Nedelja, 10. 2. 2019, 10.02
5 let, 9 mesecev
Miro Eržen, podpredsednik PZS in vodja komisije za koče in planinske poti pri CAA
V slovenskih gorah vse ni tako rožnato, kot bi si želeli #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,63
6
Miro Eržen, podpredsednik PZS in vodja komisije za koče in planinske poti je v pogovoru za Siol.net nanizal celo serijo težav, ki bi jih bilo treba rešiti in hkrati zagotavlja, da se ne bodo vdali kar tako. "Planinci smo vztrajni," pravi.
"Glede na veliko število planinskih koč in glede na to, da imamo v visokogorju težave z ekološko in energetsko sanacijo objektov, si želimo sistemskega vira financiranja," poudarja podpredsednik Planinske zveze Slovenije in vodja komisije za koče in poti Miro Eržen. "Če bi se primerjali s sosednjo Avstrijo, bi morali na letni ravni pridobiti dva milijona evrov in pol. A bodimo bolj skromni … Če bi dobili milijon in pol na leto, bi bili kar zadovoljni.. Ta trenutek za planinske koče nimamo nobenega sistemskega vira financiranja."
V okviru sejma Alpe-Adria na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je potekal posvet na temo Planinska infrastruktura – podpora razvoju turizma ali zgolj njegova pastorka? Predstavniki Planinske zveze Slovenije so opozorili na pomanjkanje sistemskega vira financiranja planinskih koč in poti, ki so pomemben del turizma. O položaju na tem področju smo se pogovarjali z Mirom Erženom, podpredsednikom PZS in vodjo komisije za planinske koče in poti pri CAA.
Kakšno je trenutno stanje na področju financiranja in vzdrževanja planinskih koč in poti in kakšno si želite? Kakšen premik bi bil potreben, da bi bilo stanje zadovoljivo?
Za planinske koče ta trenutek nimamo nobenega sistemskega vira financiranja. Izjema je Fundacija za šport, kjer nam vsako leto na razpisu uspe pridobiti okrog 25 tisoč evrov, kar pa ne zadošča niti za izgradnjo ene čistilne naprave. Za planinske poti smo v letu 2018 iz istega vira dobili nekaj več kot 12 tisoč evrov.
Na lokalni ravni je zgodba financiranja po občinah zelo različna. Ponekod so župani zelo naklonjeni planinskim društvom, nekatera društva pridobijo tudi sponzorje in so pri tem uspešni, manjka pa nam stalni in zanesljiv vir financiranja tudi na občinskem nivoju.
Glede na veliko število planinskih koč in glede na to, da imamo v visokogorju težave z ekološko in energetsko sanacijo, si želimo stabilnega vira financiranja na ravni države.
Kako bi, če bi pridobili takšna sredstva, to občutili obiskovalci planinskih koč?
Najprej bi morali rešiti ekološki problem – zgraditi čistilne naprave. Če je PZS naravovarstvena organizacija, je prav, da najprej pometemo pred svojim pragom.
Druga stvar je preobrazba planinskih koč v obiskovalcem bolj prijazne – kar pomeni več zasebnosti. To bi zahtevalo notranjo predelavo prostorov, morda tudi zmanjšanje števila ležišč.
Planinci imajo raje manjše sobe kot skupna ležišča.
Velik izziv je tudi energetska sanacija. Danes obstajajo materiali, s katerimi se da bistveno prihraniti. Morda na ta račun lahko podaljšamo čas obratovanja koč.
Potem je tu oprema za proizvodnjo električne energije, treba je poiskati boljše izkoristke, posodabljati opremo …
In nazadnje še estetski vidik. Vemo, da so mnoge koče zaradi povečanega obiska in drugih potreb z leti dograjevali in niso ravno arhitekturni dosežki, ki bi bili skladni z okoljem.
Kaj pa planinske poti? Kdo financira njihovo vzdrževanje?
Stvar je podobna kot pri kočah. V Sloveniji imamo Zakon o planinskih poteh, ki pa v ozadju prav tako nima urejenega financiranja.
Na ravni ministrstva so nam predlagali, naj kataster planinskih poti najprej vnesemo v prostorski informacijski sistem gospodarske javne infrastrukture, kar bo osnova za nadaljnje razgovore o njihovem financiranju in to zdaj tudi počnemo. Z naše strani bodo s tem izpolnjeni vsi pogoji. Nato pa računamo, da bi z ustrezno dopolnitvijo zakona, uredili tudi to.
Planinske poti markacisti vzdržujejo prostovoljno.
Če bi na leto dobili vsaj 300 do 400 tisoč evrov, bi nam to omogočilo, da bi glede na povečano uporabo planinskih poti in neugodne vremenske pojave, planinske poti lahko vzdrževali vsaj približno tako, kot je zaradi varnosti obiskovalcev in normalne dostopnosti to potrebno.
Zadnja leta so nas polna usta o povečanem obisku gora. Kaj to pomeni za planinsko infrastrukturo? Za kako veliko obremenitev gre?
