Fotogenični "harvardski" bivak pod Skuto ni edini, ki vas čaka v slovenskih gorah (foto)

Po objavi odmevnega članka o novem bivaku pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga je oblikovala skupina harvardskih študentov, smo preverili ponudbo preostalih bivakov v slovenskih gorah.

Po podatkih Planinske zveze Slovenije jih je v slovenskih gorah 15. Najnovejši in najsodobnejši je seveda že omenjeni arhitekturni presežek v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki pa še ni bil predan v uporabo in zato v njem še ne morete prenočiti ali se tja zateči v primeru slabega vremena ali drugih nevšečnosti, kar je njihova osrednja naloga.

Uporaba bivaka je brezplačna in temelji na zaupanju. To pomeni, da planinci bivak za seboj pustijo v takšni obliki, v kakršni jih je pozdravil. Običajno so skromno opremljeni. Imajo le najnujnejšo opremo, kot so postelja, klop ali stol, poleg bivaka je v večini primerov tudi rezervoar s kapnico.

Postavljeni so na težje dostopnih in manj obljudenih predelih, do katerih markirane poti večinoma ne vodijo, ali pa na vznožjih vrhov, kjer ni planinskih koč. Zanje skrbijo planinska društva, stroškov in dela z vzdrževanjem pa je po naših podatkih kar precej. Številni med njimi so precej dotrajani in kličejo po obnovi.

Nekoč zaklenjeni, danes odklenjeni

Bivake so v slovenskem gorovju v obdobju med obema vojnama začeli postavljati člani Slovenskega gorniškega društva Skala, tako imenovani skalaši. Do 60. let prejšnjega stoletja, ko slovenske gore še niso bile tako oblegane kot danes, so bili bivaki zaklenjeni, je povedal Miro Eržen, podpredsednik Planinske zveze Slovenije. "Kdor ga je potreboval, si je ključ preprosto izposodil pri planinskem društvu ali drugi odgovorni osebi."

"Če se je planinec znašel brez vsega, je v bivaku zlahka preživel"

Dobra štiri desetletja so bivaki odprti, v njih naj bi veljal poseben planinski red. To pomeni, da so bili opremljeni z osnovnimi živili, kot so čaj, argo kocka za juho in podobno. "Če se je planinec znašel brez vsega, je zlahka preživel. Vsi so zgledno skrbeli tudi za čistočo in zadeva je lepo delovala," pripoveduje Eržen.

Nekje od 80. let naprej, ko so slovenske gore doživele pravi razcvet, so tudi bivaki doživeli večje obleganje, žal pa se je s tem znižala tudi raven planinske kulture.

"Z obiskom planincev iz vzhodne Evrope se je znižala tudi raven. Nekateri so si ga prilastili kot brezplačen način bivanja v gorah. Niso redki primeri, ko so planinci bivake pustili odklenjene. Dogajalo se je celo, da so jih zasedle ovce, potem pa si lahko samo predstavljate, kaj vse se je notri dogajalo," je namignil Eržen. "Tudi zimske sobe, ki bi morale biti konstantno založene z drvmi, so ostale brez njih, poznamo tudi primer, ko je zimska soba zaradi malomarnosti planincev zgorela."

Glede na to, da vpisnih knjig v bivakih nimajo, Eržen ni želel špekulirati, kakšno je število obiskovalcev, a ocenjuje, da jih je vedno več.

Bivak Pavla Kemperla je posvečen alpinistu in gorskemu reševalcu Pavletu Kemprlu in stoji na travnati vzpetini pod vzhodno steno Grintovca (2558 metrov). Prvi bivak je tu leta 1973 postavilo DGRS Kamnik, zaradi dotrajanosti pa so ga zamenjali leta 2009. Do postavitve novega bivaka pod Skuto je veljal za enega najsodobnejših v Sloveniji.

Bivak je zasnoval arhitekt in alpinist Miha Kajzelj − zanj je to že tretji objekt te vrste –, ki je zanj prejel že mnogo nagrad.

Leta 2010 je prejel priznanje za vizualno ustvarjalnost trend, ki je namenjena strokovnemu vrednotenju in promoviranju vrhunskih dosežkov slovenskih ustvarjalcev v polju sodobne vizualne kulture, Plečnikovo medaljo ter nagrado zlati svinčnik, ki jo podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije in je najvišje priznanje te vrste pri nas.

Bivak Hlek stoji na južnem pobočju Vršanje glave (1368 metrov), ob poti iz Kobarida na Stol. Leta 1983 so ga zgradili planinci iz vasi Kred, člani PD Kobarid, ki še danes skrbijo za vzdrževanje objekta.

