Boleč spomin na leto 2004: zapiskal je, Madžar se je nasmehnil in zgrudil

Začetni pisk težko pričakovanega dvoboja v Plznu bo opravil Olegario Manuel Bartolo Faustino Benquerenca, 44-letni zavarovalniški agent iz Batalhe, ki živi v Leirii, nogometni javnosti pa je znan kot sodnik, ki se pogosto pojavlja na največjih tekmovanjih. V ligi prvakov je sodil že več kot deset srečanj, v glavni vlogi pa je bil večkrat tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki (2010). S piščalko v ustih je usmerjal potek razburljivega četrtfinalnega dvoboja med Gano in Urugvajem, ko je v izdihljajih drugega podaljška pokazal na belo točko, "rokometašu" Luisu Suarezu pa rdeči karton. A "črne zvezde" niso izkoristile priložnosti. Zapravile so kazenski strel, Južnoameričani pa so si v loteriji 11-metrovk zagotovili preboj do polfinala.

Najtežji trenutek v Zahovićevi karieri

To pa ni bila edina tekma, ko se je Benquerenca nehote znašel v središču pozornosti. Najbolj boleča izkušnja izvira iz leta 2004, ko je 25. januarja sodil obračun portugalskega prvenstva med Benfico in Vitorio Guimaraes. Ko je v končnici tekme pokazal rumeni karton Miklošu Feherju, se je madžarski reprezentant nemočno zgrudil tla in čez nekaj trenutkov zaradi zastoja srca umrl. To je bil ogromen šok za športni svet, nepričakovana smrt je globoko prizadela tudi njegovega takratnega soigralca in dobrega prijatelja Zlatka Zahovića, ki mu je na naslednji tekmi Benfice, ko se je vpisal med strelce, posvetil zadetek. Mariborčan, ki vijolicam pomaga kot uspešen športni direktor, je pred leti priznal, da je bil to njegov najtežji trenutek v karieri. Na pogrebu je s soigralci nosil Mikloševo krsto k večnemu počivališču, smrt madžarskega legionarja pa je, da bi se izognili podobnim tragedijam, poostrila zdravniški nadzor in preverjanje igralcev, predvsem v mlajših kategorijah.

Olegario je postal sodnik zaradi družinske tradicije. Pravico na igrišču je delil že njegov oče. V nižjih ligah je začel soditi relativno pozno, s 26 leti, značko Mednarodne nogometne zveze (FIFA) pa je prejel šest let pozneje (2001). Zdaj je član elitne skupine, tako da mu ne manjka izzivov, saj sodi na večini odmevnih tekmovanj. Zanj veljata dve skrajnosti. Ali je odličen in na srečanju skoraj neopazen, ali pa slab in po tekmah deležen kritičnih pogledov. Statistika razodeva, da na dvobojih mednarodnega kova na belo točko pokaže skoraj na vsaki četrti tekmi, podobno velja za rdeči karton, rumenih pa podeli slabih pet na srečanje.

Mariborčani zaradi kazni rumenih kartonov v Plznu ne bodo mogli računati na pomoč Željka Filipovića, ki jih je v tej evropski sezoni zbral že tri. Rumeni kartoni bodo pomembni tudi za povratne srečanje v Ljudskem vrtu, na srečo slovenskih prvakov pa sta do tekme v Plznu enega prejela le kapetan Marcos M. Tavares in vratar Jasmin Handanović.

Mariboru je že sodil na Cipru, ko so vijolice izpadle

Benquerenca je imel večkrat opravka s slovenskimi nogometaši. Tudi z Mariborom, saj je leta 2002 vodil povratno kvalifikacijsko tekmo lige prvakov med Apoelom in Prašnikarjevimi vijolicami, ki so na Cipru doživele usoden poraz z 2:4 in se poslovile od Evrope. Takrat je Portugalec pokazal deset rumenih kartonov, vsako ekipo razveselil z 11-metrovko, rdeči karton pa pokazal še slovenskim prvakom.

V ligi prvakov je najbolj znamenito tekmo sodil osem let pozneje, polfinalno srečanje med Interjem in Barcelono, ki ga je Mourinhova četa v Milanu dobila s 3:1 in opozorila Katalonce, da resno naskakuje evropski naslov. Benquerenca je doživljal obtožbe, da je Mourinhov prijatelj, ostre puščice pa so poletele iz tabora poražene Barcelone. Inter se je pozneje tudi povzpel na prestol. Portugalec je sodil tudi tekmo, na kateri je londonski Arsenal prek Udineseja ujel ligo prvakov in v Vidmu zmagal z 2:1, v vratih gostiteljev pa je stal Samir Handanović.

S slovensko člansko izbrano vrsto je imel opravka leta 2011, ko je Kekova zasedba na Marakani remizirala s Srbijo (1:1). Tako je mlajšemu izmed bratrancev Handanović že sodil, zvečer bo še starejšemu.