Balkanci vse, kar je lepo, hitro uničimo

Življenje mu ni bilo postlano z rožicami. Hitro je ostal brez mame, oče pa je bil odsoten, saj je garal v Sloveniji in skrbel, da bi šestim sinovom omogočil vsaj spodobno življenje. Senijad, ki je dobil ime po mami Seniji, je bil najmlajši, a je nato ustvaril zavidanja vredno nogometno kariero. Tako vrhunsko, da jo je kronal z nastopom na SP 2014 v Braziliji in zaljubljenostjo v dres splitskega Hajduka. V Dalmacijo se bo vrnil, pred tem pa želi še nekaj let navduševati privržence Domžal.

Danes Prva liga Telekom Slovenije uradno vstopa v drugo polovico sezone. Na delu bi morali biti tudi Domžalčani, a so snežne padavine poskrbele, da bodo srečanje v Velenju odigrali šele aprila. Tako bo moral Senijad Ibričić, ki je še predlanskim razmišljal o tem, da bi prenehal kariero, nato pa zaigral v dresu Kopra in Domžal, na prvi letošnji dvoboj še malce počakati.

V dresu Domžal je v tej sezoni dosegel osem zadetkov. Štiri v 1. SNL in štiri v Evropi. Foto: Žiga Zupan/Sportida Za vami je bogata kariera, v kateri ste igrali pomembno vlogo v reprezentanci Bosne in Hercegovine. Nogometni kruh ste si v zadnjih letih služili v Rusiji, Turčiji, Makedoniji in Iranu, zdaj pa ste se ustalili v Sloveniji. 

Slovenija je odlična država. Ko sem lani prišel v Koper, sem se odločil, da ne grem drugam. Imate dobro ligo, igra se lep nogomet. Ni težav, pritiskov, niti afer. Hvala bogu, da je tako. Lahko sem srečen, saj uživam v nogometu. Z izborom sem zadel v polno. To mi pomeni zelo veliko, saj sem predlanskim resno razmišljal, da bi nehal igrati. V Iranu sem izgubil voljo do nogometa.

Zakaj?

Ne skrivam, da sem šel v Iran s ciljem, da bi zaslužil čim več denarja. K Sepahanu sem se odpravil zaradi Igorja Štimca (nekdanji hrvaški selektor in legendarni nogometaš Hajduka, op. p). Še sreča, da je bil tam z dvema hrvaškima pomočnikoma in smo se družili, saj je to za življenje zelo zahtevna država. Tam vlada drugačna kultura. Spremlja te občutek, kot da niso že dolgo ničesar zamenjali. Vlada strogi islam.

V Iranu sem izgubil voljo do nogometa. Vrnila se mi je šele takrat, ko sem prišel v Slovenijo. Upam, da bo ostalo pri tem. Da bom ostal zdrav in igral nogomet vsaj še nekaj let.

Kako se vam je sploh odprla možnost, da boste nadaljevali kariero v Prvi ligi Telekom Slovenije?

Vedel sem, da bom v Kopru zelo blizu doma. Takrat smo živeli v Splitu, ki je oddaljen pet ur. Družina je šla z menoj v Slovenijo, sam pa sem po slabi izkušnji v Iranu znova začel uživati v nogometu. Koper me je spominjal na Split. Morje, palme, galebi, spoznal sem tudi veliko ljudi, ki navijajo za Hajduk, moj klub. To mi je bilo v veliko pomoč. Najbolj pa je bilo pomembno, da se vrnem, redno igram in pridobim samozavest.

Preden sem se odpravil v Slovenijo, sem se o njej pozanimal pri Branku Iliću. Poznava se še iz Moskve, kjer sta igrala za Lokomotivo. Sva dobra prijatelja, sam pa mi je o Sloveniji povedal vse najboljše. Ni prav nič pretiraval. Vse, kar je rekel, se je izkazalo za resnično.

Pred sedmimi leti se je iz Splita preselil v Moskvo, kjer se je družil tudi z Brankom Ilićem. Lokomotiva je zanj plačala okrog 7 milijonov evrov. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ko ste po kratkem izletu v Iranu razmišljali o upokojitvi, ste bili stari le 30 let. Se vam ni zdelo, da ste še premladi za konec kariere?

