Velik paradoks, ki razkrije marsikaj

Manchester City je v nedeljo po dramatičnem finišu s točko naskoka še drugič v nizu postal zmagovalec angleške premier lige. V sezoni, v kateri za naslov ni bilo dovolj niti več kot 85 odstotkov vseh možnih točk, je postal srečnejši od dveh zmagovalcev, kot je na Twitterju zapisal Gary Lineker. Ne glede na to, da je spet ostal brez lovorike, je po tako sijajnem prvenstvenem maratonu zmagovalec zagotovo tudi Liverpool, je posrečeno ugotovil nekdanji angleški reprezentant in danes eden vodilnih nogometnih komentatorjev na svetu.

Josep Guardiola je prvi, ki je po desetletju in letu 2009, ko je to uspelo legendarnemu siru Alexu Fergusonu z Manchester Unitedom, nanizal dva naslova v dveh letih v najboljšem in najbolj spektakularnem državnem nogometnem tekmovanju na svetu, ki se letos zdi močnejše kot kadarkoli. To, da vsi štirje udeleženci letošnjih finalov obeh evropskih pokalov prihajajo iz Anglije, zagotovo že veste. O tem verjetno razlagajo tudi veverice v kakšnem izmed londonskih parkov in ob tem ponosno ugotavljajo, da kar tri četrtine finalistov prihaja iz mesta, v katerem oreščke glodajo prav one …

V najboljši angleški nogometni ligi, ki ustvari z naskokom največ denarja od vseh nogometnih tekmovanj na svetu, je Guardiola v dveh sezonah osvojil 198 od maksimalnih 228 točk. Lani jih je zmogel okroglih sto, kot jih v zgodovini tega tekmovanja ni še nihče. Letos dve manj. V povprečju je osvajal 2,6 točke na tekmo. Na vsakih pet tekem je štirikrat zmagal in enkrat remiziral, če prevedemo v bolj praktičen jezik. Njegova uspešnost je bila neverjetna, 87 odstotna. Ob tem je njegova ekipa v zadnjih dveh letih na 76 prvenstvenih tekmah zabila 201 gol, kar znese 2,64 gola na tekmo, in jih prejela le 50, v povprečju 0,66 na tekmo. Vse to mu je španskemu nogometnemu hipsterju, ki nadaljuje z idejo legendarnega Johana Cruyffa in jo je še nadgradil, v zadnjih dveh letih uspelo v ligi, ki tudi na bančni račun najslabšega vsako leto nakaže sto milijonov evrov. 

Njegov najbližji zasledovalec na lestvici uspešnosti Juventus bo, če bo zmagal na zadnjih dveh tekmah zanj pravzaprav že nekaj časa končane sezone, isto obdobje zaključil s 190 točkami. V zanj povsem nekonkurenčni italijanski ligi, v kateri se je osmega naslova državnega prvaka v osmih letih veselil že pred tedni in ima na vrhu trenutno enajst točk pred najbližjim zasledovalcem. Tudi pri preostalih statističnih podatkih danes edini v Evropi res konkurenčen produkt nekoč silovite italijanske lige zaostaja za angleškim prvakom. V povprečju so Torinčani v zadnjih dveh sezonah na dozdajšnjih 74 tekmah osvajali 2,49 točke na tekmo. Zabijajo 2,49 in prejemajo 0,69 gola na tekmo.

Barcelona, ki je tretji najuspešnejši klub zadnjega dveletnega obdobja v najmočnejših petih ligah na svetu, je krog pred koncem španskega prvenstva, v katerem se veseli drugega naslova v nizu, pri 182 točkah. Če bo zmagala na prihajajoči zadnji prvenstveni tekmi sezone, po kateri bo visoko v zrak dvignila še 26. pokal za naslov državnega prvaka v svoji zgodovini, bo pri številki 185. Tudi njena učinkovitost je slabša od Cityjeve (v povprečju dosega 2,49 gola na tekmo) in tudi njena obramba zaostaja za tisto, ki jo je v Manchestru postavil super Pep (na tekmo prejme 0,84 gola).

Dvakratni francoski prvak zadnjih dveh sezon PSG, ki je v deželi državnih prvakov lani zmagal s 13 točkami naskoka, letos pa jih ima dve tekmi do konca 16, je četrti. Maksimalen izkupiček super bogatih Parižanov je lahko 187, trenutno so pri 181 točkah. Na tekmo osvajajo 2,45 točke, njihova učinkovitost pa je v družbi veliko manj premožnega preostalega dela francoske lige celo boljša od Cityjeve. Na tekmo Neymar, Kylian Mbappe, Edinson Cavani in druščina dosegajo kar 2,81 gola v povprečju, a je zato skoraj enkrat slabša njihova obramba. Krepko čez enkrat na tekmo mora v povprečju po žogo v svojo mrežo vratar PSG v zadnjih dveh sezonah (1,21).

