Ni mi jasno, iz kje bom stisnil še dodatnih 21 kilometrov!?

V prejšnjem dnevniku sem že pisal o bolečini v levi nogi. Ljudje smo narejeni tako, da velikokrat pomislimo na najslabše. K temu v današnjih časih veliko pripomore tudi internet, saj lahko prebereš takšne in drugače zgodbe … K sreči ne gre za resnejšo poškodbo.

Če ne bi bilo njega, bi verjetno še danes šepal

Obisk pri fizioterapevtu Urbanu Komacu je bil zadetek v polno. Če ne bi bilo njega, bi verjetno še danes šepal in se spraševal, kaj za vraga se dogaja z mano. Z Urbanom sva bila v prejšnjem tednu veliko v stikih in po nedeljski večerni masaži je stanje veliko bolje. Ugotovila sva, da je šlo za neko starejšo poškodbo, ki sem jo po vsej verjetnosti staknil pri igranju tenisa. Vsem rekreativcem polagam na srce: REDNO DELAJTE RAZTEZNE VAJE ("stretching")!

Po nekajdnevnem prisiljenem premoru sem prvič tekel v sredo. Nisem mogel verjeti, kako mi je prijal. Kar tekel in tekel bi, a sem se moral obrniti. Nisem smel že prvič pretiravati. Res je bilo luštno. Naslednji dan me je čakal malo hitrejši 12-kilometrski tek, ki sem ga opravil brez večjih težav, le malo sem čutil nogo, kar je bilo nekaj normalnega ...

Takega mučenja nisem pričakoval

V nedeljo sem padel na realna tla. Ko sem začel pisati tekaški dnevnik, sem najprej nekaj razčistil sam s sabo. Stvari ne bom čisto nič olepševal. Skratka, čakala me je tako imenovana polovička (21 kilometrov). Pričakoval sem, da ne bi smel imeti večjih težav, saj sem to razdaljo pretekel že nekajkrat. Pa ni bilo povsem tako, zadnjih nekaj kilometrov sem se kar mučil. Ko sem doma stopil čez vrata, sem svoji boljši polovici pripomnil: "Ni mi jasno, kako bom stisnil še dodatnih 21 kilometrov!?" Kaj je bil razlog za mučenje, ne vem. Res je, da sem sredi trenažnega procesa. Morda sem imel malo slabši dan. Zdaj to ni pomembno, gremo naprej.

Dobra stran nedeljskega teka je, da je noga zdržala. Verjemite, da je težko teči, ko čakaš in razmišljaš, kdaj bo spet usekalo. Pa ni! Urban, še enkrat hvala! Se vidiva v soboto.