To je zelo odgovorna odločitev. O njej sem se posvetoval s soigralci, zlasti starejšimi, pa s prijatelji in sorodniki. Vedno so mi govorili, naj igram vse do takrat, dokler bom fizično še zmogel zadostiti naporom. A ko naletiš na slab trenutek v življenju, tako kot sem sam v Iranu, ti težko priskoči na pomoč kdo drug. Takrat moraš prisluhniti sam sebi.

Res je, bil sem zelo blizu tega, da preneham. Razmišljal sem in prišel do spoznanja, da sem v 30 letih v življenju napravil veliko. Da je za mano lepa kariera, v kateri sem tudi nekaj zaslužil. No, na srečo se je vendarle zasukalo tako, da le nisem odnehal.

V dresu Kopra je v sezoni 2016/17 dosegel šest zadetkov. Foto: Vid Ponikvar Je bila to ženina zasluga?

Žena me je vedno prepričevala, naj ne odneham. Vedela je, da ne morem brez nogometa. Niti enkrat, ko sem bil med počitnicam v BiH ali na Hrvaškem, se ni zgodilo, da ne bi šel s prijatelji igrat nogometa. Vedela je, da bo težko. Rekla mi je, naj se odločim sam.

Ko mi je Koper poslal ponudbo, mi je rekla, naj poskusim, nato pa bomo že po mesecu ali dveh videli, kako mi gre. To je bila odlična odločitev. Po treh mesecih sem se vrnil v življenje, dobil voljo do nogometa in odigral dobro sezono. Vsaj zame. Škoda, da se je potem klubu zgodilo to, kar se je.

Zapustil sem Koper in sklenil sodelovanje z Domžalami, kjer smo dosegli še lepše stvari. Evropa, play-off kvalifikacij za evropsko ligo, to je bilo nekaj izjemnega. Dobil sem še večjo voljo za igranje nogometa. Zdaj res uživam v Domžalah. Na vsak trening prihajam z zadovoljstvom in se trudim, da bi bil dober mentor mladim. Dobro vem, koliko ti takrat pomeni podpora starejših igralcev.

Sem pa že v teh letih, ko tudi sam potrebujem njihovo pomoč. To gre drugo z drugim. Treba je biti iskren. V Domžalah obožujem delo s Simonom Rožmanom in njegovimi pomočniki. Ima odlično vizijo, meni pa je zelo všeč njegov napadalni nogomet. Cilj je Evropa, želja, da bi bili vsi zadovoljni.

Se počutite v Domžalah kot napol nogometna legenda ali kot igralec, ki še ni pokazal vsega, kar zmore?

Legenda? Kjerkoli igraš, moraš pokazati vse, kar znaš. Ko sem lani prišel v Koper, sem prišel s ciljem, da igram in pokažem svoje znanje. Res je, malce sem starejši, a lahko po drugi strani tudi bolje delam. Okrog mene so mlajši soigralci. Pravim jim, da so kot mladi volkovi. Imam se krasno.

Nogometaši klubov 1. SNL so ga uvrstili v najboljšo enajsterico Prve lige Telekom Slovenije. Foto: Vid Ponikvar

Večina mojih soigralcev, rekel bi, da kar 90 odstotkov, je zelo mladih. Izkazujejo mi spoštovanje, a jim ga izkazujem tudi jaz. Smo soigralci, zato smo enakovredni. Odnos v slačilnici v Domžalah je izjemen.

Bi lahko dejali, da ste v Iranu igrali zaradi denarja, v Sloveniji pa zaradi ljubezni?

Natanko tako. V Sloveniji se ne moreš obogatiti, niti v Domžalah niti v Kopru. Prišel sem do sklepa, da nima več smisla trpeti kot na primer v Iranu. Dovolj sem zaslužil za vso družino, da lahko igram nogomet že iz ljubezni.

Po SP 2014 se je poslovil od državnega dresa. Foto: Guliverimage/Getty Images V dresu Domžal ste vedno boljši. Bi se lahko v prihodnosti vrnili tudi v reprezentanco BiH?

Ne, to pa ne. Od državnega dresa sem se poslovil po svetovnem prvenstvu leta 2014, ko smo igrali v Braziliji. Takrat se nisem poslovil le zaradi selektorja (Safet Sušić, op. p.), ampak na sploh. V reprezentanci sem bil deset let. Bilo mi je težko pri srcu, a sem hotel preživeti več časa z družino.

