Nedelja, 14. 9. 2025, 5.00
3 tedne
Zgodbe s kolesarskega sedeža
Zračna invazija v Sloveniji: zakaj, kdaj in čemu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,42
Naravi koristne, kolesarjem prekletstvo. Tiho čakajo ob poljih – na vlago, toploto in tvoj sveže opran dres.
Ali so tudi vam tako neprijetne, kot so meni mušice ob ukvarjanju s športom? Ko priletiš v roj in jih imaš prilepljene na celoten kolesarski dres, kot bi kdo testiral novo superlepilo? Ko se ti zatakne v ustih ali kakšno po pomoti celo poješ? Ko se začneš spraševati, zakaj sploh obstajajo – ali je njihov namen res le težiti človeštvu ali imajo kakšen višji smisel? Vse to se sprašuješ, ko prideš domov, si dvakrat opereš glavo in ugotoviš, da o mušicah veš manj kot o flandrijskem tlakovcu. In potem začneš raziskovati, brskati po spletu in najdeš zanimivosti, pa čeprav ti niso ravno pri srcu.
Gremo k stvari. Kolesarjenje po Sloveniji je čudovito. Razgledi, svež zrak, cesta … in potem prileti črn roj. Kot dimna zavesa. Kot bi podjetje testiralo novo linijo sesalcev brez filtra. Samo, da si ti filter.
Mušice se zaletijo vate, kot da imajo GPS in si ti nastavljen kot njihov edini cilj. V oči – če si tekač in nimaš očal –, v nos, v usta, v čelado, med špranje v čeladi ... Enkrat me je ena zadela točno v odprtino ušesa. Ustavil sem se in tresel glavo kot pes po kopanju. Ne veš, kako dihati, ker veš, da bo nova zaseda kmalu prišla. Dihaš plitko, samo čez nos, usta držiš povsem zaprta. Da, tudi poješ kakšno. Nehote.
Verjetno ste že videli takšne roje mušic ...
Zaseda ob poljih
Nikoli ne veš, kdaj pride kakšen nov roj. Mušice nimajo urnika. Nimajo aplikacije. Nimajo alarma. Kar tam so, kjerkoli so že. V enem trenutku jih ni, v drugem: bum. Kot bi te zadela toča. S hitrostjo 30 km/h, sam si pa brez vetrobranskega stekla.
Največ jih je ob poljih. Tam, kjer zrak stoji in narava bruha ven vse, kar ima letečega. Leteče nebodigatreba. Voziš bolj po sredini ceste, da jih je vsaj malenkost manj, pa ti začnejo trobiti avtomobili. Najraje bi ustavil, stopil do voznika in mu rekel: "Daj glavo ven, da vidiš, kaj pomeni trpeti!" Ampak se ugrizneš v jezik in trpiš naprej. Res je nadležno. Tudi na sprehodu ali teku.
Začneš se spraševati, kakšen pomen sploh imajo. In že smo pri stricu Googlu.
Ko prideš domov, si glavo opereš dvakrat. Temeljito. Da ne bi česa pustile na tebi. Pogledaš v ogledalo in vidiš v bradi še eno. Kot bi te gledala in si mislila: "Dobro smo te!!"
Roj "nemotečih" mušic
O mušicah sicer ne veš veliko, vsaj jaz ne. Nikdar se nisem poglabljal v njihovo življenje, smisel. Nekaj o sadnih mušicah si slišal, vse drugo je uganka.
Kaj za vraga sploh počnejo vse te mušice?!
Ko sem začel brskati, sem našel podatek, da naj bi bilo na svetu več kot 160 tisoč vrst te leteče nadloge. Od komarjev do sadnih mušic, vse pod isto streho Diptera. Ljudem nadležne, naravi pa očitno nepogrešljive. Pridejo na plan, ko se segreje zrak (nad 20 °C), po dežju ali ko se Zemlja pač odloči, da ti bo testirala zen.
Posebej rade so ob poljih, kjer so na voljo vlaga, gnoj, trava in hrana za ličinke – torej "all inclusive" resort za razmnoževanje.
Videti so kot komarji, a niso. Naj bi bile sestrska skupina komarjev, le da ne pikajo.
Ne glede na to, kako nadležne so, imajo pomembno vlogo. Pomagajo razgrajevati naravni material, so hrana žabam, pticam, netopirjem – tudi meni so kdaj –, nekatere celo oprašujejo cvetlice. Prav tako so pokazatelj kakovosti okolja, zlasti vodnega – veliko ličink pomeni pogosto čisto vodo. Živijo v zemlji ali vodi in razgrajujejo organske snovi, pomembne za kroženje hranil. Naj bi bile celo sestrska skupina komarjev, le da ne pikajo. Tako piše.
Narava jih očitno potrebuje, mi pač ne vedno. Z drugimi besedami: mušice so biološko koristne, samo človeško nadležne.
Če jih želiš zaobiti, je najboljši čas za šport zgodaj zjutraj (pred 8. uro) ali zvečer po 19.30. Ali pa greš na trenažer, kar odsvetujem v poletnem obdobju.
Koliko mušic bi potrebovali, da pokrijejo Slovenijo?
Ena sama misel se mi je še porodila med vožnjo po gorenjskih koncih. Koliko mušic bi sploh potrebovali, da bi pokrili celotno Slovenijo? Prvi odgovor: preveč.
No, pa sem se šel malce matematičnega izziva. Površina Slovenije meri 20.271 km2, kar znaša 20.271.000.000 m2. Povprečna mušica meri okoli 4 mm v dolžino in ima površino telesa približno 25 mm2 oziroma 0,000025 m2. Zdaj pa delimo površino Slovenije s površino telesa mušice in pridemo do številke 810.840.000.000.000. No, toliko – 811 bilijonov mušic.
