"To ni več šport, ki smo se ga šli mi"

Mehanizmi športa, tudi tistega za najmlajše, so se skozi desetletja zasukali v trend izrazite selektivnosti in tekmovalnosti, ki mnogim staršem parata živce. O tem nam je potožila oseba, ki je zaznamovala slovenski šport. Za rokav smo pocukali Brigito Bukovec, nekdanjo vrhunsko atletinjo, pa tudi mati dveh sinov, ki sta podedovala ljubezen do športa in sta velika oboževalca tako atletike kot tudi nogometa. "Sem velika nasprotnica vključevanja otrok v vrhunski šport v mlajših letih. Otrok preprosto prezgodaj začuti tekmovalnost. To je šlo predaleč. Starši se mešajo v klube, gledajo, kako otroci trenirajo, in jih silijo, vedno so pri trenerjih. Pri osmih letih morajo biti vsi najboljši. In to je vrhunski šport? S tem da je za moje pojme tudi preveč treningov," meni dobitnica nepozabne srebrne olimpijske medalje iz Atlante (1996).

Nekateri rekreativci ali športni navijači razmišljajo drugače

V letih, ko je atletske čevlje že obesila na klin, vodi lastno atletsko šolo, ki temelji na igri z najmlajšimi. Opazila je, da nekateri starši svojim otrokom povzročajo frustracije, s tem ko skušajo na njihovih primerih nadoknaditi tisto, česar sami niso dosegli ali pa so o tem sanjarili v mladosti. "Je pa razlika. Pri otrocih športnikov tega ne opažam, ampak bolj pri drugih. Pri rekreativcih, ali pa strastnih športnih navijačih, ki živijo v idealih in imajo še neizpete sanje. Pa seveda ne govorim o vseh, da me ne boste narobe razumeli. Pravi športniki, ki smo nekaj dali skozi, tega ne delamo. Ne poznam prav nobenega starša, ki bi tako razmišljal, pa imam ogromno kolegov iz športnega sveta," je navedla 43-letna Ljubljančanka, ki je pred leti pisala zlata poglavja slovenskega športa.

Ne more vsak igrati v Barceloni in Realu

Tako torej razmišlja večkratna slovenska športnica leta, ki jo na številnih korakih, ko se najmlajši vključujejo v športne dejavnosti, motita prevelika selektivnost in tekmovalnost. "Res. Kamorkoli vključiš otroka, je takoj selekcija. Kako pa vejo, da sedemletni otrok čez tri leta ne bo dober? Kdo pa je tak strokovnjak? Dobro, eni so nadpovprečno nadarjeni za šport, pač zaradi njihove motorike, preostali pa ne. In tem ne bi smeli delate krivice. Starši se morajo bolj zavedati, da vsak ne more biti v Barceloni in Realu. Da je zelo težka pot in da so zelo redki na svetu, ki jim to uspe," je povlekla vzporednico z nogometnimi šolami, kjer že v mladih letih nastopa ogromna tekmovalnost. Ene vrsta tekmovalnosti je zdrava, če pa okuži še starše, ki so bolestno ambiciozni, lahko nastane neprijetna kombinacija. Žrtev (p)ostane otrok. V atletski šoli Brigite Bukovec ni tekmovalnosti. Zaradi tega, ker jo obiskujejo mlajši otroci, šola pa se ne ukvarja s tekmovanji. "Ko nehajo pri nas, grejo v drug klub. Tako je narejen program. V ospredju je pridobitev splošne motorike, tako da nekateri nadaljujejo v drugih športih, nekateri pa ostanejo v atletiki," je predstavila poslanstvo svoje šole.

Najbolj je pomembno, da prihaja na trening nasmejan

Nato nam je predstavila svojo družinsko zgodbo. Ko sta bila sinova stara tri oziroma štiri leta, sta se vpisala v atletsko šolo. A daleč od tega, da bi se naužila tekmovalnosti. Prek igre sta opravljala sproščene vaje in dobila splošno motoriko in koordinacijo. Nato je sledil nogomet, ki ga obožujeta. Aljaž ga je nehal trenirati, mlajši Aleksander vztraja drugo leto. Podedovala sta hitrost, Aljaž pa se je pred kratkim vrnil v atletiko. "Ni zasovražil športa, kje pa. Je pa bolj borec po naravi in mu bolj ugaja individualni šport. Sam je to spoznal. Najbolj mi je pomembno, da uživa. Da je na treningu nasmejan, da gre rad tja. Ne pa, da mora na vsak način zmagati," je vesela, da je po triletni izkušnji v nogometni šoli sam od sebe izrazil željo, da bi nadaljeval pot v kraljici športov. Tako se je odločil pred nekaj tedni, sama pa bo poslušala njegovo srce in ga ne bo v nič silila. Tudi zaradi tega, ker se kot nekdanja vrhunska atletinja zaveda številnih pasti, ki prežijo na najmlajše.

Obremenjenost s tem, da morajo biti najboljši

Čudi se tudi velikemu številu treningov. Ko je primerjala število treningov, ki jih opravlja njen mlajši sin v nogometni šoli, je spoznala, da se ujema s tistim, kar je sama počela kot srednješolka. Ko je že spadala med najbolj obetavne slovenske atletinje. "Ko opazujem najmlajše, se zalotim pri razmišljanju, da preprosto to ni več šport, ki smo se ga šli mi. Sama sem uživala, vzela kolo, letela na trening. Ni bilo teženja staršev, kako moraš biti dober, in podobnih pritiskov. Zdaj pa so vsi obremenjeni s tem, da morajo biti najboljši. Trenirajo po dva, tri športe, imajo še glasbene šole, jezike, da ne govorim, kako je obremenjena že šola. To je naporno. In ko kaj prenehajo, so najbolj razočarani starši." Bukovčeva je prepričana, da otroci, če bi imeli možnost odločanja, ne bi toliko trenirali. Zaskrbljena je, saj mnogi že tako nimajo nič prostega časa. Pogosto niti toliko, da bi se šli ven igrat na igrišče.

Veliko težavo vidi v starših, ki pogosto ne najdejo pravega občutka oziroma razmerja z obšolskimi dejavnostmi. Ponekod tudi zaradi zaslepljene ambicioznosti in želje, da otrok uspe v nepredvidljivem svetu vrhunskega športa. Sama je velika nasprotnica vključevanja otrok v vrhunski šport v mlajših letih. In ne meni, da bi bilo to prepozno za izpolnitev sanj o vrhunskih dosežkih. Vsaj pri večini športnih panog. Sama se je prvič na atletskem treningu pojavila šele, ko je dopolnila 12 let …