Jan Tomše

Petek,
1. 5. 2015,
21.10

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Manny Pacquiao boks

Petek, 1. 5. 2015, 21.10

8 let, 7 mesecev

To so najboljši boksarski dvoboji vseh časov (video)

Jan Tomše

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Sobotni obračun Floyda Mayweatherja in Mannyja Pacquiaa mnogi označujejo za dvoboj stoletja. Ali upravičeno, bo znano kmalu, do takrat pa je tukaj nekaj najboljših obračunov s pestmi iz preteklosti.

Lestvic, na katerih so zbrani najboljši boksarski spopadi v zgodovini, verjetno ni dosti manj od njihovih sestavljavcev. A nekateri dvoboji so se skozi čas izkazali za tako atraktivne, tako kakovostne in tako pomembne za zgodovino boksa, da bodo verjetno našli pot v večino tovrstnih izborov. Pred prihajajočim superdvobojem Floyda Mayweatherja in Mannyja Pacquiaa so svoj izbor najboljših preteklih spopadov v ringu predstavili tudi pri Timu. Poglejmo, katerih deset obračunov si po njihovem mnenju zasluži mesto na piedestalu nepozabnih športnih dogodkov.

Dokončen odgovor, kdo od njiju je boljši, sta slavna boksarja Muhammad Ali in Joe Frazier iskala v tretjem medsebojnem obračunu na azijski celini. Iz tako imenovanih Superfighta I. in Superfighta II., oba sta se zgodila v New Yorku, je namreč vsak od njiju odnesel po eno zmago. Vzdušje v soparni filipinski prestolnici je pred srhljivko za naslov absolutnega prvaka v težki kategoriji spominjalo na pekel, vonj po diaboličnem pa sta borca prenesla tudi v ring. 28 tisoč gledalcev v dvorani in 650 milijonov pred TV-zasloni je imelo kaj videti. Enega najbolj vznemirljivih in atraktivnih spopadov vseh časov so na začetku 14. runde prekinili v Frazierjevem kotu. "Želim boksati do konca, šef," je napol slep pri trenerju protestiral "Smokin' Joe". Pozneje je dejal, da bi, če bi z Alijem mlatenje nadaljevala, verjetno kdo od njiju umrl. Veliki Ali je po dvoboju pri izjavi ostal zvest samemu sebi. Frazierja je označil za največjega vseh časov, "takoj za menoj, seveda".

Jack Dempsey, svetovni prvak v težki kategoriji, v 20. letih prejšnjega stoletja tudi ikona ameriške kulture, se je z argentinskim velikanom Luisom Angelom Firpom srečal na newyorškem stadionu Polo Grounds, ki je pozneje gostil še vrsto nepozabnih boksarskih obračunov. Dvoboj "divjega bika iz Pamp" je prenašal argentinski radio, Argentinci so šli zaradi njega na ulice. 80 tisoč gledalcev na stadionu je sicer videlo vsega skupaj nekaj minut obračuna, a v tem času kar enajst nokdavnov. Dempsey je nasprotnika na tla poslal devetkrat. Firpovo zadoščenje je bilo, da je Američana, ki ga je slavna boksarska revija Ring pred leti uvrstila na deseto mesto najboljših težkokategornikov vseh časov, namahal tako močno, da je ta letel iz ringa. Med vrvi se je ta v dovoljenem času 20 sekund vrnil s pomočjo novinarjev, ki so na stadionu spremljali dvoboj. Dempsey je Argentinca, prvega Latinoameričana, ki je dobil priložnost boksati za pas svetovnega prvaka v težki kategoriji, nazadnje nokavtiral v drugi rundi. Firpo pa je v zgodovinskih knjigah zapisan kot "tisti človek, ki je Dempseyja zboksal iz ringa".

Dvoboj estetike, lepote, enkratnega boksa, bi lahko z nekaj besedami opisali obračun med Sugarjem Rayem Leonardom, olimpijskim zmagovalcem iz Montreala leta 1976, in Thomasom Hitmanom Hearnsom v hotelu Caesars Palace v Las Vegasu. Nasprotnika, danes oba sprejeta v boksarski hram slavnih, sta v ring prinesla vsak svoj pas, Leonard veltrskega po različici WBC, Hearns, do takrat neporažen, pa veltrskega po različici WBA. Obračunu, polnem izmenjav pobude in prednosti po točkah, je nov tempo dala Leonardova brzostrelna serija v 13. rundi, po kateri zdelanemu Hearnsu vrvi niso mogle preprečiti padca iz ringa. Rundo pozneje se je Leonard dokončno znesel nad nasprotnikom, do tistega trenutka sicer vodečim po točkah, in sodnik je bil prisiljen prekiniti dvoboj.

