Sobotni intervju
Sobota, 22. 8. 2026, 4.00
5 ur, 43 minut
Sobotni intervju: Žiga Petrovič
Na Viču se začenja nova zgodba: cilj sega vse do prve lige
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,23
Žiga Petrovič je postal novi predsednik Svobode in na Vič pripeljal več kot 200 otrok.
V petih letih je Žiga Petrovič prehodil pot od trenerja mlajših selekcij pri ljubljanskem Slovanu do zelo pomembnega soustvarjalca nogometne krajine v prestolnici. Iz njegove ideje o individualnih treningih, ki jih je organiziral praktično na ulici, se je razvila ena najhitreje rastočih nogometnih šol v državi, pod njenim okriljem naj bi treniralo več kot tisoč otrok. Zdaj se je Petrovič lotil še precej drznejšega, a za nadaljnji razvoj svoje akademije nujnega projekta. Njegov NK Fenix se je združil s kultnim ljubljanskim klubom, viško Svobodo. Velikih izzivov ne manjka, a novi predsednik združenega kluba verjame, da se na Viču piše novo poglavje uspešne zgodbe.
Pred skoraj natanko letom dni na Gerbičevi ulici v prestolnici ni bilo nikomur do smeha. Članska ekipa Svobode, ki se je pred 21 leti s tretjim mestom v 2. SNL nazadnje približala slovenski nogometni eliti, bi morala na domačem igrišču vstopiti v novo sezono tretje lige.
Tako naj bi bilo, čeprav je klub z Viča takrat že bil bitko z Mestno občino Ljubljana. Ta je zaradi domnevnih kršitev pogodbe Svobodi odvzela možnost brezplačnega koriščenja površin v lasti občine, ob tem pa tudi končala sofinanciranje za treniranje okoli 250 mladih nogometašev. Da bi ohranil status tretjeligaša, se je klub dogovoril za najem igrišča po veljavnem ceniku, kot so pri Svobodi kasneje zatrdili v izjavi za javnost, pa MOL ni spoštoval rezervacije termina.
Dan pred tekmo naj bi na glavnem igrišču trenirali nogometaši šišenskega Brava, ki so bili takrat že brez svojega "doma" na Žaku, po treningu pa so na zelenici ostale številne bele označbe za trening. Odgovorni z Nogometne zveze Slovenije posledično niso prižgali zelene luči za začetek uvodne tekme z Idrijo, naknadno je bila registrirana s 3:0 v korist gostov.
Prav Idrija je na Viču v prvem krogu nove sezone 3. SNL zahod gostovala tudi pred nekaj dnevi. Tokrat si je minimalno zmago in tri točke priborila na zelenici, a je bilo slabe volje med domačimi precej manj. Klub z več kot 70-letno zgodovino je pred začetkom sezone odprl novo poglavje. Dejana Stamenkovića je na predsedniškem stolu nasledil Žiga Petrovič, ki je v iskanju nujnih infrastrukturnih rešitev zavil na Gerbičevo. Z njim na Vič prihajajo selekcije ene najbolj ambicioznih nogometnih šol v državi.
Verjamem, da v ljubljanskem nogometnem okolju ljudje zdaj že dobro vedo, kdo stoji za zelo hitro rastočo nogometno šolo, širša javnost pa Žige Petroviča in Nogometnega kluba Fenix še ne pozna prav dobro. Kako se je začela zgodba, ki vas je pripeljala do predsedniškega stola kultnega kluba na Viču?
Moja trenerska pot se je začela pri Slovanu, kjer sem z individualnimi treningi razvijal svoj način treniranja. Način, ki je bil prijazen do otrok. Imeli smo dobre odnose, zelo smo bili povezani med sabo in otroci so v takšnem okolju hitro napredovali. Zelo hitro se je potem ta zgodba tudi razširila, število otrok je raslo, začel pa sem delati tudi z mlajšimi. Z njimi nisem delal pod okriljem kluba, šlo je za daljši program, ki je poleg treningov vključeval tudi veliko igre in druženja. V enem mesecu je bilo to približno 60 otrok, ki so trenirali z mano, vendar niso bili del Slovanove šole.
Z vsemi ste delali sami?
Drži.
Kako je vse skupaj delovalo v praksi?
Način dela je bil za marsikoga takrat nenavaden. Treningi so bili na sporedu sedem dni v tednu, kot sem rekel, pa je šlo za daljši program, ki je poleg treninga vključeval tudi igro in druženje. Trajalo je lahko tudi tri ali štiri ure, dobro uro je bilo konkretnega treninga, velik del preostalega časa je bil namenjen igri. Hitro sta se mi po tem pridružila še dva trenerja.
V preteklosti ste govorili o stvareh, ki ste se jih učili od izkušenejših trenerskih kolegov, pa tudi o tistih, na katere ste imeli drugačen pogled. Lahko poveste več o tem, kaj ste poskušali početi drugače?
