Helena Boada: ne le Lakovičevo dekle

Jaka Lakovič bo čez pet mesecev kot kapetan izbrane vrste Slovenijo popeljal na domače evropsko prvenstvo in v celjski dvorani Zlatorog začel bitko za tako želeno kolajno. Še krepko pred tem pa bi se utegnila v slovenskem košarkarskem dresu prvič predstaviti tudi njegova srčna izbranka, 26-letna katalonska branilka Helena Boada, ki že več mesecev živi v Ljubljani, opravlja študijske obveznosti v Mariboru in nadvse uspešno igra za Domžale. V zadnjem obdobju ima nemalo opravka z uradno dokumentacijo, saj je ob podpori Košarkarske zveze Slovenije pri resornem ministrstvu in posledično vladi kandidatka za pridobitev izrednega državljanstva, s katerim bi lahko nato zaigrala tudi za reprezentanco pod vodstvom selektorja Toma Orešnika. "Z velikim občudovanjem spremljam, kako predan je svoji državi in košarki Jaka Lakovič. Včasih imam občutek, da bi storil prav vse za uveljavitev svoje Slovenije, zdaj na košarkarskem parketu, saj je tam najboljši, a tudi na drugih področjih bi pomagal, če bi lahko. Prav zato bi tudi sama z velikim veseljem zaigrala za vašo izbrano vrsto. Verjamem, da si bova dom in družino ustvarila prav v Ljubljani, zato čutim pripadnost. Vidim tudi, da ima Slovenija kar nekaj nadarjenih deklet. Lahko bi jim pomagala. Zame bi bil to velikanski izziv," si državljanstva želi 175 cm visoka prva strelka slovenske lige, kot pravi sama, tudi prihodnja gospa Lakovič.

Španka? Ne, Katalonka!

Helena Boada Xairo sicer prihaja iz okolice olimpijske Barcelone, kjer je spoznala tudi Lakoviča, ko je le ta še branil barve nekdanjega evropskega klubskega prvaka. Zase pravi, da je ponosna Katalonka, ki dobro razume osamosvojitvene težnje prebivalcev tega dela španske kraljevine. "Od preostalih Špancev, s katerimi imamo sicer še vedno kar nekaj stičnih točk, nas ločijo jezik, kultura, običaji … Preprosto, smo drugačni. Ne maramo bikoborb in drugih običajev. Tudi politika, gospodarstvo in zgodovina Katalonijo postavljajo v drugačno luč," pripoveduje Boada, ki pa se je kljub lepotam Barcelone, nad katero se navdušujejo turisti z vseh koncev sveta, v Ljubljano in Slovenijo zaljubila na prvi pogled. "Obožujem sprehode po ljubljanskih ulicah, reka v središču pa daje mestu romantičen prizvok. Blizu so tudi morje, hribi, dežela … Tudi ljudje so dobri, prijazni, tako da se počutim varno," ob srebanju kave v enem od številnih lokalov ob Ljubljanici pripoveduje Helena, ki je v Slovenijo pripotovala zaradi Lakoviča, zdaj pa živi brez njega. "V Ljubljani me vse spominja nanj, a njega ni tu. Na začetku sem se s tem težko sprijaznila. A po drugi strani vem, da bo zanj sezona v Avellinu kmalu končala, tako da bova lahko skupaj uživala," se prave pomladi veseli morebitna nova slovenska reprezentantka, ki po selitvi sprva ni prav veliko razmišljala o košarki. A ko jo je Jaka poleti na Kodeljevem seznanil s trenerjem Domžal Vladom Velikonjo, je ideja o udeležbi na treningih kmalu prerasla tudi v resnejše sodelovanje. Sprva je imela povsem proste roke, toda nato kmalu spoznala, da ji polovičarstvo ne diši. Ob tem sicer odkrito priznava, da kakovostna raven slovenske ženske košarke ni primerljiva s Španijo. "Tam imajo več kot pet kakovostnih ravni, prva in druga liga sta povsem profesionalni. Dekleta trenirajo dvakrat dnevno in so povsem predana košarki. V Sloveniji želje in zagnanosti klubom ne gre očitati, a tudi je le devet ekip z mladimi kadri. Kakovostna raven je posledično precej nižja. A tudi iz te lige je izšlo kar nekaj nadarjenih košarkaric, ki pa so se preselile v tujino. Morda bi bila slika drugačna, če bi vse te košarkarice zadržali z dobrimi plačili. Tudi v žensko košarko je treba vlagati. A ponavljam, videla sem veliko nadarjenosti. To se pozna tudi v državni reprezentanci. Le zakaj se ne bi prebile na evropsko prvenstvo?! Pripravljena sem pomagati. Upam, da mi bo dano," pravi nekdanja košarkarica Olese, ki pa vendarle ne pogreša povsem profesionalne košarke. Tudi dobre predstave v domžalskem dresu niso spremenile njene miselnosti: "V profesionalizmu si 24 ur predan klubu. V tem primeru pa imam dovolj časa za študij in druženje s partnerjem. Košarko sicer jemljem resno, a v Domžalah je to bolj sprostitev in lep način vzdrževanja dobre telesne pripravljenosti."

Na tribuni ni klasična spremljevalka

Za razliko od glavnine deklet ali žena poklicnih košarkarjev tekme svojega partnerja gleda z drugačnimi, košarkarskimi očmi. Slika je podobna tudi, ko sta vlogi obrnjeni in se na tribuni znajde Jaka. "Pogosto 'komunicirava' kar med tekmo. Že pogled pove dovolj, ali je bila poteza prava ali ne. No, po tekmah rada spregovoriva o akcijah, dobrih stvareh, napakah … Navsezadnje je tudi košarka zaznamovala moje življenje," pripoveduje Helena, vesela, da Jaka po težavah v Carigradu in nedavni drobni poškodbi znova igra. Predvsem dnevi pri Galatasarayu so bili zanj in posledično zanjo zelo mučni. Bil je del ekipe, a zaradi drugačnih trenerjevih zamisli ni igral, nezaželen pa je bil tudi na treningih.

"Jaka ni človek, ki bi zgolj zamahnil z roko in si dejal, da je pomembna zgolj plača na njegovem računu. Sprva je bil miren, saj je verjel, da bo zgodba kmalu dobila ugoden epilog. Ko pa se je položaj poslabševal, rešitve pa ni bilo, je postajal nejevoljen. Razmišljal je o svoji karieri, skrbelo ga je, kako se bo pripravil na reprezentančno akcijo … Zaradi podpore družine, menedžerja in mene je bil dovolj potrpežljiv. Nato je prišla ponudba iz Avellina. Znašel se je v precepu. V preteklih sezonah se je boril za evropski vrh, zdaj bi klubu pomagal ostati v prvi ligi. A pretehtala je košarkarska lakota," pripoveduje lepša polovica kapetana slovenske izbrane vrste, ki z veliko nestrpnostjo pričakuje tudi septembrsko evropsko prvenstvo v Sloveniji. "Neizmerno se veselim tega prvenstva. Vem, koliko mu pomeni državna reprezentanca, domače prvenstvo pa je nekaj posebnega. Z velikim ponosom bom na tribunah stiskala pesti zanj," se je proti evropskemu prvenstvu ozrla Helena Boada.