Luka Elsner: Nikoli ne bom oškodoval Domžal

Strast do vloge trenerja mu je predal stari oče Branko Elsner, vplival je tudi stric Brane Elsner, ljubezen do nogometne žoge pa mu je vcepil oče Marko Elsner. V nedeljo je zakorakal v Kristusova leta. Da bo nekoč trener, je vedel že kot najstnik. Do 23. leta sploh ni vedel, kako je biti profesionalni nogometaš. "Nisem videl resnejše možnosti, da bi mi uspelo kot igralcu, zato sem želel vsaj ohraniti položaj ob igrišču in postati trener. Hitro sem končal fakulteto za šport," je bil Luka Elsner od nekdaj odločen, da izkusi trenerski posel. Trenutek, ko so se mu uresničile sanje, je dočakal nekoliko pozneje, kot je načrtoval, saj je vmes blestel kot branilec. V Domžalah je postal profesionalni nogometaš, si prislužil celo reprezentančni vpoklic, danes pa z bogatim jezikovnim znanjem že tretjo sezono zapored vodi domžalske nogometaše in meša štrene tekmecem. V soboto jo je tako zagodel Olimpiji in ji prizadejal prvi poraz v tej sezoni.

V nedeljo ste dopolnili 33 let in vstopili v Kristusova leta. Se počutite kaj drugače? Niti ne, veseli pa me, da z vsakim mesecem dobivam izkušnje in potrebno starost. Vem, da sem v karieri naredil nekaj napak, a sem se lahko iz njih tudi kaj naučil. To so dragocene izkušnje. Trener sem postal zgodaj, tako da sem se lahko začel hitro učiti iz svojih napak. Zdaj, ko sem star 33 let, sem za odtenek bolj moder, a še daleč od tega, da bi vedel vse. Storil sem veliko napak in še se bodo dogajale.

Kakšne napake ste delali? Včasih sem spregledal, da igralci niso bili pripravljeni za določen dvoboj, ali pa sem dopustil prevelika nihanja v sami motivaciji za dogodke. Včasih sem zgrešil taktiko. Žal je to posel, v katerem je zelo težko natančno predvidevati stvari.

Po nezadovoljivih rezultatih Domžal ste pogosto samokritični. Odgovornost za neuspeh radi prevzamete nase, kar je med nogometnimi trenerji v tem delu Evrope prej izjema kot pravilo. Če si sposoben priznati napako, jo boš skušal tudi popraviti. Enako je pri igralcih. Če sami ne prepoznajo napak, jih na treningih skupaj ne bomo mogli odpraviti. Nikakor. Odstranitev izgovorov v procesu dela je eden izmed temeljev dela. Sam moram biti prvi, ki to kaže in je samokritičen. Moram biti vzgled igralcem.

Igralci so vam za 33. rojstni dan čestitali z zmago nad Olimpijo. Po tekmi je bilo res prijetno. Trener je najbolj vesel, ko doseže pomembno zmago na tekmi, kjer smo bili, kar zadeva pričakovanja, celo v podrejenem položaju. Veseli me, da smo v Stožicah pokazali pravi način in pametno igro.

Kar zadeva slavje, smo imeli v klubu v zadnjem času kar nekaj slavnostnih dogodkov. Nabirajo se razlogi, da se v prihodnosti zberemo in jih proslavimo. Med naslednjim reprezentančnim premorom bomo izkoristili trenutek za kaj podobnega, zdaj pa smo res osredotočeni na delo na igrišču. Prihaja obdobje treh tekem v enem tednu, tako da je treba dobro trenirati in še najprej skrbeti za dobre odnose.

Dobri odnosi so že dalj časa ena bolj prepoznavnih lastnosti dvakratnih državnih prvakov iz mesta ob Kamniški Bistrici. Ekipni duh obujate s številnimi aktivnostmi. So to vaše domislice? Trenerji smo na začetku usmerjali akcijo in iskali ideje za različne "team-buildinge", nato pa so to prevzeli igralci sami. Ko smo na primer odšli na rafting, je bilo to presenečenje in igralci tega niso vedeli vnaprej. Zdaj si sami izberejo, kaj bodo na dan, določen za takšne aktivnosti, počeli. Veseli me, da so vodje ekipe prevzeli stvari v svoje roke. Njim gredo zasluge za dobre, čiste odnose v ekipi in pravo vzdušje. Ta teden bodo odšli na karting. Imajo veliko možnosti za spoznavanje drugih športov, prek katerih promovirajo klub in krepijo medsebojne odnose. Pomembni so tudi človekoljubni projekti, kot je na primer Anina zvezdica. V Domžalah idej nikoli ne zmanjka.

Kako je sploh praznovati rojstni dan kot trener? Vsako praznovanje je dvorezen meč. Če bi v soboto izgubili tekmo z Olimpijo, bi bil v nedeljo zelo žalosten in sploh ne bi praznoval. Rezultat te pač povleče za sabo, čutiš veselje ali pa žalost. Kot trener skušam pri vzdušju ohraniti srednjo mero, da ni prevelike evforije po zmagi ali prevelike tragedije po porazu. Je pa stres povezan s tekmo in se ga ne da kar tako izločiti iz normalnega življenja.