Ne skrivam, s Sušićem se nisem najbolje razumel, a to ni bil odločilen razlog. Napočil je čas za mlajše igralce. Zdaj sem lahko več časa z družino in tudi s klubom ter se lahko bolje pripravim na tekme. Reprezentanca je za vsakega igralca posebna čast, sam pa bom še naprej njen največji navijač. Nima smisla, da bi se vrnil.

Tudi če vas osebno pokliče Robert Prosinečki in vas zaprosi?

Uf, obožujem ga kot igralca. Z njim me veže poseben odnos. Ko je bil leta 2004 športni direktor Zagreba, me je opazil na preizkušnji in bil tako navdušen nad mano, da smo po treh dneh že podpisali pogodbo. Če bi me poklical, bi se lahko pogodila le tako, da bi bil njegov pomočnik. Saj se šalim. Vem, da jih je že izbral. Zelo spoštujem Robija, a reprezentanca je zame že končana zgodba.

Ko je Prosinečki prevzel izbrano vrsto BiH, se je začudil, zakaj se s takšno ekipo ni uvrstila na EP 2016 oziroma SP 2018.

To me ni presenetilo. Če poskušamo na zadevo pogledati trezno in realno, imamo ekipo s tako kakovostnimi igralci, da bi morali nastopiti na skoraj vsakem velikem tekmovanju. Ampak saj veste, kako gre pri nas. Ko smo se prvič uvrstili na svetovno prvenstvo, smo si sami zapletli življenje. Borili smo se sto let in krvaveli, da se uvrstimo v Brazilijo, nato pa smo v desetih dneh vse pokvarili. Takšni smo mi, Balkanci. Vse, kar se trudimo ustvariti dolga leta, takoj hitro pokvarimo. Tako je bilo tudi v nogometu.

Vse, kar je lepo, hitro uničimo. Namesto da bi bilo obratno. Vedno si otežimo zadevo, nato pa nam ne prestane nič drugega, kot da poskušamo uresničiti cilj po težji poti. Sem pa prepričan, da bo zdaj, ko je Robi selektor BiH, drugače. Poskrbel bo, da bo vse tako, kot je treba, in da bomo nastopili že na EP 2020.

Razočaranje nogometašev BiH po porazu z Nigerijo (0:1), ki je pomenil konec sanj o osmini finala SP 2014. Ibričić je po sporu s selektorjem Sušićem na vseh treh tekmah v Braziliji sedel na klopi. Foto: Guliverimage/Getty Images

Prosinečki je bil tudi kandidat za slovenskega selektorja.

Meni je bolj všeč, da je prišel v Bosno (smeh, op. p.). Igral je v Realu in Barceloni. Že to zadošča, ko opisuješ njegove lastnosti. Zdaj je odličen trener, ki se spozna na svoj posel. Če bi prišel v Slovenijo, sem prepričan, da bi slovenska reprezentanca pod njegovim vodstvom dosegala dobre rezultate.

Ko je bil Robert Prosinečki športni direktor Zagreba, se je hitro ogrel za nakup 17-letnega mladeniča iz Sanskega Mosta. Foto: Getty Images Slovenija je ena od redkih reprezentanc, ki v nogometu sploh še ni imela tujega selektorja.

To je treba spoštovati. Slovenija ima veliko dobrih trenerjev. O tem sem se prepričal tudi v Domžalah. Če ste tako izbrali, pač vsa čast. Je pa šport vendarle nekaj drugega. Pri tem je treba vedno gledati le na kakovost. Slovenija ima veliko odličnih igralcev, ki igrajo v dobrih in močnih evropskih klubih. Zdaj jih je treba le uskladiti in spraviti v celoto.

Škoda, da se tudi Sloveniji ni posrečilo uvrstiti na SP 2018. Tako kot se je hrvaški in srbski reprezentanci. Rad bi videl, da bi se v Rusijo uvrstile vse reprezentance z območja nekdanje Jugoslavije. Po talentu smo najbolj nadarjeni športniki na svetu, a potrebujemo veliko drugih zadev, da bi si zagotovili uspeh.

