Kako hitro bomo pozabili na junake iz Ria

Zvezdniška doba športnikov, ki so Sloveniji priskrbeli kolajne na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, je občutno krajša od junakov zimskih olimpijskih iger, čeprav so te po vseh kriterijih manjše in globalno manj odmeve.

Ana Velenšek, Tina Trstenjak, Vasilij Žbogar in Peter Kauzer: slovenski junaki Ria 2016

Primerjave med poletnimi in zimskimi olimpijskimi igrami so brezpredmetne. Kdor je občutil utrip obeh tekmovanj, ki sta v obdobju od 1924 do 1992 potekali celo v istem letu, je lahko hitro uvidel, da so tradicija, zastopanost držav, nabor zvezdnikov, množičnost, konkurenčnost znotraj panog, globalna odmevnost, sponzorska zastopanost in navsezadnje tudi nikoli zanemarljiva prisotnost državnih veljakov odločno na strani starejšega poletnega brata.

Poslavljajoči se športni spektakel v Riu de Janeiru tudi Slovencev ni pustil ravnodušnih. Še več, Tina Trstenjak, Ana Velenšek, Peter Kauzer in Vasilij Žbogar so postali junaki številnih slovenskih domov. Vseeno pa se njihova priljubljenost ne more primerjati z nosilci kolajn z zimskih olimpijskih iger, zgrešena pa ni niti napoved, da se bo omenjeni kvartet dokaj hitro poslovil iz slovenskega vsakdana.

Občasni gostje dnevnih sob proti staroselcem

Razlogi za orisano diskrepanco se skrivajo predvsem v kulturi in tradiciji spremljanja in sprejemanja športnih panog. Slovenski junaki iz Ria so na letnem radarju zgolj peščice Slovencev. Deloma zaradi ustroja tekmovanj, predvsem pa zaradi sklenjenega kroga medijske pojavnosti, zanimanja javnosti in sponzorske podprtosti. Judo, jadranje in kajak v slovenskem prostoru pač niso športi, ki bi bili tradicionalno deležni večje pozornosti.

Zvezdniški status Tine Maze je za junake iz Ria nedosegljiv.

Slovenski ljubitelji športa tako v preteklih tednih večinoma niso vedeli, kdo so tekmeci Žbogarja ali Velenškove. Mnogim so resne težave pri spremljanju tekmovanj povzročala tudi pravila oziroma nepoznavanje teh. To priča o tem, da je zanimanje za te športnike, ki navsezadnje blestijo tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih, a so takrat le redko protagonisti naslovnic, predvsem plod teže olimpijskih iger, prežete s patriotizmom.

S precej drugačno popotnico pa se na olimpijske igre – kljub dejstvu, da nastopajo v konkurenci manj držav - podajajo alpski smučarji ali smučarski skakalci. Za njih je zaradi tradicije, športne kulture naroda in zgoščenega urnika značilna ritualizacija spremljanja tekmovanj. Za mnoga gospodinjstva so namreč zimski sobotni in nedeljski (d)opoldnevi že tri desetletja rezervirani za spremljanje smučarskih tekem. To športnikom prinaša stalno prisotnost, občinstvu pa vceplja zavedanje in občutek poznavanja panoge.

Del kulture in entitete

Korenine privzdignjenega statusa smučanja in smučarskih skokov, ki se ju drži tudi priponka nacionalnih športov, izhaja predvsem iz 80. let preteklega stoletja. Slovenski športniki so se morali takrat v želji po preboju na mednarodno sceno prebijati skozi zahtevno jugoslovansko sito. Ob zgolj slovenskih posameznikih v jugoslovanski reprezentanci v kolektivnih in večjih individualnih športih je najbolj severna republika  svojo nišo našla v zimskih športih. To je z vidika vpetosti v alpski prostor in tradicije (Planica je vendarle zibelka poletov, o smučanju pa je pisal že Janez Vajkard Valvasor) tudi najbolj naravna izbira.

Morebitna rokometna kolajna bi bila najbolj odmevna. Foto: Reuters

Pred razpadom države so bili tako slovenski smučarji in skakalci med redkimi športniki v Jugoslaviji s stalno prisotnostjo na najvišji tekmovalni ravni, do usodne evforije pa je prišlo z rezultatskim razcvetom v 80. letih. Privzdignjen status se je nato prenesel tudi v (po)osamosvojitvena leta, vzdrževal pa se je s kontinuiteto mednarodno konkurenčnih rezultatov.  

V iskanju globalnih zvezd

Pravilo privzdignjenosti nacionalnih športov pa pade v trenutku, ko se Slovenija pojavi v globalno najbolj priljubljenih športih. To potrjujejo vse nogometne evforije ob "zgolj" uvrstitvi na svetovno ali evropsko prvenstvo. Tempirana bomba je bila dolgo tudi košarkarska reprezentanca. O zavedanju teže mednarodno odmevnih dosežkov pa pričajo tudi vseslovenska navdušenja ob uspehih Anžeta Kopitarja, Zlatka Zahovića, Gorana Dragića …

V tem pogledu je Sloveniji na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru manjkal podvig športnika iz globalno bolj odmevnih panog. Veliki sceni so bili ob kolesarju Primožu Rogliču še najbližje člani rokometne reprezentance, ki bi z morebitno kolajno, o kateri so sanjali, v marsičem začeli na novo pisati slovensko športno zgodovino. Če …