Pošteni in oslabljeni Slovenci

Leto 2014 se je za slovensko člansko reprezentančno košarko začelo na najlepši mogoči način. Žreb skupin je šel na roko četi Jureta Zdovca, ki se je po Poljski 2009 spet vrnil za krmilo izbrane vrste. Avstralija, Angola, Južna Koreja, Litva in Mehika so bili tekmeci, proti katerim so si naši košarkarji obetali nekaj več.

Še lepši je bil pogled na skupino, s katero se je slovenska križala vse do boja za medaljo (finale ali tretje mesto). Apetiti slovenske javnosti so bili, jasno, veliki, prav tako kot apetiti košarkarjev.

A so se vzporedno pojavljale tudi zdravstvene težave nekaterih ključnih košarkarjev. Gašper Vidmar je moral na rekonstrukcijo križnih vezi, Mirza Begić se je zaradi težav z neigranjem pri Olympiacosu odločil, da izpusti poletno akcijo, težave pa niso zaobšle niti Erazma Lorbka. Slovenija je bila tako pred prvenstvom pod obročem brez izkušenega košarkarja. Ostal je le Alen Omić, ki pa še nima prave kilometrine.

Pošteni Slovenci

Prav težave na centrskem položaju so bile največji primanjkljaj slovenske reprezentance, ki je kljub temu lahko realno upala na preboj v izločilne boje. Skrita želja kapetana Gorana Dragića in soigralcev je bila, da bi se do polfinala ognili favoriziranim Američanom. Prvo ali tretje mesto v skupini bi našim košarkarjem odprlo pot do želenega cilja, saj v skupini C, s katero so se križali, ni bilo tako kakovostnih reprezentanc kot recimo v skupinah A in B. To, da so bili pošteni in proti Angoli, ki so jo premagali, niso preračunavali, se jim je na koncu maščevalo. Nasprotno so v dvoboju z afriškim prvakom očitno storili Avstralci, a jim mednarodna košarkarska organizacija Fiba ni "dokazala" te namere.

Tako je o prvem mestu v skupini odločal dvoboj z Litvo. Slovenci so imeli tekmeca, kjer so želeli. V 28. minuti so še vodili za 12 točk (60:48), nato pa zaradi dveh neumnosti nasprotniku omogočili, da se je v zadnji četrtini dvignil iz groba, slovenski mrk pa je medtem trajal debelih deset minut.

Naleteli na Američane, ki so se jim želeli izogniti

Ob osvojenem drugem mestu v skupini je bilo jasno, da Slovenija dlje kot od četrtfinala ne bo prišla, saj so jih tam čakali košarkarji z drugačnimi fizičnimi predispozicijami. Po pričakovani zmagi v osmini finala proti Dominikanski republiki so bili namreč Američani pretežak zalogaj, naša izbrana vrsta pa je še drugič zapored, po Turčiji 2010, stopila med najboljših osem ekip na svetu.

Američani so suveren pohod nadaljevali tudi v polfinalu in v finalu, v katerem pa jih ni čakala Španija, kakor so vsi pričakovali. Organizatorji in Fiba so prav zaradi takšne želje, ki je imela tudi finančni predznak, v nasprotju s športnimi pravili razdelili skupine tako, da se omenjeni reprezentanci ne bi srečali vse do boja za zlato. A so se opekli tako gostitelji kot Fiba. Špance so v četrtfinalu razorožili evropski prvaki Francozi, ki so na Iberskem polotoku igrali brez prvega zvezdnika Tonyja Parkerja.

Francozi in Srbi razbili sanje Fibe in Špancev

Veliki finalisti pa so bili na koncu presenetljivo Srbi, ki so se v pravem času dvignili in postali narodni heroji. Za konec so tudi oni občutili moč ZDA, a bili za dobre igre v izločilnih bojih poplačani s srebrno medaljo.

Na odličje pa še vedno čakajo slovenski košarkarji. Morda pa se bo ob vrnitvi centrske naveze Vidmar – Begić prihodnje leto na evropskem prvenstvu naposled le zgodil trenutek, s katerim se v naši mali državi spogledujemo že nekaj časa. Slovenija je imela namreč pri žrebu skupin – uvodni del bo igrala v Zagrebu – spet nekaj sreče. Ob pravih igrah je realno premagljiv tudi tekmec v osmini finala, nato pa se odpira pot do polfinala, v katerem je Slovenija pod vodstvom Jureta Zdovca že bila pred petimi leti na Poljskem.