Oče Bojana Tokića verjame, da se bo sinu uresničila še ena olimpijska želja

"Ne, tekme nisem spremljal," nas je ob jutranjem klicu na temo komentarja olimpijskega nastopa Bojana Tokića presenetil njegov oče Miroslav. Ne, da ne bi hotel, samo psihično tega več ne zmore, je priznal. Na sinovo uvrstitev v osmino olimpijskega finala je izredno ponosen, uspeh pa pripisuje pravemu razmerju med treningi in počitkom, odnosu novega trenerja Boruta Verena in pravi meri sproščenosti. 

Miroslav Tokić je oče Bojana Tokića, najboljšega slovenskega namiznoteniškega igralca, ki je na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru z uvrstitvijo v osmino finala (v 3. krogu je ugnal 18. igralca sveta, Portugalca Tiaga Apolonia, evropski prvak, Nemec Dimitri Ovčarov pa je bil zanj premočan), dosegel olimpijski rezultat kariere.

Miroslav, ki je leta 1992 z družino kot begunec zapustil rodno Bosno in Hercegovino (Bojan je bil rojen v zgodovinskem mestu Jajce) in se preselil v Novo Gorico, je bil dolga leta tudi sinov trener (še vedno je trener v NTK Letrika - Mahle) in še danes občasno skupaj okupirata zeleno namiznoteniško omizje.

Miroslav Tokić je oče prvega slovenskega namiznoteniškega "loparčka" Bojana Tokića. Sinov olimpijski rezultat kariere (uvrstitev v osmino finala) pripisuje pravemu razmerju med treningi in počitkom, odnosu novega trenerja Boruta Verena in pravi meri sproščenosti. Foto: Vid Ponikvar

Gospod Tokić, kako kratka je bila nocojšnja noč? Vas sin je za uvrstitev v četrtfinale olimpijskega namiznoteniškega turnirja z evropskim prvakom Dimitrijem Ovčarovom igral pozno v slovensko noč oziroma zgodnje jutro.
Ne boste verjeli, ampak tekme načrtno nisem spremljal. Opažam, da vedno težje prenašam te reči in si ta čas raje najdem kako drugo delo, samo da se izognem televizorju.

Trenutno sem na Madžarskem, kjer se ukvarjam z mladimi igralci namiznega tenisa. Tako sem se vsaj malo izognil vsem pritiskom, ki jih prinašajo olimpijske igre.

35-letni Novogoričan Bojan Tokić je z uvrstitvijo v osmino finala olimpijskega turnirja dosegel najboljšo olimpijsko uvrstitev. Foto: Stanko Gruden, STA

Informacije glede Bojanove igre mi je posredoval eden od njegovih učiteljev Vasja Zajc. Sporočil mi je, kakšen je bil končni rezultat in mi čestital, tako da sem na tekočem z dogajanjem.

Tudi z Bojanom sva že govorila. Mislim, da je kar zadovoljen z razpletom, pa tudi glede poškodbe roke verjame, da se bo vse dobro izteklo. Menda mu je pri tem pomagal fizioterapevt, ki skrbi za slovenske plavalce. Žal mu je le, da ni izkoristil zaključne žoge za vodstvo 2:0 v drugem nizu, ampak tako pač je. Že uvrstitev med najboljših 16 na olimpijskih igrah je velik uspeh. To je trenutno njegov maksimum.

Recept za uspeh je prava kombinacija treningov in počitka, dober odnos s trenerjem in dobršna mera sproščenosti. Foto: Stanko Gruden, STA

To so Bojanove tretje olimpijske igre, uvrstitev med najboljših 16 tekmovalcev pa najboljši rezultat. Kaj je bilo tokrat drugače?
Mislim, da je zdaj prvič znal pravilno razporediti čas za trening in čas za počitek. Včasih se je preveč gnal, ni znal predahniti. Kar naprej je treniral, tudi če je bil pretirano utrujen. Tokrat je našel pravo ravnovesje in najverjetneje mu je tudi to pomagalo v Riu.

Opaziti je bilo, da je tudi zelo sproščeno pristopil k igram. Družil se je s športniki, fotografiral se je tudi s teniškim igralcem Novakom Đokovićem, znal je pokazati čustva. Je to njegova prava narava?
Da, to je njegova lastnost. Rad je v družbi, rad se pogovarja, ima veliko prijateljev tudi iz drugih športov, nikakor ni zaprt tip človeka. Kot očeta me to zelo veseli.

Sproščenost v kombinaciji z njegovim novim trenerjem Borutom Verenom sta odločilno vplivali na njegov odličen nastop. Borut je izredno kakovosten trener, mirnega značaja, študiozen, skratka, na Bojana odlično vpliva. Mislim, da je njegova prisotnost na olimpijskih igrah bistveno pripomogla k Bojanovemu nastopu.