Navijače razvajate z odličnimi rezultati v Ljubljani. Postajate pravi strup za Olimpijo na gostovanjih v Stožicah. Ko prihajaš na štadion, na katerem si odigral že nekaj dobrih tekem, te spremlja pozitiven občutek. To spada v dobro pripravo za igralce, ki pridejo v okolje, na katerega jih vežejo pozitivni spomini. Na področju motivacije je to zelo pomemben dejavnik. Če bi rekel, da to nima vpliva, bi se zlagal.

Olimpija ima zdaj novo, močno podobo. Ima nesporno kakovost in ekipo, ki se bo borila za vrh, zato je naša zmaga zelo pomembna, moramo pa hkrati razumeti, da smo odigrali šele tri kroge. Če se bomo ukvarjali s preteklostjo in se po eni taki zmagi imeli za vrhunsko ekipo, bomo hitro pristali na trdnih tleh. Zdaj se že pripravljamo na tekmo z Rudarjem. To bo težka tekma, saj Velenjčani še nimajo točk, mi pa imamo segmente v igri, ki še močno nihajo. Zagotovo se ne uvrščamo na vodilna mesta na lestvici, ker se še razvijamo. Moramo ostati skromni. Dolgo in krvavo se bomo borili, da pridemo visoko, hitro pa bomo lahko treščili dol.

Maribor je po treh krogih prevzel prvo mesto. Ga lahko izpusti iz rok? Kdor v medijih ali pa v splošni nogometni javnosti predstavlja mnenje, da Maribor po izpadu z Astano ni več to, kar je bil, se spreneveda. Kakovost obstaja, organizacija ostaja, podpora ostaja. Na eni evropski tekmi so pač zgrešili rezultat, kar zagotovo ni pozitivno, a to ne spremeni tega, da so dominantni v prvenstvu in imajo vse možnosti, da bodo še naprej. To ne pomeni, da presenečenja niso mogoča, a se ne sme ustvarjati napačnega mnenja, da je Maribor postal povprečna ekipa.

Že kot igralec ste ostali zvesti domžalskemu okolju, podobno je v trenerski vlogi. Zakaj vas pot ni vodila v kak drug slovenski klub? Svojo zgodovino je preprosto treba spoštovati. Ko sem na amaterski ravni iz Francije priletel v Slovenijo, sem v Domžalah naletel na strokovno vodstvo, ki me je popeljalo do solidne kariere v slovenskem prostoru. Zaradi Domžal sem postal profesionalni igralec. Ta klub predstavlja okolje, kjer se dobro počutim in rad delam z ljudmi. Ko so mi kot mlademu trenerju, ki še nikjer ni nič pokazal, dali priložnost, da se dokažem, so mi pokazali spoštovanje. S tem so tvegali, a so mi vseeno zaupali. To mi veliko pomeni, zato se trudim, da iz tega naredim lepo zgodbo. Koliko sezon bo to trajalo, ne ve nihče, saj je nogomet poln presenečenj. Vsak ciklus se nekje konča. Ne bom pa sam nikoli potegnil poteze, ki bi presenetila ali oškodovala klub.

Po koncu sezone so se pojavljale govorice, da bi se lahko preselili k Mariboru ali Olimpiji, ki na papirju veljata za najmočnejša slovenska kluba. Je to kaj zmotilo pripravo na delo v domžalskem klubu? Sploh ne, ker vem, kje je moje mesto in koliko se moram še dokazati, da bi bil pripravljen na večja okolja, kjer so pritiski drugačni in moraš imeti drugačno avtoriteto. Tam mora biti nadzor stresa močnejši. Ko sem se lotil trenerskega dela, sem dobro premislil, saj se lahko hitro opečeš, če misliš, da si prevelik za položaj, na katerega dejansko še nisi pripravljen. Stopam raje počasi, stopničko po stopničko. Tako lažje prideš do končnega cilja. To je zahteven posel. Do izpolnitve cilja pomagata le konstantno učenje od drugih, ki vedo več od tebe, in skromnost. Ko bom imel 60 let, pa bom morda mislil, da že vse vem. Bomo videli.

Stari ste 33 let, pa sploh niste najmlajši trener v Prvi ligi Telekom Slovenije, ki slovi po tem, da v njej iz leta v leto dobi priložnost več mladih igralcev. V tem pristopu je neka logika. Če moraš delati z mladimi, ti je lažje, če dobro poznaš njihov značaj. Simon (Simon Rožman, trener Celja, op. p.) je v tem poslu še večji talent. Od mene je mlajši pol leta in dokazuje, da lahko s strokovnim delom, dobro izobrazbo in pravo osebnostjo v profesionalnem nogometu dosežeš vrhunske rezultate. Odlično skrbi za razvoj mladih fantov.

V Domžalah ste trener tretjo sezono zapored. Vas zadovoljujejo rezultati, ki ste jih dosegli? Prvo sezono sem prevzel ekipo po šestem krogu in na koncu smo bili šesti, kar je bil povprečen, ne preveč bleščeč rezultat. Po prvi celotni sezoni smo izpolnili cilj (Domžalčani so bili jesenski prvaki, na koncu pa tretji, op. p.), a pokazali, da imamo prostora za še nekaj več. To skušamo potrditi to leto. V nogometu je treba pokazati, da si dober toliko, kolikor dobro si odigral zadnjo tekmo. Vse drugo je pozabljeno. Ne šteje ime, ne šteje statistika, merilo je le zadnja tekma. In ne pozabite, naša naslednja tekma z Rudarjem bo najtežja izmed vseh v tej sezoni.