Sobotni intervju
Sobota, 5. 9. 2026, 4.00
1 mesec
Sobotni intervju: Alen Pajenk
Alen Pajenk še zdaleč ni rekel zadnje: Iskrica še ni ugasnila, še vedno me ženejo zmage in kolajne
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,28
Gost sobotnega intervjuja je dolgoletni slovenski odbojkarski reprezentant Alen Pajenk, ki pri 40. še vedno vztraja tako v reprezentančni kot klubski odbojki. Kot pravi, še zdaleč ni rekel zadnje. Čez dve leti želi na druge olimpijske igre, pa tudi z ACH Volleyjem želi še kaj pokazati.
Ko je Alen Pajenk pred več kot dvema desetletjema prvič oblekel dres članske reprezentance, so imeli nekateri njegovi zdajšnji reprezentančni soigralci leto ali dve, kakšen pa sploh še ni bil rojen. Čeprav je dopolnil 40 let, odbojkarska iskrica še vedno žari, on pa ostaja nepogrešljiv del izbrane vrste, pred katero je nov izziv. Prihodnji teden bo v Modeni začela evropsko prvenstvo. Z zadnjih petih se je štirikrat vrnila s kolajno. Ta je cilj tudi letos. "Upam, da bo steklo, kot mora, da bomo šli sproščeno v vsako tekmo in ostali osredotočeni," pravi nasmejani Štajerec. Razgovoril se je še o eni športni ljubezni – atletiki, povezovanju različnih generacij, osebi, ki ga zna vrniti v prave tirnice, želji po olimpijskem Los Angelesu, pa tudi o mizarskih 'mašinah', ki ga čakajo, če se kdaj odloči vrniti v te vode.
"Iskreno, po Parizu (po olimpijskih igrah 2024, op. a.) sem razmišljal o koncu reprezentančne kariere. Mislil sem, da bo Pariz tisti vrhunec, a se je izteklo tako, da sem še vedno tu. Tudi Fabio (selektor Fabio Soli, op. a.) je izrazil željo, da bi bil še naprej zraven, če seveda želim. Pogovoril sem se tudi z ženo in z nekaterimi starejšimi. Rekli so mi, da naj, če mi telo dopušča igranje na tako visoki ravni, vztrajam, dokler bom lahko. Rekel sem, da če bom vztrajal, grem z ekipo do Los Angelesa. Če bo telo seveda v redu. Ne zaradi starih zaslug," 40-letni Ptujčan ne skriva velike želje po drugem olimpijskem nastopu.
Do tja sta še slabi dve leti. Vstopnico do tako želenega Los Angelesa pa si bo ena reprezentanca zagotovila že na prihajajočem evropskem prvenstvu, na katerem bo srednji bloker z rojaki od prihodnjega tedna lovil že peto odličje na prvenstvih stare celine. O vzdušju, pričakovanjih, ciljih, imperativih, menjavi generacije, selektorju in pomembnejših posameznikih na njegovi dolgoživi športni poti se je razgovoril v Sobotnem intervjuju.
Tako se je v začetku avgusta z rojaki veselil premierne kolajne v ligi narodov, osvojili so bron. Lov na novo odličje, že peto na evropskih prvenstvih, pa bodo začeli prihodnji teden v Modeni.
Alen, slabi štirje meseci so minili, odkar ste se v pripravah na ligo narodov pridružili reprezentanci, zdaj pa vas od evropskega prvenstva loči le še nekaj dni. Kako se po tem novem, pestrem in dolgem reprezentančnem obdobju počutite?
Kar podobno kot vsako leto. Res smo že dolgo skupaj. Po navadi je tako, da si po tako dolgem času že malo naveličan drug drugega, saj smo res precej časa neprestano skupaj.
Ampak že vrsto let, vsaj jaz in še kdo, vemo, kako stvari potekajo. Zavedamo se, da delamo za skupni cilj, k temu pa sodijo tudi daljša skupna obdobja po koncu klubskih sezon. Lahko rečem, da že komaj čakam začetek evropskega prvenstva. Verjamem, da ga tudi drugi.