"Rad je v družbi, rad se pogovarja, ima veliko prijateljev iz drugih športov. Kot očeta me to zelo veseli." Foto: Vid Ponikvar

Kako dolgo že sodelujeta?
Vse od negativnih dogodkov v zvezi z Namiznoteniško zvezo Slovenije (Bojan Tokić zaradi spora z zvezo februarja letos ni smel nastopiti na svetovnem prvenstvu v Kuala Lumpurju, op. a.). Borut je kot predsednik strokovnega sveta umiril žogico in bil pozitivni dejavnik, ki je pomagal, da so se zadeve umirile. Pomagal mu je že na tekmah v Katarju … Je pa to tema, o kateri ne bi rad govoril. Bojana in našo družino je to izjemno prizadelo. Stvar je mimo in najbolje jo je pozabiti. Gremo naprej …

Tudi vi ste bili Bojanov trener. Kako je bilo videti vajino sodelovanje? Ste lahko odmislili vajino sorodstveno razmerje?
Nobenih težav nisva imela. Bojan je sicer včasih res zelo temperamenten, a kot športnik je ubogljiv in zna sprejemati nasvete. Ima svoje mnenje in ga zna izraziti, a če misli, da ima kdo drug prav, je pripravljen poskusiti.

Najino sodelovanje se je na nek način začelo že pri Bojanovih štirih, petih letih, ko sem opravljal vlogo selektorja mladinske ženske jugoslovanske reprezentance, Bojan pa je ves čas tičal z nami. V Jajcu, kjer smo takrat živeli, smo imeli zelo kakovosten namiznoteniški klub, kjer je začel trenirati. Ko smo se preselili v Slovenijo, je zmagal že na prvem turnirju, ki se ga je udeležil. Mislim, da je šlo za Jakov memorial, zmagal pa je v mlajši kadetski konkurenci. Seveda sodelujeva še danes, učenje se nikoli ne konča.

V zadnjem času nama je veliko pomagal mladi Ludvik Peršolja, izjemno obetaven igralec namiznega tenisa mlajše generacije, Bojan pa je igral tudi z mano, čeprav mu kakovostno seveda nisem kos.

Tokićev tretji nastop v Riu je spremljala slovenska delegacija z ministrico Majo Makovec Brenčič na čelu. Foto: Stanko Gruden, STA

Katerega športa se družina Tokić loti, kadar si privošči piknik? Je tudi tam glavna borba za namiznoteniško mizo?
(smeh, op. a.)  Ne, na pikniku raje igramo nogomet. Bojan je velik nogometni navdušenec. Izredno rad ga ima in spremlja vse nogometne dogodke ter rezultate. Eden od novinarjev je nekoč zapisal, da v Sloveniji ni športnika, ki bi tako dobro poznal nogomet, kot ga pozna Bojan.

Za kateri klub navija?
Za Juventus.

Treniral pa ga ni nikoli?
Ne, nikoli, od začetka je v svetu namiznega tenisa.

Kako tesna je vaša povezava z namiznim tenisom?
V mlajših letih sem ga igral, nisem pa bil vrhunski igralec. Imam pa lastnosti, ki mi pomagajo prepoznati kvalitete igralca in jih vkomponirati v trenažni proces. Podobno velja za mojega mlajšega sina Darija, ki sicer nima igralskih ambicij, je pa zelo dober trener in mi veliko pomaga v klubu. Namizni tenis igra tudi njegova hči Sara, ki ima za namizni tenis velik talent. Upamo, da se bo tradicija dobrih rezultatov v naši družini nadaljevala.

Sara Tokić, nečakinja Bojana Tokića v namiznoteniški akciji #video

V Slovenijo ste se z družino priselili leta 1992, v času vojne v Jugoslaviji. Kako zahteven je bil ta prehod?
O tem obdobju težko govorim. Za vse, kar se je slabega dogajalo v mojem življenju, imam posebno radirko in z njo izbrišem slabe spomine. Kar je bilo, je bilo. Sem pa zelo hvaležen namiznoteniškemu klubu v Vrtojbi, sponzorjem in občini Šempeter - Vrtojba za vso podporo.

Raje se ozriva v prihodnost. Bojan je po sinočnjem slovesu od olimpijskega turnirja napovedal, da si želi nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Tokiu … Takrat bo star 39 let. Ga tudi vi vidite v deželi vzhajajočega sonca?
Njegov vzornik je Zoran Primorac (Hrvat je v Pekingu pri 40 letih nastopil v polfinalu olimpijskih iger, op. a.) in včasih se šaliva, da je Zoki njegov mentor. Če bo zdrav in nepoškodovan, in bo živel športno, tako kot zdaj, se ni bati. Življenjska doba igralcev namiznega tenisa se podaljšuje … Verjamem, da se mu bo tudi ta želja izpolnila.

Želi si nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Tokiu. Takrat bo star 39 let.