Bil je neuslišana želja bogatašev, zdaj se počuti kot smet

Neverjetno je, kako hitro se usoda včasih poigra z življenji ljudi in športnikov, morda še toliko bolj nogometašev. Torej tistih, ki so del velikega posla, ki se strogo drži pravil kapitalizma. Ta je marsikoga že prežvečil in izpljunil. Prostora za sočustvovanje in spomine na stare zasluge ni. Očitno je podobna usoda doletela tudi Radamela Falcaa. Pristanek na tleh je bil trd, pobiranje pa vse prej kot lahko. In kdo ve, bo sploh uspešno?

Pravljični začetek v vrstah argentinskega velikana

Bo sploh še kdaj vsaj spomnil na čase, ko je navduševal povsod, kjer je bil? Že v Kolumbiji, kjer je na članski ravni debitiral takrat, ko ni zakorakal še niti v srednjo šolo. Kot 15-letnik je vstopil v svet profesionalizma, takrat ga je medse zvabil velikan južnoameriškega nogometa, River Plate iz Buenos Airesa.

V Argentini se je v nekaj letih prebil do članske ekipe in hitro navdušil. Že kot najstnik je zabijal gole, v štirih sezonah jih je bilo kar 45, bil je tudi državni prvak, in leta 2009 ga je v svoje vrste pripeljal Porto.

Portugalci so z njim mastno zaslužili

Zanj so Portugalci, znani po odlični skavtski službi, odšteli nekaj več kot pet milijonov evrov in pozneje z njim mastno zaslužili. Le dve leti pozneje so ga namreč prodali za 40 milijonov evrov. Vmes pa uživali v številnih golih in podajah, za katere je nenehno skrbel takrat dolgolasi napadalec.

V prvi sezoni se je ustavil pri 34 golih v vseh tekmovanjih. Druga je bila zanj še veliko bolj uspešna. Kar 38 zadetkov je prispeval, blestel je predvsem v Evropi. S 17 goli je bil z naskokom najboljši strelec evropske lige, v kateri je šel Porto – tisto sezono je bil tudi državni prvak – do konca. Falcao je bil tudi junak velikega finala v Dublinu, zadel je za zmago z 1:0 nad Brago.

Pravljično zgodbo je ponovil v Španiji

Po koncu sezone se je preselil v Madrid. Okrepil je Atletico in nadaljeval strelsko serijo. V španskem prvenstvu se je ustavil pri 24 golih in zaostal le za nedosegljivima Lionelom Mesijem (Barcelona) in Cristianom Ronaldom (Real Madrid), v evropski ligi je bil z 12 zadetki spet najboljši strelec tekmovanja. Vnovič se je veselil tudi končne lovorike in bil junak finala. Pri zmagi nad Athletic Bilbaom v Bukarešti s 3:0 je zadel dvakrat.

Sijajen je bil tudi v svoji drugi sezoni na štadionu Vicenteja Calderona. Že začetek je bil neverjeten. Na zadnji avgustovski dan leta 2012 je poskrbel za neverjetno predstavo, tri gole, in zmago s 4:1 nad takratnim evropskim prvakom Chelseajem v evropskem superpokalu.

V prvenstvu, Atletico je bil na koncu tretji, je bil še nekoliko bolj učinkovit, kot je bil sezono poprej, zabil je 28 golov in tudi z odličnimi igrami v dresu Kolumbije poskrbel, da je o njem govoril ves svet. Ni ga kluba, ki ni fantaziral o njem, a le malo jih je bilo takšnih, ki so si ga lahko privoščili.

Ruski milijoni za selitev v Francijo

Eden izmed njih je bil Monaco, takrat novinec v francoski prvoligaški druščini, pri katerem je denar razmetaval ruski milijarder Dmitrij Ribolovlev. Brez težav je segel globoko v denarnico, v Madrid nakazal 43 milijonov evrov in poskrbel, da se je Falcao s solzami v očeh poslovil od navijačev Atletica ter odšel drugam.

"Za mano je najlepše obdobje v karieri," je povedal, potem ko je sklenil poglavje, v katerem je Madridčanom v vsega dveh letih podaril 70 golov. Tolažil se je lahko s polnim bančnim računom, ki ga je čakal. Več kot 18 milijonov evrov na leto je bila vredna pogodba, ki jo je podpisal s Francozi in traja še danes.

Poškodba, ki je spremenila vse

Začetek v kneževini ni bil slab, golov ni manjkalo, a potem so se začele težave, ki so poskrbele za pravcato nočno moro. V prvih 14 prvenstvenih krogih je zabil devet golov, nato ga je doletela nesrečna tekma drugega kroga francoskega pokala proti nižjeligašu Monts Footu konec januarja 2014 in huda poškodba, ki ga je oddaljila od nogometnih zelenic do konca sezone, predvsem pa je poskrbela za jok skoraj 50 milijonov Kolumbijcev, ki so na svetovnem prvenstvu v Braziliji ostali brez svojega glavnega junaka in idola.

