Nenad Protega: Nisem sanjač, a verjamem v velike zgodbe

Odkar je pred skoraj natanko mesecem dni zasedel glavno mesto kadrovnika Olimpije, ki je nekaj tednov prej prvič po dolgih 21 letih čakanja postala državni prvak, je zakopan v delo. Nalog ne manjka, časa pa je premalo. To smo spoznali tudi mi. Intervju, ki je pred vami, je najprej nekajkrat prestavil, nato je nanj zamudil debelo uro. "Trenutek, ko sem prišel v Olimpijo, seveda ni idealen, a tako pač je," je, potem ko se je nekajkrat globoko opravičil, priznal 46-letni Ljubljančan z ogromno izkušnjami v nogometu.

Po zavidljivi igralski poti, naslove je osvajal z Olimpijo in Gorico, igral je tudi za Domžale, se je podal v funkcionarske vode. Bil je športni direktor Domžal, te so v njegovem času s Slavišo Stojanovićem osvojile dva naslova državnih prvakov, v isti vlogi se je preizkusil tudi pri ljubljanskem Interblocku.

Vmes ni bil tako vpet v nogomet, opravljal je vlogo skavta italijanskega prvoligaša Udineseja in bil izvršni direktor uspešnega podjetja Duol, zdaj se je spet vrnil na slovensko nogometno sceno. Motiviran in prepričan, da lahko uspe. "S trdim delom, potrpljenjem in pravimi ljudmi nam bo. Nisem sanjač, a verjamem v velike zgodbe," je povedal.

"Prvi stiki so bili že sredi maja." Videti je, da ste res zelo zaposleni.
Še enkrat se opravičujem za zamudo, a skačem s sestanka na sestanek. Dan je preprosto prekratek. Že tako ali tako je to pričakovano, v zadnjem obdobju, ko se s kadrovanjem mudi, še toliko bolj. Je pa res, da to ni izgovor. Oboji smo vedeli, v kaj se spuščamo.

Žal se je izšlo tako, da sem v klub prišel relativno pozno, a drugače ni šlo. Hitreje kot junija nisem mogel priti. Zdaj je noro, a prej ko slej se bo stanje normaliziralo. Takrat se bo moj ritem življenja vrnil v ustaljene tirnice. Trenutno pa moramo vsi skupaj preprosto stisniti zobe in potrpeti.

Zakaj je do dogovora z Olimpijo prišlo tako pozno?
Prvi stiki so bili že sredi maja in moram reči, da sem bil takrat presenečen, saj se prej o prihodu v Olimpijo nisem pogovarjal z nikomer. Prej sem imel dve službi, do katerih sem čutil pripadnost in odgovornost. Ne samo poslovno, tudi s človeške plati. Pet let sem bil v Duolu, v katerem smo spisali lepo zgodbo, podjetja ne moreš zapustiti v enem dnevu. Tudi z Udinesejem sem sodeloval pet let, tukaj velja podobno.

Preden sem prekinil sodelovanje z omenjenimi partnerji, se nisem želel podati v novo zgodbo. To bi bilo neodgovorno do vseh treh strani.

Potem je šel predsednik za dober teden v ZDA in zgodilo se je, da smo stvari na papir spravili šele takrat, ko smo jih. V ne najbolj primernem trenutku. Časa je bilo malo, a mislim, da smo v tem kratkem obdobju naredili veliko. Se pa strinjam, da bi bilo dobro ekipi, ki je karakterna in je osvojila naslov, dodati še kaj, saj je prvenstvo dolgo in nam manjka širine.

Je bil Milan Mandarić tisti, ki vas je poklical prvi?
Da. Usedla sva se, se dobila na večerji in se pogovorila. Morala sva se spoznati, saj se prej nisva konkretneje pogovarjala. Enkrat sva bila na kavici, približno pol ure sredi lanskega decembra, a takrat se nisva pogovarjala o Olimpiji, to pa je bilo tudi vse.

Nenad Protega o evropskem prvenstvu v Franciji.

Kaj vam je predsednik Olimpije takrat povedal in kaj ste vi rekli njemu?
Dejal je, da razmišlja o novem športnem direktorju, ki ga Olimpija takrat ni imela več, in da mene vidi kot enega izmed treh kandidatov. Bil je realen in korekten.

