Najstarejši ekipni olimpijski šport, za katerega pri nas skrbijo Prekmurci

Šport, ki smo se mu posvetili v tokratni rubriki, namenjeni otrokom in staršem, naj bi imel vsaj štiritisočletno zgodovino. Na to nakazuje perzijski relief, na katerem sta ovekovečena igralca s palico, podobno tisti za hokej na travi, pri izvajanju bulija. To, od leta 1908 olimpijsko disciplino so Perzijci na veliko opevali v svojih pesmih, iz Iranskega višavja se je najprej širila v Azijo – Tibet, Kitajska, Japonska, Indija –, v Evropi so jo najprej za svojo v junaških epih vzeli Irci, v sodobni različici naj bi jo na Britanskem otoku igrali vse od sredine 16. stoletja, pravila pa so vpeljali leta 1883.

Dandanes ga igrajo na vseh celinah, a največja nevarnost preti iz Avstralije in Evrope, kjer prevladujeta Nizozemska in Nemčija, ter iz Azije.

V deželico na sončni strani Alp naj bi pokukal še pred prvo svetovno vojno, ko so ga igrali v ljubljanski Iliriji. V drugi polovici 50. letih preteklega stoletja so se z njim spoznali tudi Prekmurci, ki ta najstarejši olimpijski ekipni šport kot edini v Sloveniji ohranjajo še danes. Po besedah člana enega od redkih slovenskih klubov hokeja na travi Roberta Mesariča so pri nas aktivni le trije klubi na vzhodu države, in sicer HK Lipovci, HK Triglav Predanovci in HK Moravske Toplice.

Najprej zabava in spoznavanje osnov

Prekmurci pogrešajo kolege iz Ljubljane (HK Svobod Ljubljana), Maribora (HK Železničar Maribor) in Celja (HK Partizan Gabrje Cele), s katerimi so nekoč bili bitke, a žal omenjeni danes v takšni obliki ne delujejo več. So pa veseli, da v enega od redkih športov, v katerem imajo v Sloveniji glavno besedo, vključujejo vse več mladih.

Kot pravi Mesarič, ki se je s tem športom spoprijateljil pred 27 leti in je še vedno aktiven hokejist pri HK Lipovci, imajo v njihovem klubu v mlajših selekcijah od okoli 40 do 50 hokejistov, s člani vred jih je okoli 60. Vsi pa prihajajo iz domače vasi. Kako in kdaj otroka sploh vključiti v šport, ki se igra na igrišču z umetno travo, dolgem 91,4 metra in širokem 55 metrov?

"Priporočljivo je, da začnejo zgodaj, med petim in sedmim letom starosti. Če se nam pridružijo kakšno leto pozneje, ni nobene težave, je pa bolje, da začnejo čim prej, da vidijo, kako vse skupaj poteka, in da se spoznajo s to igro," pravi Mesarič in dodaja, da gre pri najmlajših na treningih bolj ko ne za zabavo: "Do desetega leta je zanje le igra in se na treningih dejansko bolj igrajo, rezultat pa nikakor ni v ospredju. Poudarek je na tem, da se sploh gibljejo. Sicer pa otroci na treningih (pri Lipovcih jih imajo od dvakrat do trikrat na teden po uro in pol, op. a.) pridobijo osnove hokejske igre, se spoznajo s tehniko, pravili, sistemom, vizijo igre."

Za začetek po širini

Glede na to, da je igrišče – razdeljeno je na četrtine – skoraj tako veliko kot nogometno, bi bili treningi na celotnem igrišču za najmlajše prevelik zalogaj. Tako si v nižjih selekcijah znanje in izkušnje nabirajo na dobri četrtini igrišča, igrajo po širini, ponavadi s petimi igralci in vratarjem.

Pri HK Lipovci mlajše selekcije (U10 in U12) trenirajo skupaj, pri 15 in 16 letih pa hokejiste postopoma že priključujejo treningom članske ekipe, katere standardni člani tako postanejo okoli 18., 19. leta.

Od palice do ščitnikov …

Ekipo v hokeju na travi sestavlja 11 aktivnih igralcev (deset v polju in vratar), ki morajo imeti posebno opremo. Igralci v polju po Mesaričevih besedah ob športnih čevljih, prilagojenih za tek po umetni travi, in dresu potrebujejo še posebne palice – včasih so prevladovale lesene, zdaj so najpogostejše karbonske ali iz katerih drugih umetnih mas –, ščitnike za noge in roke, rokavico, ki jo imajo na levi roki, morda še ščitnik za zobe.

Osnovno opremo za začetnike lahko dobite že za od 80 do sto evrov, lahko pa ta številka poskoči pri vratarski opremi, saj je vratar s čelado, rokavicami, posebnimi ščitniki, hlačami, suspenzorji, "banščinami" in t. i. brcalnimi čevlji zaščiten od glave do pet. Ni namreč prijetno, če te žogica iz trde plastike, ki tehta med 150 in 160 grami, ob silovitem strelu zadene v nezaščiten del telesa. Pri HK Lipovci si lahko začetniki kakšen kos opreme na začetku tudi izposodijo, za vadnino pa je na mesec treba odšteti okoli 10, 20 evrov.

Še pred prihodom zime selitev v dvorano

Sezona po besedah našega sogovornika traja od devet do deset mesecev, a hokej na travi se igra od spomladi do sredine jeseni, nato pa se hokejisti preselijo v dvorane k "bratu" dvoranskemu hokeju. Mesarič pravi, da prilagoditev na dvorano vzame kakšen trening ali dva in da hokejisti načeloma nimajo večjih težav pri menjavi okolja. Selitev bo prišla prav v prihodnjih tednih, ko bosta do izraza še toliko bolj prišli hitrost in tehnika, ki sta v dvorani na majhnem prostoru še kako pomembni.

Igrišče v dvorani je v velikosti rokometnega igrišča, tekmovalci pa igrajo na parketu ali umetni masi. Ob dolžini sta dve nizki bandi, ekipo pa sestavlja pet igralcev v polju in vratar. Oprema je zelo podobna tisti za hokej na travi, ob dvoranskih copatih morajo hokejisti zamenjati še palico, ki je nekoliko tanjša in lažja, medtem ko se velikost in oblika ne spremenita.

"Delovne navade, resen pristop, spoštovanje tekmeca ..."

In zakaj bi otroka sploh vpisali na trening hokeja na travi ali v dvorani?

"V današnjem času je pač tako, da se otroci premalo gibajo in so vse preveč za računalnikom, zato je že samo to, da se gibajo, zelo pomembno. Pri nas se ob gibanju tudi družijo in naučijo nekega kolektivnega duha. Konec koncev jim to tudi pomaga, ko odrastejo, da se bolje in lažje znajdejo v življenju. S tem športom namreč pridobijo tudi neke vrste delovne navade, resen pristop, spoštovanje tekmeca," o pozitivnih lastnostih, ki jih prinaša hokej na travi, pravi Mesarič in izpostavi modro misel: "Za nas je že to, če otroka spravimo iz ulice v šport, uspeh."