Ancelotti ima zvezdo, Simeone pa rokerja (video)

Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. In obratno. Bi lahko podobno dejali tudi za nogometne trenerje? Naslovnice se bolj ali manj izogibajo pomočnikom, ti niso toliko znani javnosti, zanje se niti ne zanima. Njihovi obrazi se v medijih pojavljajo zelo redko, čeprav bi si zaslužili ravno nasprotno. Njihovi zlata vredni nasveti pridejo v določenih trenutkih še kako prav, prav tako njihova predanost in pomoč pri vsakodnevnem delu z nogometaši, ki so pred finalom lige prvakov izpostavljeni silovitemu medijskemu pritisku. A še vedno bosta imela škarje in platno v rokah prva stratega, ki se skrbno pripravljata na madridsko bitko sredi Lizbone.

Zidane predstavlja most med trenerjem in igralci

Pri Realu se za to, da bi javnost poznala pomočnika Carla Ancelottija, vendarle ni treba bati. Ni ga treba niti podrobneje predstavljati. To je namreč Zinedine Zidane, eden od zadnjih nogometnih romantikov svetovnega kova, ki se je z vragolijami v dresu trikolorjev in madridskega Reala podal med nesmrtne. Pozornost je plenil z zadetki, čarobnimi potezami kot tudi nekaterimi vložki, ki ne spadajo v nogometni bonton, če pomislimo na izzvan izbruh besa v finalu svetovnega prvenstva pred osmimi leti.

Kot pomočnik trenerja je odličen motivator, nogometaši, od prvega do zadnjega, ga spoštujejo, njegov šef Ancelotti pa priznava, da bi brez njega kolesje zvezdnikov, zbranih z vseh koncev sveta, veliko težje usmerjal proti tako uspešni poti. Zidane je most med trenerjem in igralci, ti mu zaupajo marsikaj. Italijan je večkrat priznal, da njegov pomočnik pozna igralce skoraj tako kot lastne otroke, sam pa tega ne bi mogel dejati. Bolj o njegovem delu govorijo rezultati, ki so v Evropi z izjemo neprepričljivega večera v Dortmundu fantastični.

''Sem nor, tako kot vsi vratarji''

Če je Zidane užival v doseganju zadetkov, pa je bilo ravno obratno pri njegovem stanovskem kolegu pri Atleticu. Pomočnik Simeoneja je namreč German Burgos. Star je 45 let, prihaja iz Mar del Plate in je nekdanji izvrstni vratar. Ko je pred dvema desetletjima branil za River Plate, si je prislužil zanimiv vzdevek. Oprijelo se ga je ime Opica. Pri oblačenju ni imel pretiranega smisla za modo, niti za usklajenost barv. Pogosto je bil neurejen, branil pa odlično in eksplozivno. Zato je postal Opica, El Mono, najbolj priljubljena Opica v zgodovini nogometnih gavčev. ''Sem nor, tako kot vsi vratarji,'' je znal povedati dvakratni udeleženec svetovnih prvenstev.

Z argentinskim klubskim velikanom River Plate je leta 1994 osvojil prvenstvo brez enega samcatega poraza. Odkrila ga je tudi Evropa, kar ni bilo težko, saj je dolga leta standardni argentinski reprezentant. Zbral je 35 nastopov, na največjih tekmovanjih pa obstal na klopi. Leta 1999 je odšel v Španijo, kupila ga je Mallorca, kjer se je za mesto pod soncem bojeval z rojakom Leom Francom. Dve leti pozneje se je odločil za selitev na celino, izbral je Atletico Madrid. Ni ga motilo, da so rdeče-beli takrat doživljali eno od večjih ponižanj v zgodovini, saj so pristali v drugi ligi. Z Burgosom na vratih so postali prvaki in se hitro vrnili med elito. Kdo bi si mislil, da je Argentinec prve čare žimničarjev spoznaval v drugi ligi ter prehodil pot od pekla do raja, najnovejše lovorike španskega prvaka ter ogromne časti preboja v finale lige prvakov.

V Madridu je branil tri sezone, vmes junaško prebolel raka, zbral 64 nastopov in s 35 leti končal kariero. Lahko se je posvetil strasti, ki je ni skrival že med nogometno kariero. Zanimale ga niso le žoge ter vratarske rokavice, temveč tudi mikrofon in glasna rokovska glasba. Postal je vodja skupine The Garb, s katero je izdal več albumov, v zadnjih letih, ko je z Atleticom stopil v sedma nogometna nebesa, pa je glasbeno kariero nekoliko zapostavil. Z razlogom.

Ko je pred leti odkril, da ima v sebi trenersko žilico, jo je rad združil s prijateljem ''Cholom'' Simeonejem. Pred tremi leti sta italijanski klub Catania rešila padca v serie B, nato sta se preselila v domovino, k Racing Clubu, rezultati ponovno niso izostali. ''S Cholom sva bila osem let soigralca v reprezentanci, dve leti pa v Madridu. V teh letih sem večkrat večerjal z njim kot pa s svojo družino,'' je napol v šali dejal v enem izmed starejših pogovorov za Mednarodno nogometno zvezo (FIFA).

Enkrat mu je že počil film na srečanju proti Realu

Je neposreden, brez dlake na jeziku, ne pozna strahopetnosti. V tej sezoni so ga izključili na derbiju z Realom. Ponorel je, ko je Diego Costa prejel karton, ker naj bi zaigral padec v kazenskem prostoru, čeprav je imel prste vmes Alvaro Arbeloa. Burgos je izgubil živce, sodnik je slišal marsikatero žolčno, Argentinec pa se mu je za izrečene besede pozneje opravičil. V prejšnji sezoni so ga navijači vzeli za svojega, ko je v vedno zanimivem obračunu z Realom sporočil pogosto provokativnemu Joseju Mourinhu, da mu bo odrezal glavo.

Kot igralec je z Atleticom osvojil prvo mesto v drugi ligi, kot pomočnik trenerja je omenjeni privilegij dočakal v prvi. Pred Barcelono in Realom, kar je nogometna javnost pozdravila z globokim priklonom. Nasmiha pa se mu še evropska zvezdica, ki bi bila sploh prva za rdeče-bele ter bi v klubsko srce izklesala sezono 2013/14 z velikimi, poudarjenimi zlatimi številkami.