Srečka Katanca skrbi, da Slovenci uničujemo sami sebe

"Bil sem že boljše volje, a tudi slabše. Pravzaprav se imam kar solidno," nam je odgovoril 52-letni Srečko Katanec, ko smo ga v teh dneh pričakali v njem zelo ljubem okolju, v gostinskem lokalu, ki ga v Ljubljani vodi njegov sin. Na stenah ni manjkalo črno-belih fotografij iz časov, ko je še nosil dres Stuttgarta in Sampdorie. Izžarevale so leta, ko je spadal med vrhunske nogometaše in se potegoval za najpomembnejše naslove. Spomini so segali daleč in pokukali tudi v obdobje, ko se je kot slovenski selektor podpisal pod zlati pravljici, ki sta reprezentanco popeljali na EP 2000 in SP 2002. Ko je napočil čas za besede, pa se je želel lotiti le perečih reprezentančnih zadev. Javnosti skuša pojasniti, da je pred slovensko reprezentanco vse prej kot temna prihodnost, hkrati pa je opozoril na kritike, ki po njegovem mnenju delajo največjo škodo slovenskemu nogometu in prihodnjim rodovom.

Ste v zadnjih treh letih kdaj obžalovali, da ste se vrnili na selektorski stolček, na katerem ste pred poldrugim desetletjem ustvarjali čudeže?

Ne, absolutno ne. Sem na istem kot prej. Delo je podobne težavnostne stopnje kot prej. Dobro, mogoče je zdaj zaradi ustvarjanja nečesa novega še malce težje, a to mi je v izziv. Komaj čakam nove tekme, ne glede na to, kaj bomo na njih dosegli. Če bi mi bil proces pomladitve v breme, bi vse skupaj že pustil in se poslovil.

"Če moraš ustvarjati neko novo zgodbo, nastopi težava, saj ti primanjkuje časa," pravi Ljubljančan, ki se ga je z zlato generacijo med navijači oprijelo ime Srečko Nazionale.

Slovenija je pred kratkim odigrala prijateljski tekmi z Makedonijo (1:0) in Severno Irsko (0:1). Naslednja tekma vas čaka šele konec maja.

Če bi bilo po moje, bi imel fante najraje poleg sebe vsak dan. Tako bi storil največ, kar se da. Ker pa to ni mogoče, se moramo znajti po svoje. Mednarodna nogometna zveza (Fifa) pač diktira svoje termine tekem. Moramo jih spoštovati, pri tem pa je zanimivo to, da niso vse reprezentance v enakem položaju. Tistim, ki imajo že postavljeno prvo enajsterico, je vse preprosto, nam ni. Če moraš ustvarjati neko novo zgodbo, nastopi težava, saj ti primanjkuje časa.

Je naloga pomladitve reprezentance nekaj najbolj nehvaležnega, kar lahko doleti selektorja?

Ali je to težko ali lahko, naj raje ocenjujejo drugi. Morali pa se bomo navaditi, to je dejstvo, saj proces ustvarjanja dela potrebuje čas in potrpljenje javnosti. Tako je v vsakem ekipnem športu, obstajajo pa razlike, kar zadeva čas. Rokometaši se zberejo in so skupaj po dva, tri meseca, odbojkarji tudi. Njihov selektor ima na voljo ogromno časa in lahko vpliva na marsikaj. Pri nogometu je časa veliko manj, tako da bodo morali moji fantje odigrati še veliko tekem, preden se bodo zadeve izkristalizirale.

Ste si določili cilje?

Moj edini cilj je postavitev nove reprezentance. Proces dela bo pomembnejši od rezultatov. Na silo ne moreš ničesar doseči, če nimaš določenih stvari. Žal. To ne gre iz danes na jutri, saj po dveh treningih ne moreš veliko postoriti. Tisti, ki pozna specifiko in ve, kako potekajo stvari v nogometu, že ve, o čem govorim. Na zadnji akciji nam je na primer manjkalo nekaj igralcev. Kevin Kampl in še kakšen, ki bi ga rad videl na delu (Robert Berić in Andraž Šporar, op. p.). Poglejte, kako je jokal Real Madrid, ko ni bilo Luke Modrića. Imajo ogromno igralcev in denarja, pa se niso mogli sestaviti, ko ni bilo enega Hrvata. Ampak to je normalno (ciničen smeh, op. p.) … Imamo namreč veliko nogometašev in lahko zamenjamo Kevina, ki, če smo že pri njem, v reprezentanci sploh še ni pokazal vsega, kar zmore. Res me zanima, kaj se bo zgodilo maja in junija.