Ko imaš opravka s šest, sedem, osem let starimi otroki, je največji uspeh vedno to, da jim daš željo oziroma voljo do nogometa. Da v tem uživajo. Glavni izziv je, kako ta užitek združiti z napredkom. Moji treningi niso bili lahki, a bili so dovolj zabavni, da so se otroci vedno radi vračali. Med temi 60 otroki praktično ni bilo izpisov, vsi so vztrajali, obenem pa smo na prvih turnirjih po Sloveniji dokazali, da smo lahko tudi konkurenčni in da ne gre le za rekreacijo. Sledili smo svojemu načinu treniranja, ki temelji na velikem številu ponovitev, držimo se sistema za posamezne starostne skupine, v katerem so jasno predstavljeni glavni poudarki selekcije.
Premalo trenerjev s pravimi licencami
Se vam zdi, da je bilo v slovenskih nogometnih šolah prej premalo poudarka na tovrstnem delu z mladimi?
Mislim, da je velik del težave v Sloveniji v tem, da premalokrat vidimo izkušene, strokovno izobražene trenerje v najmlajših selekcijah, a so otroci ravno v tem obdobju najbolj občutljivi ali dovzetni za grajenje nekih osnovnih temeljev. To so leta, ko se odločajo, s katerim športom bi se ukvarjali, ali jih šport sploh veseli in tako naprej. Imamo zelo talentirane športnike, ki jih lahko hitro izgubimo v kateri drugi disciplini, če z njimi ne delajo pravi ljudje. Mi smo se zato vedno trudili iskati trenerje z višjimi licencami, ki so v nogometu že dlje časa, a so praviloma delali s starejšimi otroki.
Žiga Petrovič je s programom individualnih treningov, ki je prerasel v NK Fenix, začel leta 2021.
Kje vseeno potegniti mejo med sistematičnim, resnim treniranjem in otroško igro, uživanjem?
Mislim, da je vedno mogoče resen trening opraviti tudi na način, da se otroci ob tem zabavajo. Vsekakor pa si je treba vzeti čas, da ta sistem dodelaš. Vedno je cilj, da trener v klubu ostane dolgoročno, da se skupaj več let razvija z ekipo. Najtežje je vstopiti v mlajšo selekcijo kot nov trener, potreben je čas. Sploh če želiš sestaviti model igre, ki že pri najmlajših temelji na posesti, na velikem številu podaj. Mislim, da lahko včasih zaradi tega trpi tudi rezultat, a verjamem, da je na dolgi rok to pravi način.
Dotaknili ste se šibkih točk po strokovni plati, zagotovo pa imate tudi kar nekaj izkušenj z napakami, ki jih pri otrocih te starosti delajo starši.
Največji problem je, da ne zaupajo trenerjem in sistemu. Ko vpišeš otroka v nogometno šolo, bi moralo to pomeniti, da ga prepuščaš tistim, ki imajo izkušnje in znanje s tega področja, a je vseeno preveč vmešavanja.
Hitrost razvoja je lahko različna, čez tri leta so lahko v ospredju popolnoma drugi igralci, a le če jim to omogočimo skupaj s starši.
Vmešavanja v kaj konkretno?
Že v tako osnovne stvari, kot je igralni položaj njihovega otroka. Stojim za tem, da morajo otroci pri teh letih preizkusiti vse igralne položaje. Že zato, da dojamejo, kako je soigralcu na nekem drugem položaju, da vidijo igro z njegovega zornega kota. Obstajajo seveda tudi pretirani pritiski med igro. Trenerji so tukaj za to, da vodijo igralce, tudi mi pa moramo kdaj ostati tiho, da otroci sami sprejemajo odločitve.
Kako to razložiti staršem?
Določenim težko. (smeh) Poskušamo jim razložiti, zakaj nam morajo zaupati in zakaj morajo zaupati tudi otrokom. Pomembno je, da jim pustimo igrati, da jim omogočimo zdrav razvoj. Ni ločevanja na prvo, drugo, tretjo ekipo. Hitrost razvoja je lahko različna, čez tri leta so lahko v ospredju popolnoma drugi igralci, a le če jim to omogočimo skupaj s starši.
Združene selekcije naj bi v prihodnje tekmovale pod skupnim grbom, ki ga je klub objavil ob predstavitvi novega predsednika.
Prelomna točka tudi rivalstvo z Olimpijo
Ljubljanski nogomet se je v preteklih letih spopadal s svojimi izzivi, z njimi se spopada tudi danes, a v neposredni in bližnji okolici nikoli ni manjkalo tradicionalno močnih mladinskih pogonov. Kako ste našli svoj prostor v Ljubljani?