Talent je doma prav na Balkanu. V državah se živi težko, položaj ni najboljši, veliko je socialnih stisk, a na srečo šport skrbi, da so ljudje vsaj malce boljše volje.

V slačilnici Domžal ni edini "Ibro". Njegov soigralec je tudi Makedonec s slovenskim potnim listom Agim Ibraimi. "Na srečo njega skoraj vsi kličejo Agim, tako da ni nobene težave," je dejal Ibričić, za soigralce Ibro. Foto: Žiga Zupan/Sportida Ste jugonostalgik?

Kje pa, za kaj takšnega sem premlad. Ko je pri nas vihrala vojna, sem imel šest, sedem let. Jugoslavije se skoraj ne spominjam. Me pa ni sram priznati, da ljubim Balkan. Vse države. Čeprav sem iz Bosne in tam živi večina moje družine. Hrvaška, Slovenija, Srbija … To so vse naši ljudje. Kamorkoli prideš, se počutiš kot doma. Balkan je najlepši.

Vi prihajate iz Sanskega Mosta, dela BiH, kjer je podobno kot v Veliki Kladuši ali pa Cazinu na cestah opaziti ogromno avtomobilov s slovenskimi registracijskimi oznakami.

Kaj bi se slepili. Razmere so težke, ljudje so v težavah, zato delajo vse, da bi se znašli in odšli po zaslužek drugam. V tujino. Slovenija, Avstrija ali Nemčija so blizu. Tam imajo priložnost, da kaj zaslužijo. Morajo dobiti denar za družino. Vsi se odpravimo po svetu, to je pri nas nekaj normalnega. To je tudi določen čar življenja, a je tudi zelo naporen.

V težkih trenutkih nas pokonci drži tudi humor. Značilni bosanski, včasih že malce črni. Bosanci smo takšni že od nekdaj. Radi se šalimo. To nam pomaga. Upam, da bodo kmalu napočili boljši časi za našo državo in se bo stanje izboljšalo.

Kako gledajo na vas v BiH? Je veliko lažnih prijateljev, ki jih niti ne zanimate vi, ampak bolj vaš denar?

Ne, hvala bogu se že okrog 15 let družim pretežno s skupino ljudi, s katerimi sem skupaj igral nogomet v Sanskem Mostu. Pri klubu Podgrmeč. Še danes smo skupaj. Imam znance, ki se občasno javijo, imam pa tudi skupino prijateljev, s katero se lahko iskreno veselim in sem z njimi skupaj vsak dan. Zaradi takšnih prijateljev sem srečen človek.

Ni takšnih, ki bi se ponujali, da bi denar skupaj kam vložili?

Ne.

Z Edinom Džekom nista le velika prijatelja, ampak tudi poslovna partnerja. Foto: Instagram & Imdb Z Edinom Džekom, zvezdnikom Rome in prvim strelce reprezentance BiH, sta lani ustanovila podjetje. Prodajata elitne apartmaje v Podstrani, ki leži v neposredni bližini Splita.

To pa je res. Džeko je tako kot jaz zaljubljen v Dalmacijo. Če je mogoče soditi po začetkih, nama gre prav dobro. To je moja prva poslovna izkušnja zunaj nogometa. Prodana so že skoraj vsa stanovanja, v prihodnosti jih bomo gradili še nekaj. Pomembno je, da načrtuješ, kaj boš delal po karieri. Treba je delati, da imaš nekaj za svoje otroke, družine. O tem pogosto razmišljam.

Turizem v Dalmaciji grozovito narašča. Poleti je prisotna velika gneča.

V Splitu se počutim kot doma. Tam bom živel tudi po koncu kariere. Res je, še nikoli ni bilo tolikšne gneče kot v zadnjih letih. To je malce težavno, na cestah nastajajo zastoji, a je vseeno zaradi tega vsem lepo. Če pride toliko turistov, je Split videti lepše. Ne nazadnje se tudi boljše živi. Tako bi se moralo razmišljati.

Ste bili kdaj zaradi tega, ker ste Bosanec, tarča nacionalističnih zbadljivk?

V Sloveniji tega nisem občutil prav nikoli. Tudi na Hrvaškem, kjer sem igral kar osem let, ne. Ljudje postajajo bolj normalni. Pustimo tisto, kar se je zgodilo. Treba je gledati naprej, za prihodnost. Treba je razmišljati o tem, kaj čaka naše otroke.