"Na silo ne moreš ničesar doseči, če nimaš določenih stvari. Žal," svari slovensko javnost.

Konec maja vas čaka prijateljska tekma s Švedsko. Dejali ste, da tudi junija. Boste torej odigrali še kakšno tekmo?

Bomo. Po tekmi na Švedskem bomo odigrali še eno tekmo, ne bom pa povedal, proti komu. Tako smo dogovorjeni, saj je potrebna še potrditev. To mi je zelo všeč, saj potrebujemo tekme.

Javnost ni ravno pozitivno sprejela odklonitve prijateljske tekme z Nemčijo, ki je slovensko reprezentanco vabila v goste pred začetkom evropskega prvenstva v Franciji. Nekateri so šli celo tako daleč, da so na socialnih omrežjih ustanavljali skupine v podporo temu, da bi vodilni na NZS odstopili, ker so nečastno zavrnili svetovne prvake.

Kako je to zanimivo ... Ko smo odšli leta 2014 v Urugvaj in Argentino, so me spraševali, zakaj se sploh spuščamo v take tekme. Ko jih odigramo, pri čemer se ve, da smo jim enakopravni, saj imamo podobno močno reprezentanco (spet se razgovori v ciničnem slogu, op. p.), pa mi po porazih očitajo, koliko tekem sem izgubil. Nihče pa ne napiše ali pove, s kom smo izgubili. Kot selektor imam tega počasi dovolj.

Kar zadeva gostovanje v Nemčiji, naj pojasnim, da od tega ne bi imeli nikakršne koristi. V prejšnjih letih smo odigrali kar nekaj tekem z reprezentancami, ki spadajo med najboljših deset na svetu. Povsem normalno je, da ne moreš zmagati. Z Nemci bi se lahko marsikaj zgodilo. Lahko bi dobili pet, šest zadetkov ... Brazilcem so na SP 2014 dali sedem golov in sam ne bi bil rad del takšnega cirkusa. Sploh ne v Nemčiji.

Že gostovanje na Švedskem nam ne ustreza, a naj bo to izkušnja za fante. Po taki tekmi oditi še v Nemčijo, bi bilo po mojem mnenju res neodgovorno. Dveh tako težkih gostovanj si ne moremo privoščiti. Če bi igrali z Nemci v Ljubljani, bi privolil. Napolnili bi štadion, nato pa bi bilo, kar bi bilo. Pa tudi Nemci se vedejo drugače, ko igrajo v gosteh.

Zadnja velika reprezentanca, ki je gostovala v Ljubljani, je bila Anglija. Niste bili daleč od uspeha.

Kar zadeva to tekmo, moram nekaj omeniti ... Če selektor pred tako tekmo pove, da so Angleži boljši, se takoj najdejo osebe, ki trdijo, da Katanec sploh ne verjame v svoje fante.

Pa res ne verjamete?

(smeh) Trener Juventusa pa lahko pred tekmo z Bayernom izjavi, da je Bayern boljši? To je res čudno. Ali on ne podcenjuje svojih? Potem pa slišim očitke, da igramo slabo zato, ker selektor ne verjame v igralce. Češ da jih s tem, ko povem, da so tekmeci boljši, že na začetku ponižam ... To ne drži.

Ko je nosil dres Sampdorie, se je z njo potegoval za evropski klubski naslov. V finalu pokala državnih prvakov je na londonskem Wembleyju po podaljških izgubil proti Barceloni.

Kako pa se na takšne besede odzovejo igralci?

Oni že vedo, zakaj govorim določene zadeve. Vedno povem le resnico. V nogometu se seveda lahko zgodi marsikaj … Bil bi nepošten do fantov, sebe in javnosti, če bi rekel, da smo boljši od Angležev. Če bi izjavil to, bi bil verjetno zrel za bolnišnico v Polju.