Predstavil sem mu svoj pogled na zgodbo in poudaril, kar sem večkrat že povedal. Da se klub gradi od spodaj navzgor. Da se seveda zavedam, da je najbolj pomembna članska ekipa, a da je zelo pomemben tudi mladinski pogon.

Glede na izkušnje, ki jih imam, v nogometu sem že praktično 25 let, v slovenskem nogometu sem od samih začetkov samostojnosti, od leta 1991, 12 let kot nogometaš, osem let kot športni direktor in pet let kot skavt, sem nanj gledal z več vidikov in ga spoznal do obisti. Rekel je, da se popolnoma strinja z mano in dejal, da je izboljšave po tej plati tako ali tako načrtoval, a je bilo v prvem letu, odkar je v klubu, preprosto preveč turbulenc, da bi jih lahko izpeljal.

"Nogometni center je absolutno potreben." Kaj ste do zdaj naredili?
Po nekaj letih smo se končno začeli s prenovo vadbenih igrišč v Jami, delo smo zastavili na drugačen, veliko bolj profesionalen način. Da bo projekt zaživel, smo se pogovorili z vsemi trenerji, ki so delali v klubu in bodo v njem tudi ostali, saj so si to zaslužili. V mladinsko šolo smo pripeljali tudi nove, sveže ljudi. Sestali smo se tudi s starši otrok in jim predstavili nova pravila. Po sestankih, ki smo jih imeli, sem optimist in verjamem, da bomo hitro naredili nekaj korakov naprej. To so osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bomo naredili en, dva, tri korake naprej.

Marsikaj bo seveda še treba postoriti. Kako je z infrastrukturo? Velika težava je še vedno klubski vadbeni center, ki ga Olimpija še vedno nima. Pa tudi na klubski marketing leti kar nekaj očitkov.
Nogometni center je absolutno potreben za razvoj kluba. Po obnovi igrišč v mladinski šoli je absolutno želja tudi gradnja vadbenega centra, a tukaj bo potrebnega kar nekaj časa in seveda tudi denarja. Najprej se mora urediti privatizacija kluba. Če želiš, da nekdo vloži denar, morajo biti zadeve jasne. Se pa nekaj dogaja. Dejstvo je, da mora klub, če želi priti na evropsko raven, urediti te zadeve.

Tudi v marketingu želimo narediti korak naprej. Ljudje so v prejšnji sezoni trdo delali tudi na tem področju, a klub se mora širiti. Z eno agencijo, ki ima izkušnje na tem področju in ima pokrit naš trg, smo se zato že dogovarjali. Ali bo sodelovanje uspešno tudi v prihodnje, bomo še videli.

Klub je trenutno omejen in marsikaj ni tako, kot bi si želeli, da bi bilo, a po drugi strani ne smemo pozabiti, da so ljudje, ki so v njem, zaslužni, da je Olimpija prvak. Se pravi, da so zadeve tekle tako, kot je treba. Imamo pa veliko pomanjkljivosti, tega se zavedamo.

"Dejstvo je, da vsak potrebuje svoj čas. Ne glede na to, koga in kaj ima Maribor in kako je organiziran."

Olimpija po tej plati zaostaja za Mariborom?
Primerjave so vedno nehvaležne. Dejstvo je, da vsak potrebuje svoj čas. Pri Olimpiji vemo, kaj moramo storiti in naredili bomo vse, da pridemo na raven, ki si je želimo. Da bomo imeli igrišča, na katerih bomo lahko trenirali, in mladinsko šolo, ki nam ne bo v sramoto, ampak v ponos. Ne samo klubu, ampak celotnemu mestu. Da bomo imeli člansko ekipo, ki bo vedno v vrhu, da bomo v evropske tekme šli pripravljeni tako igralsko kot organizacijsko. Da bomo rasli, pridobivali evropske točke in bili nekoč na žrebu nosilcih. Ko je enkrat tako, je pot veliko lažja. Zgodba o uspehih se gradi tri do pet let. Če kdo misli, da se lahko zgodi hitreje, se moti. Poglejte vse uspešne klube, ki so okoli nas.