Bayern, ki je lani naslov nemškega prvaka osvojil s kar 21 točkami naskoka, letos pa ima krog pred koncem le dve točki prednosti pred Borussio Dortmund, je na zadnjem, petem mestu med najuspešnejšimi klubi najmočnejših nogometnih držav. V zadnjih dveh sezonah bundeslige, v kateri v za dva člana manjši nemški nogometni eliti odigra 34 tekem, osvaja 2,34 točke na tekmo. V veliko skromnejšem tekmovanju zabija skoraj toliko golov kot City, a še vedno manj (2,61 gola na tekmo), njegova obramba pa je slabša nekoliko bolj občutno (0,88).

Ob dveh za državnega prvaka je Guardiola v klub iz Manchestra, ki ni največji niti v svojem mestu, kaj šele širše, v ne preveč polne klubske vitrine v konkurenci številnih velikanov in bogatih palčkov prinesel še dva ligaška naslova od treh, ki so bili na voljo. Že ta konec tedna pa bo imel v finalu pokala FA priložnost, da podre še tretjo od štirih razpoložljivih pokalnih tarč v tem času. Skupaj torej pet od šestih domačih lovorik v obdobju obdobju med letoma 2017 in 2019. Juventus je v Italiji v tem času v domačih tekmovanjih osvojil tri od štirih. PSG štiri od šestih. Barcelona ima v Španiji priložnost, da z drugim pokalnim zmagoslavjem v nizu preseže City in ob za dve tekmovanji manjšem vzorcu tekmovanj postane stoodstotna. Bayernu lahko v Nemčiji uspe enako. Lani je prvenstveno in pokalno lovoriko osvojil, letos bo za eno obračunal z RB Leipzigom nesojenega slovenskega reprezentanta Kevina Kampla, drugo pa si bo moral priboriti v zadnjem prvenstvenem krogu, v katerega tako kot v finale pokala vstopa kot velik favorit.

Spremljanje ekip, v katerih je bil vedno močno viden njegov trenerski podpis, včasih o Guardioli povedo še več, a že številke povedo vse. V dveh letih je v prvenstvu izgubil samo šestkrat v 76 tekmah, v katerih je nanizal neverjetnih 64 zmag in sestavil eno najbolj, morda pa kar najbolj dominantno ekipo v zgodovini tekmovanja. To in vse našteto mu je uspelo v tekmovanju, ki traja 38 etap. Od konca enega do drugega poletja. Tam, kjer je treba biti pravi od začetka do konca. Avgusta, septembra, oktobra in tako naprej do marca, aprila in maja, nekje tudi junija. Na odru, na katerem žreb tekmovalnih parov ni niti najmanj zanimiv, kot je kje drugje. Vsak z vsakim, dvakrat. Enkrat doma in enkrat v gosteh. Nič kaj spektakularno, a zato najbolj pošteno. Pa da vidimo, kdo je res najboljši!

To mu je uspelo tudi z veliko denarja, seveda. V treh letih, odkar je prišel na Otok, je za nakupe porabil nekaj čez 700 milijonov evrov, a brez skrbi. Tudi njegovi konkurenti na nogometni tržnici sedijo za isto mizo. Večina kar v prvi vrsti. Barcelona je šla pri nakupih v zadnjih treh letih več kot 850 milijonov evrov, Juventus in PSG pa čez 600. Krepko v tej družbi velikih zapravljivcev od naštetih zaostaja le Bayern, ki jih je porabil nekaj manj kot 200. Skorajda nič, pa čeprav še vedno nepredstavljivo za 99 odstotkov nogometnih klubov z vseh koncev sveta.

Kaj bi bilo, če bi bilo, je v tako živem organizmu, kot je nogomet, nesmiselno ugibati, a če bi matematiki skušali izračunati natančno napoved razpleta lige, v kateri bi nastopalo 20 najboljših evropskih klubov, bi bil zdajšnji City ob vseh naštetih dejstvih verjetno z naskokom prvi favorit za naslov v tekmovanju, ki je za zdaj samo imaginarno, nekateri pa se bojijo, da bo kmalu postalo tudi resnično.

Toda kljub vsemu naštetemu velika večina svetovne nogometne populacije ob vprašanju, kdo je najboljši nogometni trener na svetu, s prstom ne bo pokazala na Guardiolo. Marsikdo tega ne bo naredil niti takrat, ko bo govora o drugem, tretjem, morda tudi četrtem, petem mestu. Da je tako med navijači oziroma nogometnimi navdušenci, je povsem razumljivo in celo dobro za nogomet, saj tudi in morda predvsem to poganja njegovo kolesje. Če bi vsi mislili, da je najboljši nogometaš na svetu samo en in navijali za isti klub, bi se vrtelo precej počasneje. Veliko hitreje ga poganja nenehno prepiranje o tem, kdo je boljši. Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo. Barcelona, Real, Juventus, PSG, Liverpool, Bayern ali pa celo nobeden od njih. Safet Hadžić ali Matjaž Kek, če hočete.