Jeseni se bodo začele kvalifikacije za SP 2018. Kakšen je cilj? Boj za drugo mesto v skupini z Anglijo, Slovaško, Škotsko, Litvo in Malto?

Ustvarjamo novo reprezentanco. To je odgovor. Rezultatskega cilja si nisem nikoli postavljal. Niti prvič, ko sem vodil reprezentanco. Vem, kaj je nogomet. Včasih nekaj ujameš, ko še sam ne veš, zakaj, drugič pa ne, pa se ti prav tako ne sanja, zakaj se je tako zgodilo. Preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to.

Žoga je pregovorno okrogla. Presenečenja so se in se bodo vedno dogajala.

To je res, a moraš biti na taki ravni, da lahko izzivaš srečo.

Kar zadeva srečo, so jo mnogi povezovali z vašim imenom v prvem selektorskem obdobju, ko se je kar lepila na vas z nevsakdanjimi in atraktivnimi zadetki.

To ni bila sreča. To je bilo povezano z delom, s ponavljanjem določenih elementov pri igralcih. Preteči moraš tisoč in tisoč kilometrov, da prideš do določene ravni. Časi pa so zdaj drugačni. Včasih ni bilo preprosto igrati v serie A ali bundesligi. Bilo je ne stokrat, pač pa tisočkrat težje. Prej si moral doseči veliko stvari, iti po stopničkah od prve do desete, da si prišel tja. Zdaj osvojiš prve tri stopničke, potem pa si že na deseti. To je težava današnjega nogometa.

"Imamo težave s tem, da v zadnjih 20 letih nismo ustvarili niti enega ekstremno dobrega nogometaša."

Globalizacija je pustila svoje sledi v slovenski prvi ligi, kjer je vedno več tujcev nejasne kakovosti, ki odžirajo minute mladim domačim talentom, kar vam kot selektorju ne more ravno koristiti.

To je sploh posebna zgodba. Ne vem, kam to pelje. To je očitno odraz časa, v katerem živimo. Koper in Zavrč igrata skoraj brez Slovencev, konec koncev ima tudi Maribor veliko tujcev, a imajo nekateri vsaj potne liste držav EU in ne igrajo kot tujci. Igralcev iz svojega podmladka pa nimajo. To ni mišljeno kot kritika. Imamo težave s tem, da v zadnjih 20 letih nismo ustvarili niti enega ekstremno dobrega nogometaša. To je dejstvo. Enega, ki bi bil ekstremno hiter ali tehnično podkovan. Da bi imel levo nogo kot Nastja Čeh ali kaj podobnega.

Včasih si postavim vprašanje, kje se je izgubila hitrost. Govorim za slovensko ligo. Nekdaj smo imeli ''rakete''. Bili so Novak, Englaro, Rudonja, Osterc … Eden hitrejši od drugega. Danes ne najdemo nobenega, ki bi bil tako hiter.

To so težave in naša realnost. Slovenska liga je zdaj zanimiva, a nekaj je zanimivost, drugo pa kakovost. V sredo je bilo zanimivo. Olimpija ni mogla premagati Gorice, Maribor pa Zavrča. Tako je spet zanimivo v boju za vrh. Še bolj bi bilo, če bi Maribor zmagal in bi zaostajal le dve točki za Olimpijo. Če pogledamo kakovost teh tekem, pa kot selektor ne morem biti preveč miren, čeprav drugače redno spremljam slovensko ligo.

To ste pokazali s tem, da ste na zadnji akciji vpoklicali nekaj imen iz Prve lige Telekom Slovenije. Miha Zajc je odigral celo vso tekmo z Makedonijo.

Miha Zajc mora še veliko delati. Lahko vam povem zgodbo, da bodo ljudje razumeli, kakšna je razlika med prvo ligo in reprezentanco. Ko se je pred treningom ogreval Blaž Vrhovec, sem pristopil do njega in ga vprašal, ali ve, zakaj sem ga vpoklical. Pogledal me je in odvrni, da ne. Pa sem ga vprašal, ali misli, da je nekaj narobe. Pošteno je odgovoril, da je res tako. Rekel sem mu, da s trenutno formo ne spada v reprezentanco in da sem ga vpoklical na podlagi iger iz prejšnje sezone. Povedal sem mu tudi, da je z njegovo trenutno igro nemogoče, da bi igral na reprezentančni ravni. A naj mu bo to motiv, da se bo v prihodnje trudil pri določenih stvareh. Upam, da ni prepozno in da bodo fantje začeli delati pri sebi. V Belfastu je pokazal, da zna igrati nogomet, a je bilo to žal premalo.