Danes je veliko lažje, kot je bilo pred petimi leti. Kot ste rekli, je v neposredni okolici ogromno klubov. Starši ob vpisu razmišljajo o lokaciji, pa tudi o imenu kluba. Moraš biti drugačen, moraš biti dovolj prepričljiv, da se dober glas širi naprej. Tako smo rasli. Zelo pomemben trenutek se je zgodil tudi v eni od zimskih lig, kjer se je razvilo rivalstvo med našimi ekipami in Olimpijo. Kar nekaj teh lig smo takrat osvojili, otroci se v šoli pogovarjajo o teh stvareh, želja otrok po tem, da igrajo za najboljšo ekipo, pa je vedno velika.
Glavna težava, s katero ste se spopadali od samega začetka, so bila igrišča in infrastruktura. Predvidevam, da so s tem namenom stekli tudi pogovori o združitvi s Svobodo?
Tako je.
Lahko poveste več o tem, kako je prišlo do združitve? Svoboda se je v preteklem letu znašla v težavah, ko je ostala brez občinskega sofinanciranja in brezplačne uporabe občinskih športnih površin na Viču.
Res je, klub se je znašel v zahtevnem finančnem obdobju. Z nekdanjim predsednikom Dejanom Stamenkovićem sem se pogovarjal, da bi lahko bila združitev dobra za obe strani. Fenix bi končno dobil boljše možnosti za trening, mi pa bi s svežo energijo in velikim številom otrok poskušali rešiti nastalo stanje.
Kaj ta združitev pomeni v praksi, bodo združene selekcije obeh klubov tekmovale pod skupnim imenom?
Nočemo se ločevati, smo ena ekipa. Jasno, upoštevali bomo, kaj sta kluba prispevala k združitvi. Delovali bomo pod društvom Svoboda, tekmovalne selekcije Fenixa bomo združili s selekcijami Svobode, prav tako pa bomo imeli rekreativni program.
Združitev pomeni večjo konkurenco v vaših selekcijah. Kaj to pomeni za vaše tekmovalne cilje?
Rezultati niso v prvi vrsti, a nekje do 13. leta smo bili že zdaj v selekcijah med najuspešnejšimi tremi klubi v državi. Potem smo začeli izgubljati otroke, ker nismo imeli igrišča. Ni bilo garderob, stranišč. Svoboda je otroke izgubljala, ker so najboljši odhajali v klube iz višjih lig. Zdaj imamo takšno bazo otrok in takšne možnosti, da lahko te otroke zadržimo. Ob tem je lahko naš realni cilj, da selekcije do mladinske ekipe postopoma spravimo v prvo ligo.
Člane stabilizirati še v tej sezoni
Pa članska ekipa?
Tudi v članski konkurenci imamo visoke cilje. V prvi sezoni ob našem prihodu v klub je želja predvsem ostati v 3. SNL in stabilizirati ekipo, nato želimo tudi v tem pogledu stvari dvigniti na višjo raven. Pri tem želim poudariti, da naša vizija temelji na doma vzgojenih nogometaših. V članski konkurenci ne želimo spremljati ekipe, v kateri bo igral eden, mogoče dva domača fanta. Nogometaše, ki nas bodo čez nekaj let zastopali med člani, želimo razvijati sami.
Se v članski ekipi obetajo kakšne spremembe že v tej sezoni?
Pogovarjamo se s potencialnimi okrepitvami, predvsem pa ciljamo na to, da bi se že v prihodnjih mesecih stabilizirala finančna slika in da bi lahko že v drugem delu sezone članom ponudili boljše možnosti.
Boste pri spopadanju s finančnimi izzivi računali tudi na pomoč Mestne občine Ljubljana?
Tudi. Prvič smo del programa MOL, pri Fenixu tega nismo imeli, ker nismo izpolnjevali pogojev; morali bi imeti vse selekcije do mladincev. Verjamem, da lahko z vsemi temi sredstvi in svojim zaledjem najdemo pravo pot, da klub znova postavimo na trdne temelje.
Članska ekipa Svobode je v prvem krogu 3. SNL zahod utrpela poraz, slavila pa je na prvi stopnički Pokala Pivovarna Union:
Omenjali ste številko 1.100, toliko otrok naj bi že prej treniralo pod okriljem Fenixa. Kakšne so realne kapacitete igrišč na Viču?
Niso neomejene, res je. Po naših ocenah lahko tukaj trenira do 500 otrok, vendar to ne pomeni, da bomo komurkoli zaprli vrata svojega kluba. Še naprej bomo najemali igrišča tudi po drugih lokacijah. Spodbujamo, da otroci najprej trenirajo čim bližje svojega doma. Šele v poznejši stopnji njihovega razvoja jih pridružimo tekmovalnemu ali rekreativnemu programu.
Kje vidite klub čez pet let?
Mislim, da lahko v petih letih izpolnimo prvoten cilj in da bodo vse selekcije do mladincev zaigrale v prvi ligi. Verjamem, da smo lahko v desetih letih tudi kandidat za prvo ligo v članski konkurenci, vendar bo seveda vse pogojeno s financami.