Koliko se vas je dotaknila vojna, ki je pred četrt stoletja besnela v BiH in na Hrvaškem?

Zaradi nje smo morali zapustiti Sanski Most. Za nekaj mesecev smo šli v Zenico, zatem pa v mestece Vrgorac pri Zagrebu. Nato smo se vrnili v Sanski Most. Pozneje sem v reprezentanci ugotovil, da sem bil eden od redkih, ki se je kot član dokazoval v drugi ligi BiH. Večina jih je najprej uspela v tujini. Meni je uspelo drugače, kar mi je bilo še ljubše.

Je eden redkih nogometnih zvezdnikov iz BiH, ki so se na poti do uspeha najprej uveljavili v dresu nižjeligaškega kluba v domovini. Foto: Reuters

Ste takrat, ko ste se vrnili iz Zagreba v Sanski Most, pogrešali boljšo nogometno infrastrukturo?

Pa saj smo bili še otroci. Takrat niti ne veš, kaj se je dogajalo oziroma zakaj je kaj bilo. Nič nismo pogrešali. Mi smo se pač igrali, hodili v šolo. Ko pa si starejši, šele dojameš, kaj vse se je dogajalo v vojni. No, to je zdaj že preteklost. O tem več ne mislim.

Imate kar pet bratov (Besir, Mihret, Hasib, Smajo in Besim), vi pa ste najmlajši. Kot da bi brali kakšno pravljico.

Dobro ste dejali. Pravljica. Mi se tega zavedamo, ko se dobimo skupaj. Včasih smo potrebovali malce večjo sobo, zdaj, ko nas je še več, potrebujemo že manjšo dvorano, da se usedemo za isto mizo. Res nas je ogromno (smeh, op. p.).

Naša družina je zelo povezana s Slovenijo. Oče Rifet je v Ljubljani delal vse življenje. Okrog 40 let. Bil je pri gradbenem podjetju SCT in večinoma gradil avtoceste. Ko sem bil star 13 let, mi je umrla mama. Zame so takrat večinoma skrbeli starejši bratje in tete. Oče se je iz Slovenije vračal le enkrat ali dvakrat na mesec. Bilo je težko, a smo se borili.

Nato pa se je zgodilo, kot da bi bog s prstom pokazal name in me izbral, da mi v tistem trenutku uspe ter da pomagam vsem družinskim članom. Na srečo je bilo res tako. Zdaj smo vsi srečni in zadovoljni. Moraš biti srečen, ker nikoli ne veš, kaj te čaka jutri.

So v mladosti hitro ugotovili, da ste talent?

Le nekateri. Zame je bil moj brat, ki je od mene starejši dve leti, na primer še boljši od mene. Res je bil odličen. A težko se je bilo dokazovati v majhnem mestu, kjer si igral v drugi, občasno tudi v tretji ligi BiH.

Se boste še kdaj vrnili in zaigrali za Podgrmeč?

Ne verjamem. Nameravam živeti v Splitu, kariero pa bom najverjetneje končal v Sloveniji. Pa čeprav je moja velika želja, da bi se poslovil v dresu Hajduka. To je moj klub, a kaj, ko z njegove strani ni zanimanja. To so moje sanje. Da bi odigral za Hajduk vsaj še eno tekmo in še enkrat ob sebi začutil krasne navijače. Torcido. To je bil moj klub, je še vedno in bo tudi v prihodnosti. Ko sem igral v Hajduku in smo se uvrstili v evropsko ligo, sem prvič v življenju občutil, kako se počuti igralec, ko je cenjen. Takrat sem letel po igrišču. Počutil sem se kot car.

Predlani se je v medijih razpredalo o tem, da bi se lahko Ibričić vrnil v Hajduk. Trener splitskega kluba je ravno postal Marijan Pušnik, zvezni igralec iz BiH pa je zavrnil možnost, da bi moral najprej opraviti preizkušnjo. Nato se je odločil, da bo podpisal za Koper. Foto: Guliverimage/Getty Images

Bili ste zelo dober igralec, a nikoli niste zaigrali v kateri izmed petih najmočnejših lig v Evropi. Vas bo to kaj peklo, ko boste končali kariero?

