Led se je stopil kar sam

"Pomembno je, da prebijemo led," so znano puhlico pred prvo tekmo na domačem evropskem prvenstvu drug za drugim ponavljali slovenski reprezentanti. Delo so jim dodobra olajšali navijači, ki so poskrbeli za vroče ozračje, tako da se je led pravzaprav stopil kar sam. Zato pa je morala četa selektorja Božidarja Maljkovića streti češki oreh, kar pa ob obrambnih garačih in navdahnjenemu Janu Veselemu nikakor ni bilo lahko. Še več, čeprav gibanje rezultata kaže na slovensko obvladovanje položaja, pa se je domača vrsta znašla v zelo nevarnih vodah. Po prvem košu Gorana Dragića v (šele) 23. minuti je že kazalo, da bo igra stekla. A ni. Maljkovićeva četa se je mučila do zadnjih sekund. Čehi so imeli celo zaključno žogo za presenetljivo zmago, a jo je z napako korakov zapravil izkušeni Lubos Barton.

Čeprav se zmagi pregovorno ne gleda v zobe, za turnirski tekmovalni sistem pa tako ali tako velja, da šteje predvsem par točk, pa vendarle ne gre mimo dejstva, da Slovenija z igro nikakor ni navdušila. Odločno preskromna je bila igralska stabilnost, odgovori na neugodno češko obrambo neizraziti, Maljković pa je zaman iskal tudi vlečnega konja v napadu. Gostje so prvemu zvezdniku Goranu Dragiću povsem zvezali roke, tako da je bil v večjem delu tekme aktiven zgolj kot učinkoviti podajalec. Svetlejše trenutke sta imela debitanta na velikih tekmovanjih – Jure Balažič in Jaka Blažič, a prave navezave kakovostnih akcij, s katero bi se Slovenija odlepila na varno razdaljo, ni bilo. Tudi v odločilnih trenutkih izkušeni del ekipe ni uspel v celoti prevzeti odgovornosti. Na srečo težave pri prostih metih, torej hibi, ki je zaznamovala že pripravljalno obdobje, niso bile usodne. Skorajda natančno devet let po tem, ko je Slovenija v Zlatorogu v kvalifikacijah za nastop na EP 2005 ugnala Francijo in si utrla pot proti Beogradu, je celjska dvorana vendarle glasno pozdravila novo zmago.

Prav navijači so bili, povsem skladno s pričakovanji, tudi posebno poglavje prvega večera EuroBasketa 2013. "Pred takšnim občinstvom bo težko izgubiti," je ob tem, ko je dvorana Zlatorog poskakovala v ritmih ponarodelih navijaških vzklikov, modroval starejši možakar in se "pohvalil", da mu letos pač ni bilo treba vzeti posojila za odhod na evropsko prvenstvo.

Skorajda poletno toplo popoldne je bilo kot naročeno, da so se številni slovenski navijači že nekaj ur pred osrednjo tekmo dneva zgrinjali proti Zlatorogu in ogrevali svoja grla pred dvorano. Tam so se srečevali z navijači iz drugih evropskih držav, ki so iz celjskega rokometnega hrama prihajali različnih obrazov. Gruzinci so s pivom nazdravljali prvi zmagi, bolj skrušeni pa so v navijaško cono prihajali Hrvati. Slovenci so dobro uro pred prvim sodniškim metom v dvorano začeli kapljati že dobro ogreti in razpoloženi, tako da je bila domača vrsta prvih ovacij deležna že ob ogrevanju. Goranu Dragiću se je kar nekoliko smejalo, ko je že ob ogrevalnem teku zaslutil, kakšno ozračje ga čaka. Navijači ga niso pustili na cedilu. Poznalo se je sicer, da v dvorani ni organiziranega navijaškega jedra, ki bi narekoval ritem spodbujanja in mu vsiljeval raznolikost. Toda glasnosti Zlatorogu resnično ne gre očitati. Ne gre dvomiti o tem, da bo podobno tudi na preostalih slovenskih preizkušnjah v Celju, začenši s četrtkovim obračunom proti Španiji.