Ko se v naši prvi ligi odigra večni derbi, mnogi pravijo, da je primerljiv z drugimi derbiji v Evropi. S takimi ekstremi delamo čudeže in jih povzdigujemo. Pa naj bo to nogomet ali alpsko smučanje. Izgubi se občutek realnosti, fantje pa ne vedo več, kje so. Ko pridejo v reprezentanco, se prepričajo, da je tam raven nogometa najvišja.

Statistika prijateljskih tekem in svetovna lestvica Fife sta mu po svoje smešni. Zanima ga le statistika kvalifikacijskih srečanj.

Pred kratkim je bila objavljena nova svetovna lestvica Fife.

Res? In kaj se je zgodilo?

Slovenija je padla za sedem mest. Zdaj je 61. na svetu.

Tega res ne spremljam.

Zakaj pa ne? Se vam ne zdi pomembno, saj lestvica odloča o jakostnih skupinah pri žrebu kvalifikacij za velika tekmovanja?

Kje pa. Ne igra vloge. Tudi če smo v prvem bobnu … No, recimo, da smo v prvem bobnu. Kaj dobiš s tem, če potegneš iz drugega, tretjega ali četrtega bobna najtežje tekmece? To ni nobena prednost.

Potem pač nimaš sreče, se pa vsaj izogneš tistim najboljšim iz prvega bobna.

Dobro, to je edina prednost. Potem pa se ti vseeno zgodi, da v tistem trenutku iz zadnjega bobna, govorim na pamet, potegneš Armenijo. In ko pogledaš njene igralce, ki so res ''hudi'', nisi nič naredil. Svetovna lestvica ni pomembna. Ogneš se le tistim, ki so v tvojem bobnu, samo to je. Lahko smo 100. ali 150. na lestvici, meni je povsem vseeno. Meni je statistika prijateljskih tekem po svoje smešna. Zanima me le statistika resnih tekem, kvalifikacijskih.

Kar zadeva žreb, moraš imeti srečo., samo to. Ko smo igrali kvalifikacije za EP 2000, smo iz prvega bobna dobili Grčijo, ki je imela težave, iz drugega pa Norveško, ki je bila res močna. Zaradi tega smo prišli na Euro. Če bi imeli v skupini kakšno izmed najboljših reprezentanc, na primer Anglijo, in še Norvežane, bi lahko pozabili na uvrstitev. Tako je bilo, čeprav s tem pljuvam v lastno skledo. Tudi v drugih kvalifikacijah za SP 2002 smo imeli Rusijo in ZR Jugoslavijo. Če bi imeli kakega večjega ''kapitalca'', bi nam bilo veliko težje.

Ko je igral za Sampdorio, se je s soigralci za različne akcije večkrat našemil v staromodne drese. Ali na fotografiji najdete nekdanjega reprezentanta Jugoslavije in Slovenije? Pa Gianluco Viallija, Roberta Mancinija, Gianluco Pagliuco ...?

Gremo še malce naprej in poglejmo Severno Irsko, s katero smo pred kratkim izgubili. Uvrstila se je na Euro. Je, ampak na kakšni podlagi? Imeli so srečo, da so bili v skupini z Grki, Madžari, Finci … Z razsutimi Grki, ki so menjali generacijo. To je treba ljudem povedati. Imeli so reprezentanco, ki je bila skupaj več kot deset let. Ko so se starejši poslovili, niso mogli premagali niti Ferskih otokov. Pa jih je vodil Claudio Ranieri (zdajšnji trener Leicester Cityja, vodilnega kluba v angleškem prvenstvu, op. p.). Po šestih tekmah je osvojil le eno točko. Mene bi verjetno v Sloveniji za kaj podobnega obesili. Govorili bi mi, da nimam pojma in da naj neham trenirati, ker nisem primeren za to.

