Moje življenje z vrhunskim športnikom

Slovenski odbojkarski reprezentant Matevž Kamnik, ki je v svoji karieri igral za ACH Volley in Arkas Izmir, okreva po novi operaciji kolena. Ob strani mu stoji tudi dekle Špela Horvat, ki se je kot gostujoče pero razpisalo o življenju z vrhunskim športnikom. "Že tri leta bo, odkar je Matevž in z njim tudi šport v mojem življenju," pravi in šteje to izkušnjo za eno najlepših v življenju. Toda … "Šport ni zlat," poudarja 21-letna študentka.

Ljubezen, ki se prepleta s športom, je najlepši dar življenja.

Ni samo boj na igrišču, tudi doma je. Kristalno jasno je, da je danes šport beseda pozitivnega in zdravega pomena. Ukvarjaj se s športom in zdrav boš! Pa je tudi na profesionalni ravni tako? Verjemite mi, šport ni zlat, čeprav se navzven mogoče vse sveti. Ko ta preskoči vse meje normale in se povzpne na visoko raven, je preprosto treba delati z dušo in telesom. Ne gre za običajen delavnik, ki smo ga deležni "navadni smrtniki".

Težko je dati možgane in telo spati. Če ni trening, je tekma. Če ni tekma, so poletne priprave, potovanja in deljenje postelje s soigralcem namesto z ljubljeno osebo v domači postelji. Gre za "službo", ki je sestavljena iz nenehnih psihičnih in fizičnih pritiskov. Vrhunski športnik mora razmišljati hitro, se gibati hitro in izkoristiti vsak dani trenutek v svojo korist. Vse to združiti pa ni tako lahko, kajne? 

Šport ni zlat, čeprav se navzven vse sveti.

Na koncu dneva se velikokrat počutiš nemočnega …

Skozi moje oči gre velikokrat za stiskanje zob in zahtevanje od telesa več, kot ta zmore. To pa pomeni bolečino tudi za partnerja, ki vse skupaj opazuje od blizu in se čuti nemočnega.

Treningi, tudi večkrat dnevno, so sestavljeni iz neštetih skokov in preostalih odbojkarskih elementov, ki skoraj vsakemu vrhunskemu odbojkarju prej ali slej povzročajo poškodbe in bolečine. Tako se pogosto zgodi, da moraš sam s tesnobo v želodcu polniti obkladke z ledom in globoko v sebi iskati na tisoče načinov, ki bi bolečino Kot partner moraš biti zmeraj psihično močen in stabilen. odgnali vstran. 

Velikokrat moraš improvizirati "psihologa" in skušati spremeniti slabe trenutke v nekaj čudežno lepega. Iskati moraš številne pozitivne razloge, saj želiš s tem vsaj za kanček umiriti njegov vihrav in nepredvidljiv športni duh. Včasih te zagrabi občutek, da bi ga bolj kot vse na svetu poslal početi nekaj bolj prijaznega do telesa. 

Ekstremi so najboljši prijatelji profesionalnega športa. Tako pač je. Spoznala sem, da je zame profesionalna raven športa nekaj, česar preprosto ni lahko sprejeti. Vsaj zame. Igralci preživijo več časa na mizi z fizioterapevtom kot na igrišču. Vse zmage, dosežki in uspehi postanejo nični, ko se moraš ponovno srečati z bolečino in trpljenjem telesa. Sprašujem se, ali je res načelo vrhunskega športa: "Izrabi se, kolikor se da, saj leta po športu niso pomembna."

Kljub vsemu sem se skozi leta nekako sprijaznila. Morala sem se. Tako kot vse preostale stvari v življenju je tudi šport tisti, ki ti da veliko lepega in na žalost tudi vzame. Ima sposobnost, da preoblikuje vsakega posameznika v vztrajneža, ki ne pozna nobenih zadržkov.

Besede, kot so ne morem ali ne znam, se nikoli ne bodo znašle v "športnem slovarju". Športniki vidijo izzive povsod v življenju, ne samo na igrišču. Zmeraj poskušajo izhajati iz njega in se zavedajo, da en dan prinaša zmago, drugi poraz. S tem ni nič narobe. Skozi leta so dobili "debelo kožo", pod katero je zelo težko zlesti. Preprosto postanejo ljudje, ki se naučijo deliti stvari z drugimi. Se zavedajo, da med njimi ni razlik in da vsi po končani tekmi stojijo za enim rezultatom. Šport spodbuja dobre vrline človeka. Vrline, ki bodo zmeraj redke, a zelo iskane, cenjene in spoštovane.