"Dejstvo je, da je prišlo do osipa." Kaj pa članska ekipa? Ste z njo zadovoljni?
Dejstvo je, da je prišlo do osipa. Že pozimi sta odšla dva zelo pomembna nogometaša, in sicer Andraž Šporar in Ezekiel Henty, poleti sta se poslovila še Miroslav Radović in Matic Fink, huje pa se je poškodoval Nemanja Mitrović. Zdaj sta poškodovana še Nejc Vidmar in Rok Kronaveter. To so udarci, po katerih bi vrzel težko zapolnili še večji klubi, kot je Olimpija.

Pripeljali smo Etiena Velikonjo in Andraža Kirma, ki sta tisto, kar smo iskali. Imata kakovost, pravi karakter in izjemen nogometni življenjepis. Tudi branilca Đorđe Crnomarković in Leo Ejup sta tisto, kar smo želeli. Levičarja, ki igrata v osrčju obrambe, kar je sploh v sistemu, ki ga goji naš trener, zelo pomembno. Mislim, da si od obeh lahko obetamo veliko. Le čas potrebujeta.

Bo še kaj okrepitev?
Iščemo še dva igralca sredine igrišča oziroma vsaj enega, če že ne bomo mogli dobiti dveh. Poškodba Kronavetra je pustila veliko vrzel. Verjamem, da bo hitro nazaj, a vseeno želimo zaostriti konkurenco. Z glavo skozi zid ne bomo rinili. Ni pa lahko dobiti tistega, kar iščemo. Gledati moramo na vse. Na kakovost, na ceno in tudi na to, kako se posameznik vklopi v ekipo.

Kriterij mora biti visok. Ne moraš kar tako dobiti tistega, ki si ga želiš. Sploh danes, ko je 15. julij, ne. Igralci imajo pogodbe, klubi jih ne spustijo kar tako, iz tujine je kogar koli težko pripeljati. Ponudb in predlogov je sicer veliko, a sam prisegam na to, da moram igralca najprej videti.

Če ga vidiš v živo, je tveganje manjše. Ravno včeraj sem bil na Dunaju, kjer sem spremljal tekmo Admire, ta ima nekaj nogometašev, ki so zanimivi za nas. Dokler posameznika ne vidiš v živo, je vse skupaj zgolj teorija. Tega se bom držal. V prihodnosti, ko bom imel več časa, bom veliko potoval in iskal profile igralcev, ki bodo lahko to, kar si želimo, naredili tudi v Evropi, ne samo v Sloveniji. Osnovo imamo odlično, treba jo je še dopolniti.

V tednu, dveh želimo pripeljati še koga. Prej nam bo uspelo, bolje bo. Že jutri se začenja nova prvenstvena sezona. Želimo si še dveh okrepitev, a bomo videli, če nam bo uspelo.

Kako je zdaj z Daliborjem Stevanovićem in Harisom Vučkićem, ki se ju že nekaj časa povezuje s prihodom v Olimpijo?
Z obema sem govoril. Oba poznam ne samo kot nogometaša, ampak tudi kot osebi, saj sem z njima sodeloval, ko sem bil v Domžalah. S Stevanovićem je tako, da je njegova tržna vrednost trenutno še previsoka za nas. Ima nekaj ponudb iz Evrope in se spogleduje s tem, da bi še igral v tujini, kar je običajno. Ko in če bo drugače, se bomo spet usedli skupaj in videli, kaj in kako.

Z Vučkićem je nekoliko drugače. Želi si v Olimpijo in jo vidi kot izziv, a je težava v tem, ker ima še vedno pogodbo z Newcastle Unitedom, ki je ne bo podaljšal. Pri pogajanjih z njim pa ne on ne mi nismo v najboljšem položaju. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Veliko čakanja si ne moremo privoščiti. Razplet zgodbe bo znan v roku enega tedna.

"Če govorimo o tem, da potrebujemo okrepitve in imamo primanjkljaj, bi bilo neodgovorno, da bi kdo od teh, ki so tukaj, odšel."

Kaj pa odhodi? Se bodo zgodili?
Nekaj jih bo. Mlajši igralci, ki tukaj za zdaj ne bi dobili prave priložnosti, bodo posojeni drugam. V prvo, drugo ali tretjo ligo. Odšli bodo tja, kjer bodo lahko delali dovolj kakovostno. To je edina pot. Pomembno je, da igrajo, se morda izkažejo in postanejo rešitev za našo prihodnost.