V Sloveniji smo največji fenomeni in talenti za diskreditiranje. Pri tem se ne poglobimo v to, kaj imamo mi, kaj pa preostali. Ne spoštujemo niti Islandije ali Albanije, ampak samo diskreditiramo. Tu smo najboljši. Mojster Ranieri bo zdaj angleško ligo osvojil, pri nas pa bi ga dali pod zemljo in pokopali. Uničujemo sami sebe, ljubosumni smo drug na drugega in si škodujemo. To velja za vso Slovenijo na vseh ravneh.

Zakaj je tako?

Dobro vprašanje. Leta 2000 tega nisem čutil. Ljudje, ki v življenju niso naredili veliko, so ljubosumni na tiste, ki mogoče kaj dosežejo. Tega preprosto ne morejo preboleti in potem nagajajo.

Ali tudi vam nagajajo? Koliko vas to vrže iz tira?

Mene osebno prav nič, nagajajo pa generacijam otrok. Naj pojasnim. Sam si ne dovolim ocenjevati nobenega, sploh če sedim doma in hodim lovit ribe. Pa bi lahko … Pravzaprav bi imel pravico. Dvakrat sem se uvrstil na veliko tekmovanje. Lahko bi dejal, da sem v Slovenijo prinesel pamet vsega nogometnega sveta in da me morate poslušati. Pri nas pa si nekateri kar vzamejo pravico, da ocenjujejo delo nekoga. To je težava, saj se s tem škoduje nogometu.

Meni osebno ne škoduje nihče. Meni in fantom, ki smo se uvrstili na dve tekmovanji, tega ne bo vzel nihče (kratek premislek, op. p.). Čeprav, pri nas bi bilo tudi to mogoče.

"Zgodovino se izkrivlja, saj ne vemo niti, kaj se je zares dogajalo leta 1945."

Resnično?

To se začne hitro delati. V tem so mojstri. Mogoče bom kdaj izvedel, da je nekdo drug igral na drugačni nogometni ravni. Zgodovino se izkrivlja, saj ne vemo niti, kaj se je zares dogajalo leta 1945. Malce počakajmo, da bo Slovenija kot samostojna država stara 40 ali 50 let. Ko bomo pomrli, bo nekdo govoril, da je Prašnikar igral vrhunski nogomet, mene pa se morda sploh ne bo omenjalo. Tako je pač pri nas.

Ne moremo se znebiti občutka, da vas kritike vseeno vržejo iz tira.

Kje pa, saj ne spremljam medijev. Na kakšno stvar me sicer opozorijo znanci. Spet me bodo spraševali, zakaj to govorim. Ravno zaradi tega, ker imam v Sloveniji poseben status. Mene ste vi, novinarji, postavili v položaj, kot da sem čudodelec. Ko sem leta 2013 postal selektor, nisem nič obljubljal, ampak le dejal, da bo treba uvajati mlade. Imel sem prav. Nismo jih uvedli veliko, nekaj pa že.

To se javnosti predstavlja tako, da se delajo primerjave, kdo je boljši selektor. Je boljši Kek ali Katanec? To so bedarije. To sta povsem različni zgodbi. Bodimo raje veseli, ko se nakaj doseže in iz tega nekaj potegnemo. Če se bo Slovenija na vsakih deset let kam uvrstila, bo to velik uspeh. Verjemite mi, če bomo držali tak ritem, bo krasno.

Se pravi, da bi bil nastop na EP 2020 kot naročen?

Upajmo.

"V zadnjem obdobju, zlasti pred koncem kvalifikacij, so šli kritiki v skrajnost. Nekateri še vedno to počnejo."

Spet smo pri kritikah. Kaj vas pri njih najbolj moti?

Daleč od tega, da sem nezmotljiv selektor, a moti me, da se delajo le analize selektorjev ali pa kritika ovije reprezentanco v celoti. V zadnjem obdobju, zlasti pred koncem kvalifikacij, so šli kritiki v skrajnost. Nekateri še vedno to počnejo. Morali bi se malce zamisliti, ali je to sploh smiselno. Po tekmah, ki so bile zame solidne, kot je bila tudi ta s Severno Irsko, kjer sem si poskušal izmisliti nekaj novih stvari, pisati kritike, da v treh letih ni bilo praktično nič narejenega ... Vem, kdo stoji za tem.

Kdo?

