Se bo objokani čudežni deček končno nasmejal?

V Španiji je že od malih nog. Član Barcelone je, odkar pomni, a Lionel Messi še vedno veliko čuti do Argentine. Morda še več kot marsikateri njegov rojak, ki je tam že vse življenje. To je dokazal tudi pred več kot desetletjem, ko so ga Španci snubili, da bi nastopal zanje, a jih je brez razmisleka zavrnil.

Najboljši nogometaš na svetu – uradno trenutno sicer ne uživa tega naziva, a ga bo v prihodnjem letu skorajda zagotovo spet dobil nazaj – kljub vsemu čuti, da je Argentincem dolžan. Medtem ko navijače Barcelone razvaja s številnimi zadetki in lovorikami, Argentina z njim v ekipi ni osvojila praktično nič.

Motiva nogometnemu virtuozu, ki je prejšnji teden dopolnil 28 let, ne manjka. Tudi zato, ker želi vsem tistim, ki pravijo, da lahko zabija le v Barceloni, kjer se vse vrti okoli njega, dokazati, da se motijo. A za zdaj se zdi, da je argentinski dres zanj zaklet.

Že začetek kot iz nočne more

Kot da bi že dogodek iz leta 2005, ko je debitiral v članski reprezentanci – leto pred tem je sicer mlado argentinsko reprezentanco popeljal do naslova svetovnega prvaka, bil je najboljši strelec in posameznik turnirja –, dal vedeti, v kakšni smeri bo šla ta zgodba. Takrat, na prijateljski tekmi proti Madžarski, je na igrišču zdržal le dve minuti. Z igrišča je moral zaradi rdečega kartona.

Po tej tekmi je v garderobi neutolažljivo jokal, a verjetno si takrat, bil je star šele 17 let, ni mislil, da je to šele začetek vseh mor. Da bo v naslednjih letih, v desetletju, ki je pred njim, potočil še nešteto solz. Po vsem svetu. Od Venezuele do Južnoafriške republike in Nemčije. Vse iz enega in istega razloga – Argentine.

Razočaranje, ki ga je spremljal s klopi

Začelo se je leta 2006, takrat je kot njen najmlajši član odpotoval na svetovno prvenstvo v Nemčiji. Ko je v skupinskem delu tekmovanja dobil priložnost, je takoj navdušil. V vsega nekaj minutah, ki jih je prebil na igrišču, je Srbiji in Črni gori zabil gol, dodal je tudi podajo.

A takratni selektor Jose Pekerman najmlajšemu igralcu in strelcu v zgodovini Argentine ni zaupal dovolj. Ko je šlo zares, je obsedel na klopi. Četrtfinalni izpad proti Nemčiji si je ogledal ob strani.

Odlične igre in šok v finalu

Leto pozneje, na južnoameriškem pokalu v Venezueli, je bilo drugače. Takrat je že igral glavno vlogo. Zabil je gol pri zmagi nad Paragvajem v četrtfinalu, med strelce se je vpisal tudi pri zmagi nad Mehiko v polfinalu. V finalu pa velik šok. Poraz proti Braziliji z 0:3 in spet solze.

Kratek preblisk, a to ni to

Kratek preblisk je doživel na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu, kjer je z Argentino osvojil naslov in tudi poskrbel za podajo pri zmagi z 1:0 v finalu nad Nigerijo. V Aziji je zabil dva gola in se veselil pomembne lovorike, a to ni bilo to. Olimpijske igre kot ustrezna tolažba? Ne, ne bo šlo.

Spet je jokal, tokrat s številko 10 na hrbtu

Sanje je spet lovil na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki leta 2010. Takratni selektor Diego Maradona je vse stavil nanj, a v trenerskem tavanju nekoč slovitega nogometaša je bila Argentina brez moči. V četrtfinalu je proti Nemčiji izgubila z 0:4 in poklapana odšla s turnirja. Njen glavni mož, takrat je že nosil dres s številko 10 na hrbtu, je spet jokal.

Veliko razočaranje pred domačimi navijači

Leto pozneje je imel izjemno priložnost, da bi pozabil na afriške travme. Južnoameriški pokal pred domačimi navijači, a spet se žal ni izšlo tako, kot si je zaželel. Rane so se le poglobile. Argentina se je od sanj poslovila v četrtfinalu, tam je izpadla proti Paragvaju po enajstmetrovkah. Njen glavni as pa spet objokan in razočaran. Tekmovanje je končal brez zadetka. Tri podaje so bile slaba tolažba …

Obstal pred vrati v nogometni raj

Leta 2014 se je zdelo, da bo Messiju uspelo. Na svetovnem prvenstvu v Braziliji je v prvem delu blestel. V skupinskem delu tekmovanja je zadel na vsaki tekmi, zabil je štiri gole. Tudi pri zmagi nad Švico v četrtfinalu je navdušil, čeprav ni zadel. To je bila že njegova četrta tekma od štirih, v kateri je bil izbran za najboljšega posameznika. Potem se je ustavil.

Belgija je sicer padla brez njegove pomoči, Nizozemce so Argentinci izločili po enajstmetrovkah, v finalu pač ni šlo. Bil je bližje kot kadarkoli, a Nemec Mario Götze in njegov gol v podaljških sta poskrbela za nov prizor objokanega malega nogometnega virtuoza. Nagrada za najboljšega posameznika turnirja se je zdela kot ščepec sladkorja, posutega na tono grenčice.

Nova priložnost. Jo bo tokrat izkoristil?

Zdaj, skorajda natanko leto pozneje, je spet pred vrati nogometnega raja. Na južnoameriškem pokalu v Čilu sicer ne blesti, zadel je le enkrat in pristavil tri podaje, kar je zanj premalo, a če se bo v soboto zvečer na štadionu Julia Martineza v Santiagu de Chilu veselil lovorike, na katero Argentinci čakajo že dolgih 22 let, bo hitro pozabil na vsa številna razočaranja, ki jih je doživljal iz poletja v poletje. Vsak, ki ima rad nogomet, bi mu iz srca privoščil.