Mislili smo na nosilce, ne na mlajše.
Ne, nihče izmed pomembnih nogometašev ne bo odšel. Če govorimo o tem, da potrebujemo okrepitve in imamo primanjkljaj, bi bilo neodgovorno, da bi kdo od teh, ki so tukaj, odšel. Bo pa za nekatere nedvomno prišel čas, da gredo na bolje. Ko bo napočil pravi čas, bomo vsi zadovoljni.

"Sam trenerju vedno nudim podporo." Ste z delom trenerja Rodolfa Vanolija zadovoljni? Se lahko zgodi, da bo, ker niste bili vi tisti, ki ga je pripeljal, hitro odšel?
To so namigovanja, ki se vseskozi pojavljajo. Sploh zato, ker je bil tukaj že pred mojim prihodom, a če pogledate v mojo preteklost, boste videli, da v osmih letih, kolikor sem bil športni direktor, trenerjev nisem menjal prav pogosto oziroma sploh ne.

Moja filozofija je drugačna. Trudim se, da trenerjem nudim vso podporo. Moja naloga ni, da samo odločam, ali so pravi ali ne. Trudim se predvsem, da lahko računajo name in jim pomagam. Da ima trener na voljo vse, kar potrebuje. Da mu stojim ob strani, ko mu je težko. Ko je lepo, tega niti ne potrebuje.

Njega poznam natanko toliko časa, kolikor sem v Olimpiji. Pred tem sva se dvakrat, trikrat bežno srečala, to pa je tudi vse. Je velik profesionalec, ki ima svojo filozofijo dela. Najbolj pomembno je, da jo sprejmejo igralci. Jaz pa seveda skušam poskrbeti za to, da pripeljem nogometaše, ki temu načinu dela ustrezajo. To je običajno, tako bo tudi v prihodnosti.

Kakšne številke lahko ponuja Olimpija, ko se pogajate z nogometaši?
Kar lahko ponudimo v Olimpiji, je za slovenske razmere več kot dobro.

Največ v Sloveniji?
Ne, saj to ne bi bilo realno. Mislim, da krepko zaostajamo za tem, kar lahko nogometašem ponudi Maribor, a to je v tem trenutku povsem običajno. Z Mariborčani se ne mislimo in tudi ne moremo primerjati. Ko bomo gradili in dosegali rezultate, bo tudi to drugače. Ne moremo samo dajati. Moramo tudi in predvsem zaslužiti.

"Ni mi bilo vseeno, ko smo doživeli tak polom v uvodnih minutah evropske tekme, na katero smo čakali tako dolgo časa."

Kako ste se počutili v sredo okoli 21. ure, ko je Olimpija v kvalifikacijah za ligo prvakov proti slovaškemu Trenčinu v Stožicha po pol ure igre zaostajala z 0:4?
Če bom rekel, da sem bil presenetljivo miren, bo marsikdo dejal, da nisem resen, a posebej v zadnjih letih, ko sem bil zunaj, sem se naučil, da je v težkih trenutkih najbolje biti miren, kolikor se le da. Seveda mi ni bilo vseeno, ko smo doživeli tak polom v uvodnih minutah evropske tekme, na katero smo čakali tako dolgo časa, a to je bil splet številnih okoliščin in tega, da smo igrali proti kakovostnemu, resnemu evropskemu tekmecu, ki zgodbo o uspehu gradi že osem let.

Z vsakim golom, ki smo ga zabili v mrežo Slovakov, sem bil bolj zadovoljen in predvsem navdušen nad tem, da je ekipa pokazala karakter. Igralcem lahko žugamo s prstom in pokažemo na milijon napak, a ne glede na vse sem prepričan, da bi se redkokatera ekipa po zaostanku z 0:4 vrnila do 3:4 in imela celo stoodstotno priložnost, da pride do izenačenja.

Kaj se je zgodilo v prve pol ure evropskega obračuna, na katerega je Ljubljana čakala več kot dve desetletji? Mnogi so celo sanjali o ligi prvakov, a nato doživeli velik polom.
Tisti, ki so mislili, da je mogoče v prvem letu priti do lige prvakov, so opiti od ljubezni do kluba, neznosno nerealni ali pa škodoželjno glasni. To se zgodi enkrat v tisoč primerih.