Kako je vaš hrbet?
Malo ga še čutim, ampak lahko vse delam normalno, tako da upam, da bo zdržal. Mora zdržati (smeh, op. a.).
V otroštvu je treniral tako odbojko kot atletiko, skok v višino, a so mu zdravniki nadaljnje treniranje atletike odsvetovali, saj bi lahko pristal na invalidskem vozičku. Tako se je povsem usmeril v odbojko.
V otroštvu ste trenirali skok v višino in odbojko, pa so vam pozneje zdravniki atletiko odsvetovali. Je bil tudi takrat kriv hrbet ali kaj drugega?
Takrat je bila večja težava pri kolku, saj se je kost krušila v jamici kolka. Zdravnik mi je takrat rekel, da moram z atletiko končati, saj bi v nasprotnem primeru lahko pristal na invalidskem vozičku.
Ni lahko, ko najstnik sliši take besede. Zdravnika sem takoj vprašal, ali bi lahko nadaljeval vsaj odbojko. Bal sem se, da morda tudi to ne bo šlo, saj so tudi tu naporni skoki, pa je rekel, da lahko odbojko brez skrbi treniram. Pri 17. oziroma 18. letu sem atletiko tako opustil in se popolnoma posvetil odbojki.
Kakšen je vaš rekord pri skoku v višino?
Mislim, da je 194 centimetrov.
V atletiko vas je verjetno zaneslo zaradi mame, ki je bila večkratna jugoslovanska prvakinja v skoku v višini. Kaj pa bi rekli, da ste v športnem pogledu prevzeli od nje?
Vsekakor, v atletiki sem pristal zaradi mame. Ona je sicer že pred mojim športnim začetkom končala kariero, ampak ko doma vidiš kolajne in pokale, te to povleče. Atletika me je veselila, rad sem treniral, a življenje je na koncu reklo drugače. In zdaj sem že kar nekaj časa odbojkar.
Kaj imam po mami? Zagotovo skočnost. Za drugo pa je težko reči, saj gre za dva zelo različna športa. Pri atletiki si sam, prepuščen si samemu sebi, tu pa imaš več kot deset soigralcev, s katerimi si obdan in ti pomagajo. Glede tega mi je odbojka bolj pisana na kožo. Tudi mama je v preteklosti rekla, da za atletiko nisem bil.
Zakaj ne?
Gledano z vidika moje osebnosti res nisem bil. Na igrišču sem preveč nervozen. Ne bi mogel biti sam in tekmovati, potrebujem ljudi okoli sebe, tako da je odbojka kar pravšnja.
Oče Roka Možiča Peter je bil zanj "tisti push", da je danes v odbojki, kjer je.
Menda je na vaši odbojkarski poti pomembno vlogo odigral Peter Možič, oče reprezentanta Roka.
Da. Zelo veliko. Pri nas doma je vseskozi navijal, da bi bil na koncu odbojkar. Lahko rečem, da je nekako zaslužen za to, da sem danes tukaj, kjer sem.
Spomnim se, da mi je dajal ogromno stvari, od športnih copat do ščitnikov in druge opreme. Nekako je videl, da imam nekaj v sebi, da lahko v odbojki naredim kaj več. On je bil tisti 'push' pri meni, da sem v odbojki, kjer sem.
Del reprezentance ste že več kot 20 let. Nejc Najdič se ob vaših reprezentančnih začetkih še ni rodil, Nik Mujanović, Rok Bračko, Grega Okroglič in še kdo so imeli leto, dve … Sliši se precej neverjetno, da ste zdaj soigralci. Pade kdaj kakšna šala na ta račun?
Uf, dolga doba je od mojih prvih reprezentančnih dni. Sem in tja se kdo pošali, da bi bil komu lahko oče, sicer pa kljub razlikam v letih dobro sodelujemo. V reprezentanci je zdaj polovica mladih, polovica pa starejših.
