Alen Omić: Oče mi je rekel, naj spakiram kovčke in grem

Center slovenske reprezentance in član Gran Canarie Alen Omić se vsega sedem let ukvarja s košarko. Da, prav ste slišali. Pri 14 letih in pol je iz Tuzle (Bosna in Hercegovina) odpotoval v Slovenijo, kjer je sprva leto dni treniral v Črnomlju. Naslednja tri leta je preigral v Laškem pri Zlatorogu, nadaljnja tri bil član Uniona Olimpije, v tej sezoni pa se je izkazal v Gran Canarii. V njenem dresu se je uvrstil v prvo peterico evropskega klubskega tekmovanja Eurocup, v katerem je njegovo moštvo nesrečno izpadlo v polfinalu proti Galatasarayu. 217 cm visoki košarkar se v Španiji odlično počuti, kot pravi sam, pa je v tem kratkem času zelo napredoval.  Od soigralcev ima najboljšo statistiko. V španskem prvenstvu dosega 12,3 točke in 7,1 skoka na tekmo, v Eurocupu pa je prispeval po 14 točk in 7,6 skoka.

Kako to, da ste tako pozno začeli spoznavati košarkarske korake?
V ranih letih sem bil res visok, vendar me košarka ni zanimala. Ukvarjal sem se z nogometom tako kot moji prijatelji. Bil sem vratar.

Koliko sta visoka vaša starša?
Oče je visok približno 195, mama 185, sestra pa 191 centimetrov. Smo velika družina (smeh, op. p.).

Kdaj ste potem zajadrali v košarkarske vode?
Gospod, ki ima sina in igra košarko, je poznal mojega agenta Enesa Trnovčevića. Prišel je k mojim staršem in jim dejal, če bi zamenjal šport. Oče mi je že prej govoril, naj jo igram, ker je zame pravi šport in lahko od nje tudi živim. Za nogomet je rekel, da bom prevelik, a sem ga imel rad. Na koncu je imel oče prav in zdaj sem v košarki. Tudi on je igral košarko in mi govoril, da jo lahko igram. Da se bo ukvarjal z menoj in mi stal ob strani. Sprva sem bil še trmast in vztrajal z nogometom, nato pa sem popustil.

V dresu Zlatoroga je že spoznal moč grškega orjaka Sofoklisa Schortsanitisa.

Bosno ste hitro zapustili in se podali v Slovenijo …
Ko sem bil star 14 let, sem najprej kakšen mesec ali dva treniral v osnovni šoli. Takoj potem sem šel v Belo Krajino. Agent mi je dejal, če grem v Slovenijo. Težko mi je bilo, ker sem bil tako mlad. Nisem imel nikogar. Oče mi je rekel, naj spakiram kovčke in grem. In sem šel. Starše moraš poslušati, če hočeš uspeti. Oni so prava podpora.

Ste si predstavljali, da bo šla vaša pot tako strmo navzgor?
Imel sem cilje, da bom nekaj naredil. Ko sem začel igrati košarko, sem si med drugim zadal, da moram preskrbeti družino. Sledim ciljem in ne odstopam. Ko sem bil pri Zlatorogu, sem si dejal, da moram narediti korak naprej. Moj cilj je bila Olimpija. V Ljubljani sem iskal pot do naslednjega kluba. Zdaj sem v tujini.

V letih profesionalne košarke, če gledam Gran Canario, Olimpijo in Zlatorog, sem naredil veliko. Pomembno je bilo, da je bila družina z menoj. Zdaj so moji v Ljubljani, kjer imajo vse, kar potrebujejo, na Gran Canarii pa niso zraven. Zelo jih pogrešam. Komaj čakam, da jih vidim. Ni tako preprosto biti od družino.

Ste pričakovali, da boste že ob prihodu v Španijo najboljši posameznik Gran Canarie? V četrtek ste prejeli dodatno nagrado, potem ko so vas uvrstili v prvo peterico Eurocupa.
Ko sem prišel, sem mislil, da mi bo težko, ker sem bil praktično prvič v tujini. Ko sem se vklopil v ekipo in sem imel pomoč v Gregorju Zdolšku, mi je bilo vse kar naenkrat lahko. Super mi je šlo. Nisem se bal. Ko so se začele tekme, sem delal tisto, kar najbolje znam. Ekipi in trenerju je to všeč. Zato so  rezultati takšni, kot so.

Po Zlatorogu je bil nato član Uniona Olimpije.