"Vsak izpad iz tekmovanja je boleč." Kako veliko razočaranje je bilo v klubu takoj po tekmi?
Nedvomno je tak poraz boleč. Vsi smo pričakovali veliko, tudi predsednik Mandarić, a hkrati je treba vedeti, da gre za človeka, ki ima veliko nogometno kilometrino in je doživel že marsikaj. Ko zadevo prespiš, se umiriš in realno pogledaš na stvar, je drugače.

V vsakem primeru pa mi še nismo rekli zadnje. Če Slovaki mislijo, da smo, odlično. Potem nam bo lažje. Zgodba še ni končana. Na Slovaško gremo po zmago z dvema zadetkoma prednosti, a za nas je trenutno pomembna samo tekma s Celjem. Tukaj se začenja naša pot do prvenstvene lovorike, ki si je močno želimo.

Bi bilo zgodnje slovo od Evrope velik udarec?
Vsak izpad iz tekmovanja, na katerega si čakal toliko časa, je boleč, a če bo do njega prišlo, bomo dvignili glave in naredili vse, da ponovimo uspeh iz prejšnje sezone, postanemo prvaki in se prihodnje leto bolje pripravimo na Evropo.

Nova prvenstvena sezona se začenja. Je Olimpija favorit za naslov?
Imamo igralski kader, ki lahko napade naslov, a treba je vedeti, da je Maribor povsem enakovreden. Možnosti so enake, obeta se prava nogometna borba. Ob tem ne smemo pozabiti niti na Domžale, ki imajo v kadru 30 igralcev, delajo v miru in vseskozi krojijo vrh. Gre za organiziran klub, ki v ozadju vseskozi čaka na napako Olimpije ali Maribora. Ob tem je treba upoštevati še preostalih sedem klubov. V ligi ni več neresnih ekip, proti vsaki je težko. Olimpiji je še težje. Vsi nas bodo napadali, vsi bodo proti nam še bolj motivirani, kot bi bili sicer. Če bomo na to pripravljeni in bomo takšni, kot si želimo biti, smo eni glavnih favoritov za naslov in lahko tudi v tej sezoni postanemo prvaki.

Se vam zdi, da ima Olimpija podporo Ljubljančanov, ki si jo zasluži?
Nekaj resnice je na tem, da so nekateri Ljubljančani malce razvajeni in pogosto ne prihajajo gledati svojega, ampak druge klube, a to ni krivda ljudi, takšna je kultura, ki se je tukaj razvila. Vemo, da je podobno tudi v preostalih športih.

Sem pa zelo ponosen na to, kar se je dogajalo lani in ne nazadnje tudi po tekmi proti Trenčinu, ko je občinstvo vstalo na noge in zaploskalo nogometašem. To pove veliko. Če bo klub rasel, bodo tudi navijači prihajali in se vračali na štadion. Ob tej priložnosti bi se vsem tistim, ki so bili v sredo v Stožicah, zahvalil za podporo. V veliki meri so prav oni zaslužni, da se nam je uspelo vrniti med žive.

"Pogosto se je na moji poti zgodilo, da sem odšel na slabše, pa se je potem izkazalo, da sem šel na boljše."

V Olimpijo ste se vrnili po dolgem času. Kot nogometaš ste z njo med letoma 1991 in 1995 osvojili štiri naslove državnega prvaka in nato odšli v Gorico. Zakaj?
Prišel je nov trener, ki me ni imel v načrtih in odločil sem se, da odidem drugam. Vodstvo kluba sem zaprosil, da me pustijo, kar so tudi naredili. Bilo je težko zapustiti Ljubljano, a smo se razšli kot prijatelji. Prišel sem v Gorico in še petič postal prvak. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev prava. V Novi Gorici sem se počutil odlično. Pogosto se je na moji poti zgodilo, da sem odšel na slabše, pa se je potem izkazalo, da sem šel na boljše. Poti, ki sem jo prehodil, ne bi nikoli zamenjal.

Kako to, da ste po koncu nogometne poti pristali v funkcionarskih vodah?
Po Gorici sem odšel v Domžale. Ko so te izpadle v drugo ligo, sem se odločil, da v drugi ligi ne bom več igral. Imel sem tudi ponudbo Olimpije, tako je bilo kar trikrat, tudi pozneje, a se nekako nikoli nismo ujeli. Takrat sem ostal v Domžalah, s predsednikom Stanetom Oražmom opravil pogovor in se v eni uri odločil, da končam igralsko pot in postanem športni direktor.

