Kot otrok sanjal o ligi NBA, kot oče vesel selitve v Ljubljano

V Spartaku iz St. Peterburga je igral pod taktirko Jureta Zdovca. V Carigradu si je slačilnico delil z Juretom Balažičem in Aleksandrom Vujačićem. Leta 2014 je bil s Panathinaikosom grški prvak. V Evropi, kamor se je podal iz ameriške študentske konkurence, je 188 centimetrov visoki organizator igre, ki je februarja dopolnil 30 let, igral še za Braunschweig, Chalon, Le Mans, Limoges, zagrebško Cibono, Rethymno Aegean in Bamberg. Novo poglavje v karieri Zacka Wrighta, ki je v inflaciji košarkarskih naturalizacij sprejel državljanstvo BiH in nastopil na EuroBasketu 2013, pa je selitev k Unionu Olimpiji.

Ste že začutili ljubljanski mestni utrip? Gre za mesto, v katerem boste z zadovoljstvom živeli v prihodnjih mesecih? Ljubljana zame ni popolna neznanka. Tu sem gostoval že z reprezentanco Bosne in Hercegovine. Zato sem slutil, da se bom v mestu dobro počutil. Nisem se uštel. No, vsaj takšni so prvi vtisi. Tudi vzdušje v ekipi je dobro. Res pa je, da se pravo delo šele začenja.

Kaj vas je pravzaprav pripeljalo v Olimpijo? V pogovore, roko na srce, nisem bil kaj prida vključen. Vse sem prepustil svojemu zastopniku. Z družino sem bil v ZDA, ravno smo se selili. Imel sem veliko opravkov. Ko je bil dogovor skorajda povsem usklajen, sem govoril z direktorjem Olimpije Matevžem Zupančičem. Dobil sem dober vtis. Klub z nastopanjem na treh ravneh, v državnem prvenstvu, ligi ABA in evropskem pokalu, prinaša kopico izzivov. Obenem je to tudi okolje, v katerem se bo družina dobro počutila. Priznam, da kot bolj zrel košarkar in odgovoren družinski človek ob ponudbah klubov ravnam drugače kot nekoč. Včasih sem se bil pripravljen podati tudi v neznano. Zdaj zanesljivo ne več.

Vidite v Olimpiji tudi odskočno desko za vrnitev na najvišjo evropsko raven? Imam nekaj izkušenj z igranjem v večjih evropskih klubih. A večinoma me v teh okoljih ni čakala glavna vloga. Pri Olimpijo bo drugače. Tu bom moral na svoja ramena prevzeti večjo odgovornost. To mi bo pomagalo pri igralskem razvoju in nemara odprlo še kakšna vrata. Rad bi postal še boljši košarkar. Razvil bi se rad v ključnega moža na parketu, torej ne več tistega, ki na klopi čaka na kakšno posebno zadolžitev. Pripravljen sem biti vodja, obenem pa mladim fantom, teh v Olimpiji res ne primanjkuje, pomagati pri napredku.

Pričakujete, da bo ta vloga bolj obremenilna? To je del poklica. Stvar je preprosta. Če se ponudi priložnost, da se kot košarkar razvijaš, jo moraš izkoristiti. Včasih pa je treba tudi malce tvegati. Nato pa … Včasih zmagaš, včasih izgubiš. Toda pri mojih letih se pač ne smem skrivati za drugimi. Stopiti moram v prvo bojno vrsto.

Ali poznate dve Olimpiji – prva je blestela v evroligi, druga se po skorajšnjem finančnem zlomu počasi pobira in že vrsto let gleda celo v hrbte domačih tekmecev? Ne pozabite, da sem pred leti igral za zagrebško Cibono. Tudi ta klub je bil evropski velikan, še celo večji od Olimpije. Danes je daleč od vrha. Ljubljanska zgodba je podobna. To je šport. Prinaša nihanja, ki so bila v obdobju ekonomske krize še nekoliko bolj izrazita. Brez visokega proračuna je nemogoče držati korak z največjimi. Kljub bolj skromnim sredstvom in manjšim ciljem pa Olimpiji nihče ne more odvzeti bogate zgodovine in seznama uglednih košarkarjev, ki so nosili njen dres. Poleg tega klub vendarle ohranja določeno raven evropske prisotnosti. Morda je zdaj čas za prenovo in vnovičen vzpon na nekdanje položaje.

V Evropi si košarkarski kruh služite že osem let. Ste ob prihodu iz ZDA pričakovali, da vas bo stara celina prikovala nase za toliko časa in pravzaprav zaznamovala vašo kariero? Srečen in počaščen sem lahko, da se je moja kariera razvila v takšno smer. Moja evropska pot se je začela v nemški tretjeligaški konkurenci. Koliko košarkarjev iz tistega okolja se lahko prebije v Panathinaikos? Zelo malo, mar ne?! Ko ljudem pripovedujem o tej poti, se še danes čudim sam sebi. Prav zaradi tega se zgolj nasmehnem, ko poslušam negodovanja kakšnih košarkarjev. Mnogi namreč ne znajo ceniti svojih položajev. To je dano tistim, ki so se morali prebijati po težji poti. Karkoli se bo zgodilo v moji karieri, vedno bom lahko srečen in zadovoljen. Preskočil sem mnogo košarkarjev in igral na zelo visoki ravni. Številni moji soigralci so ostali v nižjih ligah. Številni so košarkarske copate obesili na klin. Jaz pa kar igram in igram v močni konkurenci.

A vseeno … Kot Američan ste verjetno sanjali o igranju v ligi NBA? Vsak Američan sanja o tem. Nisem bil izjema. Svoji mami sem od petega leta govoril, da bom poklicni košarkar. Nisem se uštel. Res pa je, da sem moral zaradi tega v Evropo. Odkar sem tu, se na ligo NBA ne oziram kaj veliko. Tudi spremljam jo zgolj površinsko. Ponavljam, vesel in srečen sem, da lahko počnem nekaj, v čemer neizmerno uživam ter tako skrbim za svojo družino. Kot družinski človek namreč drugače gledam na svojo športno pot. Kot mlad košarkar sem bil pripravljan na bolj tvegane korake. Zdaj me zanimata tako svoj košarkarski razvoj kot zadovoljstvo družine. Zaradi povedanega sem torej vesel selitve v Ljubljano.

Katera evropska avantura pa vam bo ostala v najlepšem spominu? Panathinaikos! Še danes ne morem verjeti, da sem bil član tako uglednega kluba. Ne le to, imel sem celo vidno vlogo. Svojim prijateljem sem pred odhodom v Atene dejal, da bom tam verjetno grel klop in morda vskočil ob kakšni poškodbi. Na koncu sem igral v povprečju po 20 minut v evroligi in 25 v grškem prvenstvu. Dnevi v Atenah bodo za vedno ostali v mojem srcu.

Navdušujete prav s srčno igro. Jo lahko obljubite tudi ljubljanskim navijačem? Kjerkoli sem igral, vedno sem stkal posebne vezi z navijači. Zavedam se namreč, da košarko igramo predvsem za publiko. Ljudje to mojo pozo hitro začutijo. Verjamem, da bo tako tudi v dresu Olimpije. Ne bom obljubljal lovorik in točk. Obljubim pa lahko bojevitost.