Glede tega smo v precepu. Po eni strani si kot upravljavci koč želimo še več obiska, nočitev in vsega, kar nam še ustvarja dohodek, saj smo brez tega še na slabšem, po drugi strani pa naraščajoč obisk gora še ne pomeni vzporednega povečevanja števila nočitev. Glede na to, koliko ljudi zahaja v gore, se jih bolj malo odloči za nočitev. Razlog je tudi v tem, da so alpske doline zelo dostopne z avtom do izhodišč, zato lahko ture, za katere smo včasih potrebovali dva dneva, danes opravimo v enem.
Predvidevam, da večino nočitev v slovenskih planinskih kočah ustvarjajo tujci?
Odvisno, ponekod je razmerje 60:40 v korist tujcev, drugje ravno obratno, lahko pa rečem, da se delež tujcev povečuje.
Kako so tujci zadovoljni s ponudbo v slovenskih kočah? Kaj pogrešajo?
Če govoriva o namestitvah, si tako domači kot tuji gostje želijo več zasebnosti. Trend so manjše sobe, skupna ležišča postajajo stvar preteklosti.
Druga stvar pa je gostinska ponudba. Po zgledu Švice, Južne Tirolske in Avstrije bi si želeli bolj raznovrstne kulinarike, morda tudi to, da bi v vsaki koči ponujali lokalno specialiteto. V ta namen se oskrbniki koč in ostalo osebje tudi izobražujejo. Izobraževanje organiziramo skupaj z Višjo šolo za gostinstvo in turizem Bled.
Težava je tudi v tem, da je za delo v planinskih kočah težko pridobiti kvalificirane ljudi, še posebej take, ki imajo ustrezne strokovne kompetence in so motivirani za delo v kočah, kjer je delo vse prej kot sanjska služba.
Se oskrbniki slovenskih planinskih koč prepogosto menjavajo? Imam vtis, da je zgolj peščica takih, ki vztrajajo vrsto let.
Res je, imamo izjeme, ki vztrajajo vrsto let. Moj vtis je, da v tistih kočah, kjer so med oskrbniki oziroma najemniki in planinskimi društvi odnosi urejeni v smislu, da najemnik dela v duhu dobrega gospodarja in svoje obveznosti v društvu tudi poravnava, društvo pa mu ne gleda preveč pod prste, potem tudi najemniki vztrajajo dlje časa.
Kar pa zadeva klasične oskrbnike, se tudi dogaja, da nekateri pridejo v kočo s preveč idilično predstavo o delu oskrbnika, potem pa hitro ugotovijo, da delo v kočah le ni tako sanjsko – obratno, na višku sezone so delavniki dolgi, delo je naporno – in hitro obupajo.
Pa še nekaj. Pogoji dela v kočah se spreminjajo. Kuhinje se posodabljajo, ponekod imajo solarne naprave, vetrnice in še kaj, to pa zahteva dodatna tehnična znanja, in če se oskrbniki menjajo preveč pogosto, to ni dobro. Komaj se seznanijo z delom, ugotovijo, kako kaj deluje v različnih vremenskih pogojih, pa že odidejo. To pa vpliva tudi na kakovostno delo teh naprav …
Se pozitiven obisk gora in posledično planinskih koč pozna tudi v denarnicah oskrbnikov koč ali je to odvisno od njihove pogodbe? Če vprašam drugače, ali imajo tudi finančno kaj od obiska?
Odvisno od pogodbe. Če ima oskrbnik fiksno najemnino, potem gre tisto, kar ustvari, v društveni plus, če pa gre za pogodbo, kjer oskrbniku pripada delež od prometa, je to spet druga zgodba. Zelo različno. Verjamem, da imajo planinska društva to urejeno tako, da je oskrbniku v korist, če dobro dela. Če se bolj trudijo, je prav, da jim tudi več ostane.
V Sloveniji imamo 179 planinskih koč. Jih je preveč, bi lahko preživeli brez katere od njih?
Da, lahko bi shajali tudi brez katere od njih. Zaradi cest, ki nam omogočajo, da se danes lahko pripeljemo precej blizu izhodišč, so nekatere res odveč. Tudi glede obiskanosti in ekonomske izkoriščenosti bi lahko bila kakšna koča manj.
Je pa pomembno, da gledamo tudi na zgodovinski okvir izgradnje planinskih koč. Na primer, koče okrog Triglava, ki so nekatere nastale tudi v obdobju narodnostnega boja z nemško-avstrijsko planinsko zvezo in so imele svoj čas močno simbolno vrednost.
Koče so se gradile tudi zaradi rasti števila planinskih društev. Dokler so bila v ozadju podjetja, ki so jih financirala, je bilo vse super, zdaj pa so se stvari spremenile in marsikatera koča je začela škripati po ekonomskih šivih. Treba bo iskati rešitve.