Del reprezentance je že debeli dve desetletji. Nekateri današnji reprezentanti so bili ob njegovem prvem vpoklicu v člansko reprezentanco stari leto, morda dve.
In lahko rečem, da me mlajši pomlajujejo. Menim, da so se mladi zelo dobro vklopili v našo družbo. Ob njih se starejši počutimo mlajše, vidimo, da še lahko kaj prispevamo.
Predvsem je pomembno, da še naprej peljemo ta naš 'brotherhood' (bratovščino, op. a.). Smo ena velika družina.
Kako zahtevno je bilo razviti ta odnos, vendarle gre za različni generaciji, med katerima je včasih težko 'zgraditi most'?
Nekako smo se res dobro povezali. Pogosto se v ekipnih športih zgodi, da se oblikujejo skupine, kar ekipi seveda ne pomaga, tako da sem vesel, da je pri nas drugače.
So pa razlike med nami zagotovo vidne, kar je normalno, saj je med nekaterimi velika starostna razlika. Njihove 'fore' so na primer drugačne od naših. Mi jim rečemo 'brezzvezne fore' (smeh, op. a.) in jih ne bomo nikoli razumeli.
Oni pa verjetno vaših ne.
Verjetno res ne. Ampak to ne pomeni, da bi se zaradi tega rušila kakšna kemija. Večinoma se poskušamo prilagoditi drug drugemu. Smo enakovredni. Kar je najpomembnejše, je to, da je tistih šest na igrišču res povezanih.
Se v vlogi mentorja počutite udobno?
Precej bolj, kot bi se, če bi me to vprašali v preteklosti. Je pa tako, da še pred kratkim nismo imeli toliko mlajših fantov v reprezentanci, danes pa jih je kar nekaj.
"Mlajši me pomlajujejo. Menim, da so se mladi zelo dobro vklopili v našo družbo. Ob njih se starejši počutimo mlajše, vidimo, da še lahko kaj prispevamo."
Ta vloga mi ni odveč. Zdi se mi kar normalno, da sem med tistimi, ki prenašamo izkušnje. Rad pomagam, povem kakšno stvar, prenesem svoje znanje, izkušnje na mlajše. Ko smo skupaj na igrišču ali pa morda na treningu, sem, če kdo potrebuje kakšno pomoč ali ima vprašanje, na voljo. Veseli me, da fantje poslušajo, vzamejo v vednost.
Kako gledate na pomlajevanje, ki se je pospešeno začelo s prihodom Fabia Solija na selektorsko mesto?
Naša reprezentanca si seveda še vedno želi rezultate, ki so naš glavni cilj. Želimo biti visoko, med najboljšimi reprezentancami. Ampak to, da se zadnji dve sezoni, odkar je z nami Soli, precej bolj vključuje mlade v igro, je zagotovo dobro za vse.
Starejši ne bomo večno tu, mladi pa morajo čim prej dobiti te izkušnje. Super je, da igramo tekme na taki ravni, kot so liga narodov, evropsko prvenstvo, svetovno prvenstvo, zdaj na primer Wagnerja (Wagnerjev memorial, op. a.), da igramo proti močnim reprezentancam, proti dobesedno desetim najboljšim reprezentancam sveta. Verjamem, da so mladi fantje s temi tekmami dobili ogromno izkušenj, kar je samo dobro za prihodnost.
"To, da se zadnji dve sezoni, odkar je z nami Soli, precej bolj vključuje mlade v igro, je zagotovo dobro za vse."
Upam, da bodo, tako kot smo mi v preteklosti, tudi oni v prihodnosti znali stopiti skupaj. Za seboj nimajo takšne poti, kot jo imamo mi, ki smo začeli, ko je bila reprezentanca precej nižje rangirana, in jo pripeljali do tistih najboljših. Oni so v reprezentanci, ki je že med najboljšimi.
20-letnika žene dokazovanje, kaj pa vas žene pri 40.? So olimpijske igre v Los Angelesu res tako velika želja ali preprosto ne želite naprej brez športa, ki ga imate očitno tako radi?
