Zmeda: kako se lahko igra liga prvakov, če je prvak le Maribor?

Sodeč po nazivu liga prvakov, ki se izvorno imenuje Uefa Champions League, večina športnih navdušencev sklepa, da je udeležba omejena le za nogometne prvake. Dolgo časa je takšno razmišljanje, ki je logično, veljalo za pravilnega. A le v preteklosti. V zadnjih dveh desetletjih je najbolj priljubljeno evropsko klubsko tekmovanje v želji po dinamičnih spremembah, ki jih narekujejo kapital, blišč in večje število spektakularnih prireditev, ponudilo drugačno rešitev.

Liga prvakov še vedno združuje prvake posameznih držav, članic Evropske nogometne zveze (Uefa), to nikoli ni bilo sporno, lahko pa v njihovi družbi slast najbolj mamljivega nogometnega cveta vse od sezone 1997/98 okusijo še nekateri privilegiranci. Ti imajo ponavadi pod palcem ogromno denarja, igrajo v najboljših in najmočnejših prvenstvih v Evropi, liga prvakov pa jim predstavlja brezpogojen cilj, brez katerega bi težko napolnili mošnjiček. Bogate nagrade evropske krovne zveze, zaslužki iz pravic za televizijske prenose, razprodane nogometne arene, donosne marketinške aktivnosti in še kaj, kar spada k obveznemu potujočemu cirkusu z imenom liga prvakov, vse to je spremenilo pravila in omogočilo nastop tudi neprvakom.

Real in Barcelona prvič skupaj v ligi prvakov leta 1998

Minili so časi, ko so obračuni za evropskega prvaka potekali še v pokalu državnih prvakov in ko so barve svoje države branili le prvaki. V sezoni 1992/93 se je Uefa odločila za revolucionaren korak, na katerega je vplivala tudi rast novih evropskih držav zaradi razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije. Luč sveta je ugledal skupinski del, igralo se je več tekem, bogati klubi pa so prepoznali svojo priložnost.

Pritisk je bil vse večji, podpirati ga je začela tudi evropska nogometna zveza, saj je kolesje novoustanovljene lige prvakov ponudilo takšen format, ki je podiral rekorde gledanosti in zaslužkov. Vsi so postali zmagovalci, našla se je formula, ki je zadovoljila skoraj vse. Volk je ostal sit, koza cela, milijoni so se delili in pršili na vse konce Evrope.

Do sezone 1997/98 so v ligi prvakov lahko nastopali le prvaki svojih držav, nato pa se je udeležba razširila, posledično pa tudi krog kakovostnih tekmecev. Za začetek je pravico nastopa prejelo osem podprvakov najmočnejših prvenstev. Takrat sta lahko prvič v ligi prvakov v isti sezoni nastopila Real in Barcelona, že v sezoni 1998/99 pa se je zgodilo nekaj skoraj nepredstavljivega, saj je naslov osvojil Manchester United, čeprav sploh ni bil angleški prvak. V kultnem dramatičnem finalu v Barceloni je ugnal Bayern in se povzpel na vrh Evrope, čeprav sploh ni bil najboljši v svoji državi. Takšnih primerov je bilo pozneje še ogromno, kraljevali so prav angleški klubi (recimo evropski prvak Liverpool leta 2005, pa Chelsea leta 2011 ...).

Platini slovenskemu prvaku olajšal pot do elite

Le redko se je zgodilo, da so v izbran svet bogatašev vstopili klubi z za njihove razmere smešnimi proračuni. Tako kot npr. Maribor pred 15 leti. Takšnih primerov ni bilo veliko, čeprav je Uefa delno skrbela za dotok udeležencev iz nekoliko manj kakovostnih prvenstev. Sploh v zadnjih sezonah, ko ji predseduje Michel Platini in je uvedel pravilo, da se v kvalifikacijah za končno nagrado medsebojno potegujejo le prvaki, neprvaki pa iščejo pot do sedmih nebes s sebi primernimi tekmeci. S tem se je slovenski prvak, v zadnjih sezonah je to zgolj Maribor, na poti do vstopnice znebil najtežjih tekmecev, recimo četrtouvrščenih klubov iz Anglije, Španije ali Nemčije oziroma tretjeuvrščenih klubov iz Francije in Italije.

Maribor se je po ogromnem letošnjem podvigu, ko je samozavestno preskočil ovire iz BiH, Izraela in Škotske, znašel v skupini G. Zanimivo je, da je v njej edini prvak, kar ravno ne sovpada z uporabo imena tekmovanja. Vijolice so bile najboljše v Sloveniji, za Chelsea, Sporting in Schalke pa kaj podobnega ne bi mogli reči, saj so v svojih prvenstvih zaostali za Manchester Cityjem, Liverpoolom, Benfico, Bayernom in Borussio Dortmund.

Vseeno so se nato našli v ligi prvakov, saj jim je to omogočilo pravilo Uefe, ki dovoljuje nastop med elito tudi nekaterim najboljšim klubom iz najmočnejših prvenstev. Ocene o jakosti prvenstev se podajajo na podlagi povprečnega koeficienta klubov iz istih držav. Višji kot je, več predstavnikov ima lahko država v evropskih tekmovanjih.

Mariborčane v ligo prvakov pelje le slovenski naslov

Zato lahko najboljši, to so Anglija, Španija in Nemčija, v ligi prvakov računajo kar na štiri udeležence. Če to seveda četrtouvrščeni klub potrdi v play-offu kvalifikacij. Italija, Francija in Portugalska imajo možnost za nastop treh klubov, Ukrajina, Rusija, Nizozemska, Turčija, Belgija, Grčija, Švica, Ciper in Danska pa na dva.

Če bi želela dva kluba ponuditi tudi Slovenija, bi morala biti na omenjeni lestvici krepko višje od 30. mesta. Z dvema nastopajočima v ligi prvakov se lahko pohvali le najboljših 15 držav. O tem lahko Slovenija, ker evropske uspehe beleži le Maribor, za zdaj le sanja. Možnost, da bi kdaj v prihodnosti priložnost naskakovanja lige prvakov prejela dva slovenska kluba, je minimalna. Zato ne čudijo vsakoletne previdne besede vodstva mariborskega kluba, ki vedno znova opozarja, kako pomembno je osvojiti slovensko prvenstvo. Brez slovenskega naslova lahko vijolice za razliko od številnih evropskih velikanov takoj pozabijo na ligo prvakov. Takšna je pač kruta realnost. Je pa vseeno Maribor edini prvak v skupini G. Tudi to nekaj šteje ...