Kaj je bila skrivnost zasedbe, v kateri ste skupaj s trenerjem Slavišo Stojanovićem postali kralji slovenskega nogometnega prostora in osvojili dva naslova prvaka?
To, da je bila zgodba zastavljena na pravilen način. Mirno in dolgoročno. Pojavljale so se tudi težave, a smo vseskozi vedeli, da jih je treba prebroditi, da prideš do konca. Ko je bilo najtežje, smo stopili skupaj in to se je obrestovalo. Ne le trener, predsednik in jaz. Za take uspehe so zaslužni številni ljudje, ki se jih niti ne omenja.Treba je omeniti mojega velikega prijatelja in odličnega sodelavca, žal pokojnega Mirana Kralja, ki je bil eden ključnih mož tega projekta. Pa tudi vse preostale trenerje v klubu, ljudi v pisarni, največje prijatelje kluba in sponzorje.

"Bil sem žalosten, ko sem odšel, to pa je tudi vse. Z Interblockom sem sodeloval tudi po mojem odhodu iz kluba."

Potem vas je pot zanesla v Interblock.
Vse, kar sem v nogometu živel, je prineslo dobre in slabe stvari. Sam se rad spominjam predvsem dobrih. Tudi v Interblocku so bile. Bilo jih je veliko. K delu sem pristopil, ker sem videl, da lahko nogometno Ljubljano dvignemo od mrtvih. Bili smo na dobri poti in naredili smo vrhunsko ekipo.

Če pogledamo danes, kdo vse je v letih 2008 in 2009 igral za Interblock v vseh selekcijah, lahko vidimo, da je marsikdo od teh mladih fantov v nogometu postoril marsikaj. Če bi zgodbo peljali naprej, bi bil klub v treh, štirih letih kdo ve kje. Samo poglejte imena nogometašev, ki so bili takrat v klubu.

Zgodba se je končala, kot se je. Do ljudi v klubu ne gojim nobenih zamer. Bil sem žalosten, ko sem odšel, to pa je tudi vse. Z Interblockom sem sodeloval tudi po mojem odhodu iz kluba. Do današnjih dni sem pomagal tamkajšnji mladinski šoli, kolikor lahko. Tudi moj sin je njen član in moram priznati, da se v Interblocku dela zelo dobro. To je prava zgodba, ki so jo rešili starši otrok.

Sodelovanje z Jocom Pečečnikom, znanim slovenskim bogatašem, ki je ustanovil Interblock, ne pride več v poštev?
Mislim, da se Joc nima več želje vrniti v nogomet. Lahko pa, da se motim, saj z njim nisem več v stiku.

Nogometaš, ki je iz tiste zasedbe pokazal največ, je prav gotovo Josip Iličić. Zdajšnji zvezdnik italijanskega nogometa, ki že vrsto let navdušuje v dresih Palerma in zdaj Fiorentine, s katerim ste imeli takrat kar nekaj nesporazumov.
Josip je specifična osebnost, tako kot marsikdo od dobrih nogometašev. Nesporazuma med nama ni bilo. Prej nasprotno. Nekateri, ki so škodljivi, so poskrbeli, da je izpadlo tako. Ko je leta 2008 prišel iz Bonifike – to je bil čas, ko se je spogledoval z idejo, da preneha z igranjem nogometa –, smo mu v Interblocku, čeprav je bilo v klubu še nekaj zelo dobrih, izkušenih nogometašev, ponudili priložnost.

Interblock je bil najboljša možnost zanj. Bil je odskočna deska zanj in njegovo zgodbo, ki jo je potem v dveh mesecih, ki jih je prebil v Mariboru, le nadgradil in se bogato prodal v tujino. Na koncu vse v življenju pride na svoje. To je krog življenja, vsi smo v njem. Verjetno ni veliko ljudi, ki naj bi mu bili blizu, a so mu pred kratkim čestitali ob rojstvu prvorojenke. Jaz sem bil eden tistih redkih. Že konec meseca, ko se iz Firenc vrne po družino, bova šla spet na kavo.