Iskreno, po Parizu (po olimpijskih igrah 2024, op. a.) sem razmišljal o koncu reprezentančne kariere. Mislil sem, da bo Pariz tisti vrhunec, a se je izteklo tako, da sem še vedno tu. Tudi Soli je izrazil željo, da bi bil še naprej zraven, če seveda želim.
Pogovoril sem se tudi z ženo, pa z nekaterimi starejšimi, tudi tistimi, ki so že končali kariere. Rekli so mi, da naj, če mi telo dovoli igranje na tako visoki ravni, vztrajam, dokler bom lahko.
S Solijem sem se usedel in pogovoril, da grem, če se res vrnem, z ekipo do Los Angelesa. Če bo telo seveda v redu. Ne zaradi starih zaslug. Če bom lahko reprezentanci kaj dodal, želim iti do Los Angelesa. Če bo šlo do tja, bodo olimpijske igre zadnje, potem pa bo verjetno že dovolj.
Pred dvema letoma je uresničil olimpijske sanje in prvič nastopil na olimpijskih igrah, njegov reprezentančni cilj je odigrati še olimpijske igre v Los Angelesu leta 2028.
Iskrica po zmagah še ni ugasnila še vedno je tu. Še vedno me ženejo zmage, kolajne … Ne želim le sodelovati. Že na samem treningu, karkoli pač takrat igramo, ne morem oziroma nočem izgubiti. Ne maram porazov, ne počutim se dobro ob njih.
Ko ste ravno omenili Pariz. Takrat so se pojavile govorice o tihem dogovoru, da se starejši del po olimpijskih igrah poslovi.
Pariz je bil za nekatere tisti končni cilj, da. A vsak se pri sebi odloči, ali želi še nadaljevati oziroma ali ne želi več.
Jaz bom, če bom lahko, igral tudi do 50. leta, če bo šlo (smeh, op. a.). Ne ravno za reprezentanco, ampak morda za klub.
Kako danes gledate na svoj prispevek k ekipi? Kako pomemben vam je še vedno pogled skozi statistično prizmo?
Zdaj, ko nisem mogel igrati in sem moral izpuščati nekatere tekme, sem poskušal svoj delež dodati drugače. Morda tako, da sem mladim predvsem pomagal spraviti 'glavo na pozitivno stran'. Včasih se namreč vidi, da naredijo napako, dve in že nekoliko spustijo glavo. Verjamem, da jim je takrat težko, ampak upam, da se bodo čim prej naučili, da je treba ostati pozitiven.
Ko pa igram, sem bolj napadalec kot bloker. In če lahko tu bolj pomagam, si seveda želim več žog, ker imam rad, da je pritisk na meni. Glede na to, da imamo to možnost, sem vesel, da lahko odigram čim več žog. Upam, da bom na evropskem prvenstvu na tistih najpomembnejših tekmah lahko čim več dal ekipi. Kot sem že rekel, sem tudi Fabiu povedal, da če lahko pomagam, sem normalno tu za to, da bom pomagal.
Čemu pripisujete dolgoživost svoje športne kariere, tudi to, da so vam poškodbe kar prizanašale?
Mislim, da sem imel pri poškodbah predvsem veliko srečo. Kaj pa vem, nikoli nisem bil prav rad v fitnesu, nikoli se nisem rad raztezal, če ni bilo res nujno, preventive tako sploh ni bilo, razen zdaj, ker jo res moram izvajati. Tudi na terapijah sem zelo malo. Le če res moram. Tako da me očitno res spremlja sreča. Nekdo zgoraj me ima rad.
"Morda je vse skupaj še najtežje za glavo. Iskreno, zadnje leto se je dvakrat, trikrat pojavil kakšen teden, deset dni, ko sem imel odbojke dovolj, a se je želja kmalu vrnila."
Kateri del odbojkarskega procesa vam je po toliko letih profesionalizma najbolj zahteven? Vam vsa ta rutina še ustreza?
Trenutno mi predvsem ustreza, da se ne ustavim. Lani, ko sem si vzel mesec in pol prosto ter se nato vračal, sem potreboval res dolgo časa, da sem prišel na želeno raven.