Ne bo. Imel sem sposobnosti, v Split je prišlo kar nekaj ponudb iz nemške bundeslige, a nihče ni mogel plačati tako dobro kot Rusi (Lokomotiva je zanj plačala Hajduku okrog 7 milijonov evrov, op. p.). Vsi bi radi igrali v Realu ali Barceloni, na koncu pa sem izbiral tisto, kar je zame najboljše. Zame in družino, da si olajšam zadeve v življenju.

Zaradi tega sem šel leta 2016 tudi v Iran. Rad igram, a se z nogometom ukvarjam tudi zaradi tega, da zaslužim dovolj denarja. Ko bom prenehal, me nihče ne bo vprašal, kje si igral, ampak bodo otroci vprašali, ali imam za banane in sendviče. Tako sem izbiral. Dal sem največ, kar lahko.

Ste se kdaj z očetom šalili, da si boste tudi vi nekoč služili denar v Sloveniji?

Očitno je bilo res tako sojeno. Tudi moji trije starejši bratje, ki zdaj živijo v Bosni, so delali v Sloveniji. Vse je povezano. Tu živi veliko mojih sorodnikov. Po vojni sem obiskoval Maribor, Ivančno Gorico. No, zdaj sem v Domžalah. Slovenija ima na Balkanu zagotovo najboljše pogoje za nogometno ligo. Upam, da bo kdaj tako tudi pri nas.

Simon Rožman je prvi slovenski trener v Ibričićevi karieri. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ko ste igrali za Koper, vas je vodil hrvaški trener Igor Pamić, znanec iz hrvaškega prvenstva. Zaradi tega ste prvič pod vodstvom slovenskega trenerja zaigrali šele v Domžalah. Simon Rožman je postal uradno prvi slovenski trener v vaši karieri.

Prvi. Če upoštevamo njega, imate Slovenci res odlične trenerje. Je mlad in dela odlično. Zelo se spoštujeva. Je profesionalec, veliki delavec. Z njim lahko vsi igralci le napredujemo, to se vidi tudi po rezultatih. Čez nekaj let boste videli, da bo Simon še odličen trener. Spremlja evropske smernice nogometa. Smo eni od redkih, ki treniramo po tem sistemu. V Sloveniji igramo enega od najlepših nogometov, to si upam trditi.

Kaj pa bi naredili, če bi se za vas zanimala največja slovenska kluba, Maribor ali Olimpija? Pogodba z Domžalami se vam bo kmalu iztekla.

O tem ne bi govoril. Raje nočem ničesar načrtovati. Če se bo kaj zgodilo, bo prišlo že samo po sebi. V Domžalah sem z vsemi v klubu vzpostavil odličen odnos. Bog naj mi da le zdravja, da bom ostal tu še dolgo, pa bodo lahko vsi zadovoljni z mano. Kaj bo pozneje, bo že pokazal čas. Dokler bom v Domžalah, bom dal vse od sebe. Rad delam, to vodilo me spremlja že vse življenje. Le delo prinaša rezultate.

V čem pa se najbolj razlikujejo Slovenci in Bosanci?

Imate nemško disciplino, ste zelo delavni. Enako velja tudi za način življenja. Se vidi, da ste Slovenci veliko bližje Avstriji od nas Bosancev. Z druge strani pa imate tudi polovico naše miselnosti. Radi se šalite, zafrkavate, ste gostoljubni. To so krasne vrednote. Rad bi videl, da bi imeli vsi Balkanci nekaj nemške mentalitete.

Z Domžalami si želi zagotoviti nov nastop v Evropi. Foto: Morgan Kristan / Sportida

Kar zadeva slovenski jezik, je malce drugačen, a po drugi strani vsi govorijo našega. Rad bi se bolje naučil govoriti slovensko, a je kar težko. Tudi zaradi tega, ker kamorkoli prideš, vsak govori dobro naš jezik in se nam prilagaja. Razumem pa slovensko.

Všeč mi je, da moji otroci, ki obiskujejo šolo, govorijo že popolno. Vsi trije so rojeni v Splitu. Zelo so navezani na Dalmacijo. Ko se bomo vrnili in bom končal svoj nogometni posel, bomo v Splitu uživali. O tem sem prepričan. Do takrat pa želim Domžalam pomagati do novih uspehov.