Po štirih letih je spet zmagala pravica

S 36 goli v 34 nastopih je bil z naskokom najboljši strelec španskega prvenstva v sezoni 2018/19, zmogel jih je kar 15 več od drugega najboljšega. Do strelske krone je prišel s prednostjo treh zadetkov manj, kot jih je v prejšnji sezoni zbral najboljši strelec slovenskega prvenstva Luka Zahović. Dveh manj od številke, s katerimi so sezone končali kralji strelcev slovenskih zelenic v sezonah 2014/15, 2015/16 in 2016/17, če hočete. S 13 asistencami je bil tudi najboljši asistent najboljšega, kar ponuja španski nogomet. Barcelona je seveda osvojila naslov.

Z 12 zadetki je bil z naskokom najboljši strelec tudi v prejšnji sezoni lige prvakov in drugega najboljšega, Roberta Lewandowskega, za seboj pustil za kar štiri gole. Res je, Barcelona ni šla do konca, a na šestih tekmah izločilnih delov proti Lyonu, Manchester Unitedu in Liverpoolu je zabil šest golov. Po dva je razporedil v mrežo vsakega nasprotnika, s katerimi so se Katalonci pomerili v osmini finala, četrtfinalu in polfinalu. Tam je poskrbel tudi za glavni očitek, ki mu ga nogometni svet meče pod nos. Na povratni tekmi polfinala v Liverpoolu, kjer je s soigralci zapravil nemogoče (vodstvo s 3:0 s prve tekme), izgubil z 0:4 in se poslovil od sanj o petem naslovu evropskega prvaka, je njegova statistika ostala prazna. Ampak v mrežo poznejših evropskih prvakov je na dveh tekmah pospravil dve žogi. Gol na tekmo, ni slabo. Zagotovo bolje kot gol in pol na tekmo v svoji mreži, kar je bila polfinalna zapuščina branilcev Liverpoola, če smo že pri tem, kdo je opravil svojo nalogo in kdo je ni.

V pokalnem tekmovanju, v katerem je Barcelona prišla do finala, je v petih nastopih v sezoni 2018/19 zmogel tri asistence in tri gole. Enega tudi v finalu, ki so ga Katalonci presenetljivo izgubili proti Valencii.

Z asistenco se je izkazal pri zmagi v španskem superpokalu nad Sevillo.

Z devetimi goli je drugi najboljši strelec nove prvenstvene sezone in le za gol slabši od trenutno vodilnega na lestvici strelcev Karima Benzemaja, pa čeprav je izpustil tretjino tekem, ki so jih španski prvoligaši do zdaj odigrali.

Dva gola in tri asistence v petih nastopih je pristavil v ligi prvakov, v kateri so si Katalonci v najtežji skupini predtekmovanja v družbi milanskega Interja in Borussie Dortmund napredovanje, z njim pa tudi prvo mesto zagotovili že krog pred koncem.

V letu, ki se izteka, je v 44 nastopih za Barcelono zabil 41 golov in prispeval 15 asistenc. Za argentinsko reprezentanco, v kateri v zadnjih letih ob igrišču in v pisarnah tamkajšnje nogometne zveze vlada podobno razsulo, kot ga v zadnjih mesecih spremljamo v Olimpiji Milana Mandarića, je v 10 nastopih prispeval pet golov in dve asistenci, z njo pa kljub vsem težavam prišel do polfinala južnoameriškega pokala. Tam je z 0:1 izgubil z domačinko Brazilijo, ki se je v finalu sprehodila do naslova.

Skupaj torej 46 golov in 17 asistenc v 54 tekmah, ki jih je odigral. Do konca leta, v katerem ga čaka še pet tekem, pa bo zagotovo pristavil še kakšnega.

Kdor ob takšnih številkah pravi, da si nagrade za najboljšega ne zasluži, je:

• slep,
• v sorodu s kakšnim izmed njegovih protikandidatov,
• ali pa se je nekoč hudo zastrupil z argentinskim zrezkom.

Upoštevajoč seveda, da gre za podelitev, ob kateri vrednotimo individualne dosežke, ne pa tega, čigav klub je bil najboljši. Da, evropski prvak je postal Liverpool, ki pa, mimogrede, ni zmogel prvi čez cilj priti v domačem prvenstvu.

Številke v letu, ki gre h koncu, povedo vse, a bistvo vsega je, da so pri njem še najmanj pomembne. Vsak, ki želi videti njegovo genialnost, jo bo prepoznal v malodane vsaki njegovi potezi. Če lahko za Cristiana Ronalda (no, pa smo spet pri večni nogometni debati) ugotovimo, da je odličen atlet, še boljši motivator drugih in tudi samega sebe, sijajen strelec in pogosto najboljši, ko beseda nanese na marsikatero nogometno prvino, pa je njegov nogomet nerazložljiv.

Z eno potezo je sposoben razbiti vsako postavljeno obrambo, v delčku milisekunde v vodo vreči ure in ure načrtovanj, kako ga ustaviti, in z enim gibom poskrbeti, da najboljši branilci padajo po tleh. Včasih tudi kot pravkar posekana sekvoja.

Videti je povsem enostavno, a seveda ni. Podobno, ko beseda nanese na košarko, velja za Luko Dončića. Genij. In pika.

Kako prikladno, ravno v tednu, ki je za njim, je svoje mojstrstvo spet razkazal obširnemu nogometnemu svetu. Dve na pladnju servirani asistenci za zadetka Luisa Suareza in Antoina Griezmanna, gol in vratnica, ki mu je preprečila še en spektakularen zadetek s prostega strela, pri zmagi nad Borussio Dortmund v sredo.

Preigravanje, s katerim je iz igre vrgel dva nasprotnikova branilca, kratka izmenjava podaj in, bum, natančno odmerjen strel, s katerim je premagal spet sijajnega Jana Oblaka (ne, v reprezentanci to za zdaj zagotovo še ni) za kapitulacijo najbolj trdne obrambe na svetu in zmago na derbiju proti Atletico Madridu v nedeljo. Bodi dovolj.

"Mislim, da je najboljši na svetu. Dokler bo igral nogomet, si vse nagrade za najboljšega zasluži on." Tole pa so besede Virgila van Dijka, ki povedo vse. Njegov glavni protikandidat v lovu na letošnjo zlato žogo, ki bi si kot evropski prvak in brez dvoma najboljši branilec na svetu zaslužil katerokoli nagrado, jih je izrekel pred kratkim.

Lani je v točkovanju za najbolj prestižno individualno nagrado, pa čeprav je bilo za njim eno od najboljših let v karieri, v katerem je v 54 nastopih zmogel neverjetnih 51 golov in 26 asistenc, končal na komaj petem mestu. Smešno.

Letos je spet tam, kjer si zasluži biti in kjer je, prvič po letu 2015, pristal še šestič. Po štirih letih čakanja je spet zmagala pravica.

Lionel Messi. Najboljši nogometaš leta na svetu. Verjetno pa tudi najboljši vseh časov. Rekordnih šest zmag v točkovanju za zlato žogo in pet drugih mest, ki jih je v njem dosegel do zdaj, pravi, da je nedvomno tako.

Sportal Sinoči zabil Janu Oblaku, nocoj dvignil še svojo šesto zlato žogo