Morda je vse skupaj še najtežje za glavo. Iskreno, zadnje leto se je dvakrat, trikrat pojavil kakšen teden, deset dni, ko sem imel odbojke dovolj, ko sem si rekel, da se mi ne da več, in se spraševal, zakaj sploh še vse to delam. Ampak čez nekaj dni se je vrnila tista želja po zmagah, po končnici, kolajni, olimpijskih igrah.
Kako greste čez te težke trenutke?
Imam res odlično ženo. Bila je v odbojki, trenirala je v mlajših selekcijah, pozneje pa je bila zelo dolgo sodnica. Tudi če pridem domov jezen, me popolnoma razume, tako da lahko nekako pred njo stresem ven vso odbojkarsko jezo, ki je morda kdaj na treningih niti nočem pokazati. Nato pa pridem domov in čustva stresem iz sebe.
"Ona me razume, saj pozna odbojkarski svet. Ona je tista, ki me spravi nazaj na prave tirnice," pravi o pomembnosti žene na svoji odbojkarski poti.
Ona me razume, saj pozna odbojkarski svet. Ona je tista, ki me spravi nazaj na prave tirnice. Odigrala je zelo pomemben del v moji karieri.
Če te družina razume, je res vse lažje. Vem, da nekatera dekleta, žene težko razumejo, da smo toliko odsotni. Verjamem, da je tem fantom zelo težko, ker doma nimajo dodatne pomoči, ki bi jo potrebovali.
Če bi vam jutri vzeli odbojko, kaj bi delal Alen?
Po mojem mnenju bi bil mizar.
Res?
Šolal sem se v tej smeri, v preteklosti me je to veselilo, tako da bi bil morda res mizar in bi ustvarjal z lesom. Tudi ženin oče je bil mizar in ima v kleti vse mogoče 'mašine'.
Osnove za drugo kariero torej imate.
(smeh, op. a.) Načeloma me vse čaka, da. Ampak ne, trenutno misli niso usmerjene tja. Če bi se zdaj moral odločiti, bi verjetno ostal v odbojki.
Če bi mu jutri vzeli odbojko, bi bil lahko tudi mizar, pove v smehu.
Več iz rubrike Sportalov Sobotni intervju
Kakšen trener je Fabio Soli?
"S Solijem se zunaj igrišča lahko normalno pogovarjaš, kar je sploh za nas starejše zelo pomembno, saj imamo v njem tudi nekoga, s katerim lahko delimo mnenja, razmišljanja."
Drugačen od drugih. Res veliko poudarka daje mladim, nas, starejše, pa v določenih trenutkih tudi malo 'prišpara'. Če treniramo dve uri, nato vzame mlade in z njimi dela dodatnih 40, 50 minut, kar je lepo videti.
Je pa tudi on, tako kot jaz, vročekrven. Morda bi mu lahko rekli tudi perfekcionist. Ko naredimo eno, dve napaki, on pa ve, da smo sposobni odigrati bolje, saj nas je že videl odigrati bolje, se res razburi.
Ampak saj to ta reprezentanca potrebuje.
Da. Pri nas v reprezentanci je tako, da se, če nas bo kdo vodil 'na lepo', ne bo dobro izšlo.
Všeč mi je tudi, da se s Solijem zunaj igrišča lahko normalno pogovarjaš, kar je sploh za nas starejše zelo pomembno, saj ne potrebujemo samo trenerja, pač pa tudi koga, s katerim lahko delimo mnenja, razmišljanja.
Pretekli teden ste na Wagnerjevem memorialu opravili generalko pred evropskim prvenstvom. Ste dobili odgovore, ki ste jih iskali, pa tu ne mislim rezultatskega vidika?
Cilj je bil, da res preizkusimo vse različne kombinacije, saj nimamo Tončka in Žige (bratov Štern, op. a.). Ne vemo še, ali bosta igrala na evropskem, saj še vedno nekako prihajata nazaj v ritem.