Najprej je poizkusil pri Manchester Unitedu, …

Vse kaže, da se Falcao po tem šoku – kljub hudim naporom, ki jih je vložil v pravočasno okrevanje je ostal brez nastopa na največjem nogometnem tekmovanju na svetu – nikoli ni pobral. Ko je okreval, je poleti 2014 kot velika okrepitev, Monaco ga je z možnostjo odkupa za eno leto posodil, prišel v Manchester United. Navijači so noreli od navdušenja in bili prepričani, da so dobili natanko to, česar so si želeli.

Kako so se zmotili. Če so ga takrat častili, so se le nekaj mesecev pozneje norčevali iz njega in mu, čeprav nikoli ni dajal vtisa, da je denar pri njem na prvem mestu, očitali bajno plačo, ki jo je dobival na Old Traffordu. Turobne dneve, ki jih je preživljal v turobnem Manchestru, je vsak ponedeljek v tednu popravilo približno 250 tisoč evrov, ki jih je dobival na svoj bančni račun. Milijon evrov mesečno za vsega šest golov, kolikor jih je zabil v rdečem dresu.

… potem še pri Chelseaju, a ni šlo

Jasno je bilo, da tam ne bo ostal. Pred začetkom te sezone se je vrnil v Monaco, a že nekaj tednov pozneje spet odšel na Otok. Tokrat k Chelseaju, pri katerem je bila njegova plača še za sto tisoč evrov na teden višja. Če bi pod vodstvom Joseja Mourinha spet zaživel, to nikogar ne bi motilo, tako pa …

V London je prišel ob najbolj nepravem času. Pred eno izmed najslabših sezon v zgodovini kluba. Da bi bilo drugače, ni mogel preprečiti. Vsega en gol na 11 tekmah je zabil. Le enkrat je bil v začetni enajsterici na prvenstvenih tekmah v prvi polovici sezone.

V Londonu je šele četrta, peta izbira v napadu

Nazadnje je za Chelsea, ki je medtem že zamenjal trenerja, igral oktobra lani. Jasno, Londončani so se ga želeli znebiti, a so naleteli na ovire. Monaco je vztrajal pri tem, da ga ne želi videti do konca sezone, Chelsea je želel pogodbo, ki jo je podpisal poleti, čim prej razdreti.

Prihodnosti za Falcaa na Stamford Bridgu ni, tudi zato, ker sta tam ob nesporni številki ena v napadu v prednosti španski reprezentant Diego Costa, nekdanji napadalec Barcelone Pedro Rodriguez, Francoz Loic Remy in po novem tudi nekdanji veliki up svetovnega nogometa, Brazilec Alexandre Pato. Zadnji je v klub prišel pred kratkim.

Predvsem zato si je Falcao nadvse želel, da bi pozimi zamenjal klub. Ponujal se je številnim, se na zadnji dan letošnjega zimskega prestopnega roka na hitro odpravil v Madrid, kjer je upal na obuditev pravljice, ki jo je pisal v majici Atletica, a je tudi to splavalo po vodi. Pomagati mu ni mogel niti eden izmed najbolj vplivnih nogometnih menedžerjev na svetu, ki bdi nad nogometno potjo Portugalca Cristiana Ronalda, njegov rojak Jorge Mendes. Ponujal ga je tudi Valencii, a bil neuspešen.

Se bo reševal na Kitajskem?

Falcao je ostal v Chelseajevi zlati kletki, v kateri prav nič ne uživa. Tiger, kot so ga navijači poimenovali pred časom, s polomljenimi zobmi čaka na nekoga, ki bi si ga želel pri sebi. Eden redkih izhodov, ki se Kolumbijcu ponuja, pa je Kitajska. Država, v kateri v nogomet igra vse bolj pomembno vlogo, bi bila lahko naslednja postojanka v reševanju nogometne poti še pred kratkim enega najboljših na svetu. Denarja Kitajcem ne manjka, zimski prestopni rok tam traja do 26. februarja in prav lahko se zgodi, da bo pristal tam.

Če bo, bo razplet te zgodbe kljub vsemu denarju, ki ga Falcao ima in ga bo z morebitnim odhodom v Azijo še več, žalosten. S tem bi pri 30 letih, okrogel jubilej bo praznoval ta mesec, priznal dokončno kapitulacijo in se preselil daleč od svetovnega središča nogometnega dogajanja.