Kaj vam pravi trener Aito Garcia Reneses, ki je izkušen trenerski maček?
Zelo je vesel, kako napredujem. To lahko priznam. Po drugi strani od mene veliko zahteva. Nenehno želi, da stopicam korak za korakom naprej. Z mano se veliko ukvarja, a hkrati tudi veliko zahteva. To sem sprejel. Morda mi je bilo sprva nekoliko težje, ker tega nisem bil vajen. Na treningih in tekmah sem se nato naučil in mi je lažje šlo. Vesel sem, da je nenehno okoli mene in mi pomaga.

Kakšno je življenje v Las Palmasu?
Vrhunsko. Trening, dvorana, druženje s soigralci … Nimam nobenih pripomb. Ne čutim nobenih pritiskov. Treniramo enkrat na dan, včasih dvakrat. Vse prilagajamo potovanjem, ki jih je veliko.

Kakšni so kaj Španci, če jih primerjate s Slovenci?
Morda so malenkost bolj sproščeni, imajo pa zelo radi košarko. Skoraj vsako tekmo imamo od sedem do osem tisoč gledalcev. Ne glede na to, kdo je naš nasprotnik. Navijači bi se nenehno radi slikali, govorijo dobre stvari. Ni živčnosti.

S velikokrat oblečete v kopalke in skočite v vodo?
Zdaj bo več časa za sončenje in kopanje, ker bomo imeli eno tekmo na teden. Prej sem bil pa nenehno doma. Imel sem sicer čas, vendar nisem hotel iti nikamor, ker sem bil veliko na treningih, tekmah, ogromno je bilo potovanj.

Kakšno vam je življenje v Španiji, ker se veliko dogaja v večernih urah?
Zvečer ne hodim veliko ven. Pogledam kakšen film, morda grem v središče mesta na kakšno kavo. Ne hodim veliko ven. Ne kažem se veliko, ker imam naslednji dan trening, na katerem moramo biti osredotočeni in imeti veliko energije. Ko imam prost dan, se grem na morje sončit. Poleg tega delam še individualno. Zjutraj pridem 45 minut pred treningom. Potem imam še dve uri dodatnega treninga.

V zadnjih dveh letih je center slovenske košarkarske reprezentance in ima status naturaliziranega košarkarja.

Pri Olimpiji ste več hodili ven?
Če bi imel tudi tu ob sebi prijatelje iz Slovenije, bi šel tudi z njimi ven v središče mesta na kak sprehod. Zdaj sem izgubil voljo za to. Osredotočen sem na delo.

Ob načinu življenja pa ste verjetno zadovoljni tudi s sezono. V španskem prvenstvu ste na odličnem petem mestu, v Eurocupu ste za las izpadli v polfinalu, vaša statistika pa je odlična, saj je med igralci Gran Canarie najboljša.
Zadovoljen sem. Sezona je super. Igramo dobro. Bili smo v finalu kraljevega finala in za vsega štiri točke izgubili proti Real Madridu. V Eurocupu smo bili blizu vstopa v finale. Odločala je ena točka.

Na tekmi s turškim Galatasarayem ste na koncu čustveno spremljali proste mete vaših soigralcev. Mižali ste …Povsem običajno. Če potrebuješ točko za finale … Boga sem prosil, da bi soigralec zadel proste mete. To bi bil dosežek, če bi se uvrstili v finale. Žal mi je, ker smo zmagali za 13 točk in izpadli. Skupno zmago smo že imeli v žepu, a smo jo izpustili. Življenje gre naprej in tudi mi moramo gledati v prihodnost.

Kakšne cilje ima klub?
Pri ciljih je tako, da gremo v nedeljo premagat Zaragozo in tako naprej. Naš princip je, da gremo vsako tekmo zmagat.

S Klemnom Prepeličem sta dobra prijatelja, v reprezentanci pa nerazdružljiva.

Ste kaj govorili z novim slovenskim selektorjem Igorjem Kokoškovom?
Slišala sva se pred kakšnim mesecem in pol. Povedal sem mu, da sem na voljo, če bom zdrav. Trenutno o reprezentanci ne razmišljam, saj sem z glavo pri klubu. Reprezentanci bom na voljo, če bom zdrav. Rekel mi je, da name računa, izpostavil pa je zdravje in da se vidimo na pripravah.

Boste šli tudi letos poleti kaj na kamp lige NBA v ZDA?
Trenutno ne vem. Misli imam pri Gran Canarii. Po sezoni bom videl, kaj bo. Zdaj o tem ne razmišljam. Z Gran Canario imam še enoletno pogodbo. Lepo mi je tukaj.