Na pogradih je deset ležišč z odejami, prav toliko ima tudi sedežev. V bivaku sta tudi rezervoar s kapnico in ognjišče.

Do bivaka I v Veliki Dnini, ki je opremljen s štirimi ležišči, zraven pa ima rezervoar s kapnico, ne vodi nobena markirana planinska pot. Dostop je mogoč mimo Koče v Krnici. Kuhanje je mogoče na kuhalnikih, ki jih planinci prinesejo s seboj.

Do bivaka II na Jezerih ne vodi nobena markirana planinska pot. Najlažje ga boste dosegli na poti od Turkovega in Poldovega rovta v dolini Vrat.

Bivak III za Akom stoji tik nad Krnico za Akom pod Široko pečjo v martuljških gorah. Leta 1946 so ga postavili jeseniški alpinisti in planinci. Planincem ponuja osem ležišč, štedilnik in rezervoar s kapnico.

Bivak IV na Rušju stoji na obrobju planote Na Rušju med Dolkovo špico in Stenarjem. Prvi bivak so jeseniški gorniki postavili leta 1948, a ga je hud vihar pozimi v letih 1950 in 1951 odtrgal s temeljev in odnesel 80 metrov stran. Planinci so novega dočakali leta 1953. V njem je deset ležišč, železna pečica in rezervoar s kapnico.

Bivak na Črniku stoji na robu senožeti na Črniku pod zahodno steno Krna. Planinci iz drežniških vasi, člani PD Kobarid, so ga predelali iz razpadajočega senika. Bivak so odprli poleti 1983, leta 1985 pa so iz bližnjega potoka napeljali vodo ter zgradili vodni rezervoar. Mimo bivaka pelje pot Zahodna drežniška smer iz Drežnice na Krn.

Ker ga obdaja gozd, sicer ne ponuja spektakularnih razgledov kot nekateri drugi bivaki v slovenskih hribih, prav gotovo pa nudi varno zavetje v primeru nevihte.

V njem so zasilna ležišča z odejami in miza, na klopi pa je približno 15 sedežev.

Bivak na Gozdniku stoji na vrhu Gozdnika v severnem delu Posavskega hribovja. Planinci PD Zabukovica so ga kot skromno zavetje planincem, ki se povzpnejo na Gozdnik, na katerem je tudi kontrolna točka Savinjske poti, postavili leta 1973.

Bivak stoji na vrhu Kamnika v severnem delu Posavskega hribovja nad Savinjsko dolino. Poleti 1974 so ga postavili zabukovški planinci kot skromno zavetje planincem, ki se povzpnejo na vrh, na katerem je tudi kontrolna točka Savinjske poti.

Bivak je odprt, brez vrat in ležišč, v njem sta le klop in skromna miza.

Bivak pod Luknjo so postavili člani AO Mojstrana leta 1947. Stoji na gozdnem robu nekaj sto metrov stran od poti Vrata−Luknja.

Spodnji del je zaprtega tipa, zgornji del (zimska soba) pa je namenjen vsem planincem in alpinistom. V zimski sobi je deset ležišč, nekaj stolov in odej.

Sestavljajo ga trije moduli. Vhodni je namenjen vstopu, spravilu opreme ter s priročnim pultom pripravi obroka. Srednji omogoča spanje in je s klopmi hkrati tudi prostor za druženje. V zadnjem je pograd namenjen izključno spanju. Z obeh strani se prek panoramskega stekla odpira prekrasen pogled v dolino Kamniške Bistrice in na severni strani na Skuto in okoliške gore.

Bivak pod Storžičem, ki so ga zgradili člani alpinističnega odseka Tržič, je luč sveta ugledal leta 1948. Bivak se nahaja v severni steni Storžiča, na manjši izravnavi na nadmorski višini 1750 metrov, med grapama, po katerih sta speljani Kramarjeva n Mladinska plezalna smer.

Bivak je bil v preteklosti že večkrat obnovljen, nazadnje leta 2008. V bivaku so štiri ležišča, v sili pa tam lahko prenoči tudi več oseb. V bivaku so štedilnik na drva, plinski kuhalnik in nekaj hrane (čaj, konzerve). Dostopen je le po plezalnih smereh in je stalno odprt.

Bivak je zaklenjen, ključ je mogoče dobiti pri oskrbnici (GSM: 040/515-471). Zimska soba je stalno odprta.

Bivak v Kočni stoji na jugozahodnem grebenu Kokrske Kočne.

V bližini poteka zahtevna planinska pot iz kmetije Suhadolnik v Kokri proti vrhu Kokrske Kočne.