Ni samo boj na igrišču, je tudi doma.

Naučiš se, kako pozitivno vplivati nanj

Zmeraj najdeva čas zase. Ko je Matevž igral še v Turčiji, sem se kot 19-letnica prvič prebijala skozi vse to. Takrat sem najbolj presenetila sebe. Nov športni "teren" mi je postal hitro domač in poznan. Spoznala sem, kako iz sebe izvleči najboljše in s tem vplivati nanj. Popolnoma nehote. V mojih preprostih navadah, kot so sprehod v naravi, petje ob kuhanju, sproščanje na soncu ali karkoli drugega, je videl sprostitev. Domov je prišel v drug svet.

Včasih mu je bila hoja v gozdu najbolj absurdna ideja, ki bi se verjetno zadnja znašla na njegovem seznamu. Danes je sprehod na svežem zraku nepogrešljiv člen najinega dne. Takrat skozi pogovore začutiva, da meditirava in se zapirava v svoj svet. V svet, kjer ni središče odbojka, ampak le on in jaz. Ne vem, ali je to sreča ali naključje, preprosto se v navadah in početju drug drugega počutiva še kako "živo" in prerojeno.

Ni lahko biti športnikova "desna roka"

V šport si vpleten tako kot on.

In seveda smo na velikem udaru tudi predstavnice nežnejšega spola. Prav vsaka bi ga rada imela doma za konec tedna in mu pripravila najljubšo jed. Le kdo si je izmislil športni urnik, ki ne pozna prostih koncev tedna in praznikov? Vem, ni pošteno. Še več, ali sploh kdo opazi, kako smo prikrajšane?

Malo za šalo, ampak na žalost ti na koncu zares ne preostane drugega, kakor da si na mizi nasproti postaviš njegovo sliko in čakaš na dan, ko ga boš ponovno zagledal. Kljub vsemu pa tudi v tem zmeraj poiščem čar. Tako veliko bolj cenim vse tiste trenutke, ki ti jih ponudi šport z njim. Zmeraj pa je najlepše takrat, ko Matevž prestopi prag domačih vrat. To je neprecenljivo.

Kot narekuje poročna zaprisega, z njim si v dobrem in slabem

Res je, včasih se izgubiš in v vsem tem ne najdeš več sebe. V tem si tako kot on. Kakor volkulja svoje mladiče ga s "kremplji" skušaš obdržati nad površino vihravega in neusmiljenega športnega morja. Morja, ki ga lahko preplavaš le, če ti dobro služita telo in um. Oboje, da se razume. Z njim se boriš, veseliš, jočeš in trpiš. Ob točki, ki jo doseže na igrišču, te preplavijo prijetni mravljinci sreče. Ob telesni bolečini, ki jo včasih začuti doma, pa te preplavi bolečina, ki jo čutiš, kakor da bi bila tvoja. 

Domov pride v drugi svet, kjer zmeraj najde sprostitev.

Šport te nauči biti borec

Na koncu ugotoviš, da te življenje skozi pot, ki jo premaguješ s profesionalnim športnikom, le preizkuša in dela še močnejšega. Z njim rasteš in razvijaš svojo osebnost v nekaj neustavljivega, borbenega in velikega. Začneš ceniti, da ti je življenje dodelilo to vlogo, in odprtih rok sprejemaš vse izzive, ki so pred teboj.

Ne gre samo za šport. V vsakem življenjskem položaju si dobro pripravljen na ovire. Tiste težke in nepredvidljive, v katerih si se takrat znašel, so danes malenkosti, ki si jim z lahkoto kos.

Kaj sled Z njim se boriš, veseliš, jočeš in trpiš. i po športu? Vprašanje, ki si ga noben športnik nikoli ne upa zastaviti.

Šport je tako kot vse v življenju minljiv. Telo se slej kot prej utrudi, sklepi več niso prožni in podzavestno se želiš preizkusiti še v nečem drugem. Takrat se za vse športnike preizkušnja šele začne. Do te točko je še nekako šlo, kajne?

Imeli ste talent, ki ste ga dopolnili z učenjem, vse do zdaj pa ste ga lahko dobro tržili. Ali boste lahko pod športom potegnili črto in našli nov smisel življenja? Boste lahko svoj mozaik izkušenj, ki ga danes nosite v sebi, sestavili v novega? Športnik se globoko v sebi zmeraj boji, da se bo po športu zanj življenje končalo. Resnica pa je, da je to šele začetek.