Kaj se dogaja s Kocbekovim domom, ki je oktobra 2017 do tal zgorel v požaru? Rečeno je bilo, da bodo člani PZS po en evro od članarine namenili obnovi doma.
Res je, aprila lani smo na skupščini upravnega odbora sprejeli ta sklep in se že izvaja. Računamo, da bomo na ta način zbrali približno 45 tisoč evrov (otroci so oproščeni članarine), kar pa še zdaleč ne bo dovolj na izgradnjo novega planinskega doma. Potrebujemo približno milijon evrov.
Za izgradnjo novega doma na Korošici bo potrebno zbrati milijon evrov. Približno 45 tisoč evrov bodo zbrali na račun članarine pri PZS (po en evro od članarine).
Peter Angermann iz Avstrijske planinske zveze (ÖAV) je na posvetu o planinski infrastrukturi opisal, kako so s peticijo, ki jo je podpisalo 1,5 milijona Avstrijcev, pritisnili na vlado. Ta jim je namesto dveh namenila 3,5 milijona evrov. Bi bilo kaj takega možno tudi v Sloveniji?
Avstrijska planinska zveza je že prej dobivala približno 3,7 milijona evrov sredstev, ki so jim jih skrčili za dva milijona. Nastal je cel vik in krik in planinska zveza je s peticijo hitro zbrala 1,5 milijona glasov, njeni predstavniki so odšli k predsedniku države in dosegli so, da so jim višino sredstev znova dvignili na prvotno.
Seveda bi bila taka akcija tudi v Sloveniji dobrodošla, vendar neposredna primerjava z Avstrijo, kjer je planinstvo veliko bolj zasidrano v glavah politikov in celega naroda kot pri nas, ni ustrezna. Dvomim, da bi nam taka akcija uspela. Navsezadnje v Sloveniji poteka kar lep kup dobrodelnih akcij na različnih področjih.
V okviru sejma Alpe-Adria na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je prejšnji četrtek potekal posvet na temo Planinska infrastruktura – podpora razvoju turizma ali zgolj njegova pastorka? Primere pozitivne prakse so predstavili gostje iz Bavarske, avstrijske Koroške in Južne Tirolske.
Upam, da nam po takih peticijah ali celo organizaciji protestov, to je bil namreč eden izmed predlogov na posvetu, ne bo potrebno poseči, in da se bomo uspeli dogovoriti.
Kako poteka sodelovanje s Slovensko turistično organizacijo (STO)?
STO je v osnovi namenjena promociji in dokler mi ne uredimo elementarnih problemov, ki sva jih obdelala na začetku pogovora, velike promocije pravzaprav niti ne potrebujemo.
Poleg tega smo se znašli v čudnem položaju. Vzemiva na primer Triglavski narodni park. Po eni strani gledamo na to, kako bi omejili obisk parka oziroma ga regulirali, po drugi strani pa na PZS izvajamo promocijske aktivnosti za obisk koč.
Treba se bo uskladiti in doreči, kaj je nosilna sposobnost določenih območij, kako bomo to reševali … Po drugi strani pa, če potrebujemo to, da ljudje pridejo v park, in če smo se odločili, da ga bomo ljudem z veseljem razkazovali, potem potrebujemo infrastrukturo, ki pa se ne bo mogla vzdrževati po ekonomskih kazalcih.
Na PZS razmišljajo o tem, da bi bolj promovirali Slovensko planinsko pot. Ne samo v gorniškem, ampak širšem pohodniškem smislu.
Razmišljamo o tem, da bi bolj promovirali Slovensko planinsko pot. Ta je že zdaj zelo uspešna v gorniškem smislu, želimo si, da bi bila tudi v širšem pohodniškem.
To pa za seboj potegne marsikaj, tudi to, da bi morali vse planinske koče, ki ležijo ob njej, na to pripraviti, od izolacije, raznovrstne kulinarične ponudbe in še in še ...
Skratka, Slovensko planinsko pot moramo ustvariti še v marketinškem smislu, kot integralni turistični produkt.
Mislim, da bi bila taka vezna pot zelo zanimiva tudi za tujce. Če je lahko Alpe Adria Trail zanimiva, ne vem, zakaj ne bi bila tudi Slovenska planinska pot. Je pa res, da je bilo v Alpe Adria Trail vloženih več kot milijon evrov. Čaka nas povezovanje s turizmom, znanje s področja marketinga in podobno. Seveda, če je tak produkt zanimiv tudi za dejavnike v turizmu.
Jezersko je prvi slovenski kraj, ki se je priključil projektu Gorniške vasi.
Planinska zveza Slovenije je v sodelovanju z avstrijsko planinsko zvezo v Slovenijo pripeljala tudi projekt Gorniških vasi, kot enega najbolj vidnih projektov uresničevanja Alpske konvencije. Tudi tukaj (še) nimamo podpore, saj se ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in ministrstvo za okolje in prostor žal še ne moreta dogovoriti v kateri resor ga uvrstiti ... Ampak planinci smo vztrajni.
6