Preostali so "šminkirali", Viki Grošelj pa je svojega diskretno spravil v žep

63-letni Viki Grošelj, alpinist, ki se je povzpel na kar deset od skupno 14 osemtisočakov, ne spada ravno med goreče privržence teka, a ko ga je organizator ljubljanskega maratona leta 2002 povabil, da se kot častni gost udeleži prireditve, se je odločil, da bi raje kot gnečo ob progi okusil dogajanje na njej.

Sedem kilometrov, kolikor so jih tekli takrat, se mu je zdelo premalo, 42 pa preveč, je zapisal v novi knjigi, ki se sprehaja po zgodovini te največje tekaške prireditve pri nas, Zgodbi Ljubljanskega maratona.

"Šminkerski" čipi med vezalkami

Novega izziva se je lotil resno. Nekaj mesecev pred tekmovanjem je vsak drugi dan treniral, da se ne bi osramotil, saj je bil že takrat znan obraz. Na štartu pa se je nekoliko zapletlo. Bolj nehote kot nalašč.

"Malo šminkersko se mi je zdelo, da si je večina tekačev čipe privezala na vezalke svojih copat, sam sem svojega raje diskretno pospravil v prsni žep majice," se spominja Grošelj, ki je ravno danes odpotoval na jubilejno odpravo Manag 2015, s katero bodo zaznamovali spomin na 40. obletnico prvega jugoslovanskega vzpona na osemtisočak, na Makalu.

Ponosen na to, da je pretekel svoj prvi polmaraton, in to v dobrih dveh urah, pa se je načakal, da je tudi uradno izvedel svoj rezultat.

Naprava za merjenje časa deluje dokaj omejeno

In kje se je zapletlo? Organizatorji so mu pozneje pojasnili, da so imeli kar nekaj težav, da so izračunali njegov rezultat.

Našli so ga namreč šele na kameri, ki samodejno snema tekmovalce med prihodom v cilj. Grošelj se je začudeno pozanimal, zakaj naprave niso zaznale njegovega časa niti na štartu niti na cilju, saj je bil čip ves ta čas na varnem v njegovem prsnem žepu. Ravno v tem pa je bila težava.

Naprave za merjenje časa so namreč vedno naravnane tako, da merijo čas le od tal do tekačevih kolen, pritrjevanje čipa na vezalke pa vendarle ni tako šminkersko, kot se je novincu na organizirani tekaški prireditvi takrat zdelo.

"Zelo osvežujoče je občasno doživeti kaj, kar človeka postavi na realna tla, no, vsaj do višine vezalk," je ob tem zapisal Grošelj. "Tudi zato se svojega prvega ljubljanskega maratona rad in živo spominjam."