Ne, tega pa ne povem. Ne grem se tega. Mislim, da morajo malce ustaviti konje in se zamisliti. Selektorja ne postavljajo v pravičen položaj. Ko se pljuva na selektorja, me noben novinar ne pokliče. Tako nimam možnosti nobenemu nič povedati. To je mogoče le v Sloveniji. Lahko le rečem, da sem moralna vertikala, kakšni drugi, ki stopijo v stik z mano, pa niso.

Nekajkrat ste že omenili kritike, ki jih je pred kratkim na vaš račun izrekel nekdanji selektor Bojan Prašnikar.

Kar zadeva njega, sploh ne vem, kako si dovoli analizirati ali komentirati reprezentanco. Če govorimo o taktiki, si drugo za drugo predvajajte tekmi med Slovenijo in Hrvaško (2003) ter lansko med Slovenijo in Ukrajino (2015). Kot človek bi moral biti vsaj toliko pošten, da ne komentiraš vsega. Kar zadeva konstruktivne kritike, pač analiziraj, zakaj določen igralec izgubi pet žog na določenem mestu, nato pa povej, ali je nekaj narobe z njim ali s selektorjem, da ga še naprej daje v igro. Ne moreš pa reči, da reprezentanca ne deluje že tri leta. Kakšna kritika je to? To je brez zveze.

V zadnjih treh letih smo odigrali nekaj katastrofalnih tekem, a ne veliko. Odigrali smo nekaj slabih, solidnih in tudi nekaj dobrih. V naši naravi pa je, da podcenjujemo rezultat na Islandiji, ko smo zmagali s 4:2. Koga? Ribiče ste premagali? Prav ti ribiči so bili v zadnjih kvalifikacijah odlični. Ne vem, od kod črpamo to prepotentnost in kdo nam jo dovoljuje. V določenih trenutkih pomislim, da imamo tako močno reprezentanco kot Nemčija ali Anglija.

Kdo je sploh vcepil navijačem, da lahko Slovenija igra na višji ravni? Pozneje pa so razočarani ob povprečnem rezultatu.

Novinarji, saj jim drugi ne morejo. Ne morem biti vsem všečen, rad bi le, da se vse dvigne na višjo, profesionalno raven in da mi na konferencah ni treba pojasnjevati, kako igra Litva ali Anglija. To morajo novinarji spraševati mene. Kaj boš naredil, če igrajo tako ali tako? Rad bi slišal taka vprašanja. Kaj narediti proti Litvi, ko bodo ponovno dali v igro šest visokih igralcev? Ne pa da poslušam vprašanja, kdo je zdrav in kdo ne.

"Zame bi bilo bolje, če bi bil Josip Iličić na ravni igranja v Palermu, ker je bolj primerljivo z igranjem v reprezentanci."

Pa vas kaj moti, da nekateri vidnejši reprezentanti v klubih igrajo bolje kot v izbrani vrsti?

Treba je narediti analizo. Naj novinarji statistiko pogledajo celovito. Kako igrajo, kaj igrajo, proti komu dajejo gole in kako, kaj počnejo med tekmami, kdaj jih menjajo … Kot selektor to spremljam, Joja (Josip Iličić, op. p.) imam v malem prstu. Če v klubih igra le 60 minut, zakaj potem novinarji udrihajo po meni, če ga vzamem iz igre v 60. minuti? Morda bi ga moral še prej. Tega pač ne ločimo. Novinarji date preveč pavšalno oceno in zelo grobo statistiko.

Sam, ki to delam in spremljam profesionalno, pa vem, kaj vse še spada k tem statistikam. Morda bi morali prenehati Joju na pleča nalagati tako veliko odgovornost. Morda mu to ne ustreza. Vsak igralec ima fizične, tehnične in psihične odlike, potem pa nekomu nalagamo še nekaj, kar mu ne ustreza … Jojo igra v klubu na popolnoma drugačen način, z drugimi soigralci. Nekaj je delovati dobro v Fiorentini, drugo pa v reprezentanci.

Torej se tega ne da preslikati?

