
Meni je to ustrezalo, saj mi nismo vajeni luksuza, tako da so se mi zdele razmere povsem domače (smeh, op. p.). V bistvu mi je šlo to celo malo na roko, saj dejansko nisem imel občutka, da sem na olimpijskih igrah.

Kaj vas je v Braziliji najbolj navdušilo?
V bistvu ne kaj dosti. Ko enkrat prideš v Brazilijo, te najbolj navduši njihov temperament, ki je na nekoliko višji ravni.

V Hrastniku je bilo veselo tudi na balkonih.

Na olimpijski tekmi tribune niso bile polne. Vas je to morda presenetilo?
Mogoče malo. Kolikor mi je uspelo izvedeti, so bile vstopnice razprodane. Težava je bila v tem, da se je le enemu Brazilcu uspelo uvrstiti v izločilne bolje. Poleg tega je k temu pripomoglo tudi slabo vreme. Deževalo je in bilo je mrzlo, ampak ne glede na to je bilo na tribunah lepo vzdušje. Tisti, ki sem jih želel imeti na tribunah, so tam bili.

Pred dvajsetimi leti je Andraž Vehovar dejal, da si bo olimpijski čoln spravil. Kaj boste vi naredili s tem čolnom?
Zagotovo ga ne bom prodal ali dal kam naprej. Tega bom ohranil za spomin, tako da ta čoln ostane z mano.

Katere čestitke ste bili najbolj veseli po osvojeni srebrni medalji?
Od svoje žene in hčerke Nole.