Morali smo poskusiti različne rotacije. Rezultata ni bilo, a ta tako in tako ni bil v prvem planu. Menim, da je bilo v več pogledih uspešno. Videli smo, da lahko igramo z vsemi, da lahko igrajo vsi, da lahko rotiramo, kar je zelo spodbudno in bo na evropskem prvenstvu prišlo zelo prav, saj bo veliko tekem v kratkem času. Mislim, da smo lahko zadovoljni. Zdaj je treba ohranjati formo in biti čim bolj spočit za tiste prve tekme.
V ligi narodov so letos prvič osvojili tako želeno kolajno, z zmago nad Japonci so si priborili bron. Z zadnjih petih evropskih prvenstev pa se je reprezentanca vrnila s kar štirimi kolajnami. Tudi tokrat je cilj odličje.
Čaka vas pet tekem v sedmih dneh skupinskega dela (Slovaška, Švedska, Grčija, Češka, Italija). Kaj pravite o tekmecih in zgoščenem ritmu?
Starejši smo nekako navajeni nanj. Zagotovo je težko, saj si tekme hitro sledijo, ampak imamo 12, 14 igralcev, ki lahko igrajo. To bo zelo dobrodošlo, da se starejši lahko spočijemo v določenih trenutkih in smo pravi v pomembnih trenutkih.
Vemo, da danes že vsi igrajo odbojko zelo dobro. Že prva tekma bo zahtevna. Vedno je na uvodu tako, sploh če si na papirju favorit in pride zraven še pritisk … Želim si le, da bo steklo, kot mora, in da bomo šli sproščeno v vsako tekmo.
Vem, da se ponavljamo, a treba bo res iti korak za korakom in ostati osredotočen na vsako tekmo posebej. Predvsem pa ne razmišljati samo o Italiji in morda o tem, da bi tekma z njo odločala o prvem mestu v skupini. Tudi drugi igrajo dobro. Videli smo, da so bili Čehi v polfinalu zadnjega svetovnega prvenstva, Grki so zdaj igrali Mediteranske igre in osvojili odličje. Res bo treba biti osredotočen.
Koliko poudarka dajete mentalnemu pristopu, osredotočenosti, sproščenosti, morda predvsem pri mlajših?
Za to je bolj pristojen Tine kot kapetan. Se pa pred vsakim turnirjem pogovorimo tudi o tem, s spodbudnimi besedami poskušamo nekoliko zmanjšati pritisk, predvsem na tiste, ki zdaj igrajo veliko več, na primer Mujanović, ali pa na tiste, ki prihajajo v igro s klopi. Da vedo, da bo vse v redu, tudi če bodo naredili napako, ker se te normalno dogajajo.
O favoritih, med katerimi so tudi Slovenci: Poljaki, Italijani, Francozi, tu so tudi Nemci, ki se nikoli ne predajajo, pa Srbi, Bolgari, Čehi … Krog reprezentanc, ki so v Evropi na zelo visoki ravni in moraš proti njim dati res vse od sebe, je zelo širok.
Veselje izpred treh let, ko so na evropskem prvenstvu po zmagi nad Francijo osvojili bron.
Z zadnjih petih evropskih prvenstev ste se vrnili s štirimi kolajnami. To je cilj tudi letos, saj starejših sicer ne bi bilo zraven, če cilji ne bi bili najvišji, ste večkrat ponovili. Zdaj imate tri srebrne in eno bronasto. S čim boste tokrat po prvenstvu zadovoljni?
Glede na to, da gre zdaj zmagovalec evropskega prvenstva avtomatsko tudi na olimpijske, bi bilo zelo lepo, da se prvič vrnemo z zlato kolajno, ob tem pa se še avtomatsko uvrstimo na olimpijske igre.
Sicer pa menim, da bi bili zadovoljni s kolajno, ki je primarni cilj. Ko si enkrat v polfinalu, se lahko zgodi vse. Slabih ekip ni. Je pa treba priti tja. In to sproščeno. Ker če bo pritisk, bo ta kolajna zelo daleč.