Toda ob vsem skupaj je jasno tudi to, da je meja med najširšim nogometnim ljudstvom in stroko pogosto preveč zabrisana. Nikakor ni tako samo pri slovenski nogometni stroki in kvazi stroki (seveda, sam pripadam drugi), ampak tudi drugje. V izboru krovne mednarodne nogometne organizacije (FIFA) za najboljšega trenerja leta 2018 je Guardiola pristal komaj na četrtem mestu. Boljši od njega je bil celo Hrvat Zlatko Dalić, ki je, ko je Španec jeseni 2017 že pošteno zakorakal proti angleškemu rekordu, delal še v Savdski Arabiji, kar je bil do takrat vrhunec trenerske poti donedavnega anonimneža. Potem je v štirih tednih postal skoraj najboljši na svetu. Najboljši je bil seveda svetovni prvak, Didier Deschamps. Na drugem mestu seveda Zinedine Zidane, tretjič v treh letih evropski prvak z Realom, a tudi komaj tretji na domačih tleh, kjer se je v sezoni 2017/18 že v četrtfinalu poslovil tudi od pokalne lovorike. V iste roke so šle tudi nagrade vseh preostalih najbolj znanih podeljevalcev nagrad. Tistih, v katerih najboljše izbirajo nogometni strokovnjaki, ki sodelujejo z revijami World Soccer Magazine, Onze Mondial, Združenjem evropskih klubov (ECA), Mednarodnim inštitutom za nogometno zgodovino in statistiko (IFFHS) …

Tudi oni se ob izjemnem marketingu dveh globalno najbolj zanimivih nogometnih tekmovanj na svetu, ki ponujata minimalno število tekem in maksimalen izkupiček, strinjajo, da je v vzorcu več kot 5000 minut, kolikor jih najboljši evropski klubi odigrajo na sezono, najpomembnejših tistih 90, 120, 180 in včasih tudi 210 minut, ki so, ko se v izločilnih delih lige prvakov in svetovnih prvenstev vedno udarita dva sijajna tekmeca, pogosto zelo nepredvidljive. Takrat poražence od zmagovalcev včasih ločijo ena genialna ali napačna poteza, vratnica, sekunda ali ena sodniška napaka.

Guardiola je v zadnjih sedmih sezonah v osmih letih - po odhodu iz Barcelone si je namreč privoščil enoletni oddih -, kar petkrat postal državni prvak in petkrat zaigral v polfinalu lige prvakov. Zares spodrsnilo mu je v tem dolgem obdobju pravzaprav le enkrat. V krstni sezoni na Otoku, ko je v ligi prvakov izpadel že v osmini finala in prvenstvo končal na tretjem mestu. Ob tem je v Španiji, Nemčiji in Angliji v tem času osvojil še osem takšnih in drugačnih lovorik, a nikoli ni bil na vrhu in pogosto niti pri vrhu, ko so delili nagrade za najboljše. Tako bo skorajda zagotovo tudi letos, ko gre tam pričakovati Mauricia Pochettina. Trenerja Tottenhama, ki ga je City v prvenstvu za seboj pustil velikih 27 točk zadaj.

Pep, ki se danes počasi že spogleduje z abrahamom, je bil v očeh stroke in tudi vseh drugih na vrhu že dolgo nazaj. Ko je komaj zakorakal v peto desetletje življenja, leta 2011. Takrat, ko je šel do konca tako ali tako zgolj in samo zaradi tega, ker je imel ob sebi fantastičnega Messija. Tega argentinskega palčka, ki je letos spet dokazal, da je veliko slabši, kot si misli, da je in je vedno najslabši, ko bi moral biti najboljši …

Včasih pač o tem, kdo je dober in kdo slab, odloči zadetek več Monaca v gosteh, zgrešena priložnost Ousmaneja Dembeleja, gol Fernanda Torresa v 90. minuti, milimeter desno namesto levo od vratnice v finalu svetovnega prvenstva ali pa nekaj fantastičnih obramb Jana Oblaka. Nekako tako, kot če bi zdravniki zeleno luč novemu zdravilu pokazali po preizkusu na dveh, maksimalno treh podganah. Prepričan sem, da ni tako. Lahko bi bilo usodno. V nogometu še zdaleč ni in ne bo. Za nekatere prej nasprotno. Prinaša namreč dodatne milijone in še dodatno krepi znamki dveh že tako z naskokom najbolj dobičkonosnih nogometnih tekmovanj, ki v nekaj tednih dogajanja prineseta nekaj milijard. V njih se že dolgo ne odloča samo o tem, katera ekipa je najboljša na svetu, ampak tudi, kdo je najboljši med nogometaši in kdo med trenerji. Morda celo nenaključno? Pristaši takšnih in drugačnih teorij zarot boste ob tej misli zagotovo zastrigli z ušesi.