Ne, ni tako preprosto. Zame bi bilo veliko bolje, če bi bil Jojo na ravni igranja v Palermu, ker je vseeno bolj primerljivo z igranjem v reprezentanci. Mi 80 odstotkov tekem igramo v podrejenem položaju. Ko je igral v Palermu, je bil v podobnem položaju, saj je moral priti malce nazaj k svoji obrambi, nato pa je šprintal v protinapad. Zdaj že nekaj let igra drugače in se mu je težje navaditi na reprezentanco. Treba je pojasniti, zakaj ne deluje dobro. Navajen je drugačne igre, njegovo gibanje je drugačno, ni mu treba tako hitro teči.

Tehnično močne ekipe se bojijo Fiorentine. Slovenske reprezentance se nihče ne boji. Le San Marino in morda še dve ekipi. Tudi Ferski otoki se nas ne bojijo ali Malta. To so analize, ne pa pavšalne ocene. Kot selektor dobro vem, kakšne so težave, so pa verjetno tudi druge ravni. Pritisk v reprezentanci je očitno za določene igralce prevelik. Vsi mu niso kos.

Ste vi kos pritisku? V zadnjem kvalifikacijskem ciklusu ste na trenutek dajali vtis, da na položaju selektorja trpite. Bili ste obremenjeni, nervozni, zagrenjeni, zlasti ob prvih stikih z mediji po odigranih tekmah.

Morda ravno zato, ker se stvari v medijih niso pravilno analizirale. Nedosojeni prekršek za 11-metrovko na tekmi v Baslu (prekršek nad Kamplom v 86. minuti pri rezultatu 2:2 s Švico, ko je sodnik pustil prednost, Kurtić pa je zapravil ogromno priložnost, op. p.) je šel mimo nas. Nihče ga ni komentiral. Imel sem občutek, da vam je bilo všeč, da smo izgubili, in sicer samo zato, ker sem jaz selektor.

Takšen občutek sem dobil. Lahko se motim in se že vnaprej opravičujem, a v športnih medijih ne moreš iti kar tako mimo tega detajla. Kot da ne bi obstajal. Takšen kazenski udarec, kot nam ga niso sodili v Baslu, je pokazatelj tega, da sem nekomu tarča.

Nisem takšen, da bi obljubljal stvari, kot to počnejo nekateri selektorji v drugih športih. Da bi nekaj obljubljal, ko se to ne bi zgodilo, pa začel iskati opravičila, zakaj je tako. Tega ne delam.

"Moje delo je le selekcioniranje. Prepoznati najboljše in jih nato postaviti v igro. Mislim, da sem tukaj zelo dober."

Ste se pa pogosto izgovarjali na druge. Enkrat so bili krivi sodniki, drugič navijači, tretjič novinarji ... Pogrešali smo to, da bi se kdaj še sami posuli s pepelom.

Ni res, da nikoli nisem priznal napake. To pa sem, in sicer pogosto. Vidite, to je vaša ocena. Na splošno pa analizirajte vsakega posameznika, kaj mora dati na določenem položaju, in presodite, ali imate boljšega kandidata. Tudi pritisk rezultata v kvalifikacijah za EP 2016 ste ustvarili vi. Iz mojih ust ni bilo nikoli rečeno, ampak je šlo vedno za tretje mesto. Res ne vidim težave.

Kakšna je prihodnost slovenskega nogometa, če jo ocenjujete po delu in rezultatih mlajših generacij, ki šele prihajajo?

Ne morem govoriti nekaj na pamet. Moje delo je le selekcioniranje. Prepoznati najboljše in jih nato postaviti v igro. Mislim, da sem tukaj zelo dober. Nimamo pa veliko vrhunskih igralcev. Če moram na podlagi nečesa, kar sem videl pred enim letom (navezal se je na Vrhovca, op. p.), dati fantom priložnost, je to popolnoma drugo delo, kot ga imajo ''normalni'' selektorji. Že na tej akciji sem poklical določene fante, ki jih drugi ne bi.

Doživljate pritiske menedžerjev in agentov, ki bi radi v državnem dresu videli svoje varovance?

Niti malo. Niti za sekundo. Pravzaprav mi ne dajo niti nasvetov. Lahko bi me kdaj kdo poklical, če bi bil prepričan, da lahko ponudi kakšnega zanimivega igralca. To ne bi bilo nič nenormalnega. Za zdaj nisem imel niti enega primera. Če kaj vedo, naj kar pokličejo, z veseljem grem pogledat, ali je ta iz pravega testa.