Prvi od treh dvobojev neuklonljivih tekmecev Mickyja Warda in Artura Gattija je več kot nazorno pokazal, da je boks sicer res šport plemenitih pesti, vendar si za nekatere dvoboje želimo, da jih otroci ne bi nikoli videli. Srdito, do konca, brez milosti in na nož sta šla drug nad drugega tekmeca tistega majskega večera v Connecticutu v ZDA, in to vseh deset rund, kolikor je po dogovoru trajal obračun. Po večinski odločitvi sodnikov je zmagal Ward. Deveto rundo je slavni boksarski trener Emanuel Steward, danes poznan kot tvorec uspehov nepremagljivega Vladimirja Klička, označil za rundo stoletja. Uradno potrditev izjemnosti je obračun dobil v reviji Ring, kjer so dvoboj razglasili za dvoboj leta, medtem ko so šli boksarski zanesenjaki in novinarji korak dlje in spopadu pripeli oznako "dvoboj stoletja". Kakor koli, Ward in Gatti sta se udarila še dvakrat, še dvakrat pripravila pašo za oči, obakrat pa je zmagal Gatti. Wardova življenjska zgodba je leta 2010 doživela upodobitev v filmu The Fighter, v katerem borca igra Mark Wahlberg. Gattijevo življenjsko črto pa je prekinila usoda zunaj ringa. Leta 2009 so 37-letnega boksarja našli v nekem hotelu v Braziliji. Preiskovalci so sklenili, da je umrl nasilne smrti, zanjo pozneje obtožili Gattijevo ženo, a jo nato oprali krivde. Krivec do danes ostaja neznan.

Spopad nosilca svetovne krone v težki in najboljšega na svetu v lahko-težki kategoriji na stadionu Polo Grounds v New Yorku je postregel s pravo pašo za oči in življenjsko športno lekcijo za vsakega underdoga, kot v športu rečejo tekmovalcem v senci favoritov. Billie Conn si je z odlično obrambo in agresivnimi pestmi utiral pot do konca sanjskega dvoboja s fenomenalnim "rjavim bombašem" Louisom. V osmi rundi je bil Louis dehidriran, v 12. pa že povsem izčrpan. Za Connom je capljal tudi na točkovalnih lističih dveh od treh sodnikov. Prevlada je "Pittsburgh Kida" tako močno opogumila, da je v 13. rundi postal ošaben. Namesto da bi do konca branil gotovo zmago po točkah, je želel Louisa položiti še pred koncem dvoboja. Louis ni okleval, izkoristil je luknjičavost Connove obrambe in nasprotnika z nizom udarcev poslal na podij. Nepovratno.

Še en dvoboj leta, ki je našel mesto na Timovi lestvici: spopad za dvojno krono v lahki kategoriji med pogumnim Corralesom, Američanom kolumbijsko-mehiških korenin, in spretnim Mehičanom Castillom, ki ga je gostil Las Vegas, velja za klasično boksarsko "adrenalinko". Po devetih rundah enakopravnega dajanja in prejemanja udarcev se je Corrales v deseti dvakrat znašel na tleh. Oko mu je otekalo in noge so ga komaj še držale. A sledil je preobrat: začel je svojo serijo, sledila je močna desnica, s katero je "El Terrible" Castilla pospravil na vrvi, nato pa sprožil rafal udarcev, po katerem sodniku ni preostalo drugega, kot da Mehičanu prihrani nadaljnje muke. Tekmeca sta se z usnjem na rokah srečala še dvakrat, prvič je Castillo zlahka maščeval poraz, v drugem dvoboju pa ni bilo mogoče izvedeti, kdo od obeh je resnično boljši lahkokategornik, saj je Mehičan prekoračil zapovedano težo.

Caesars Palace v Las Vegasu bodo poznavalci in ljubitelji boksa vselej povezovali z eno najboljših prvih rund vseh časov. Brez začetnega ovohavanja se je Marvin Hagler Thomasa Hearnsa lotil takoj po začetnem gongu in ga z ubijalskim tempom v sekundah prisil v surov ritem dvoboja. "Marvelous" Hagler si je ring vzel za svoje posestvo in "Hitmana" Hearnsa neusmiljeno z udarci gnal sem in tja. Brutalno in živalsko. Hearns, višji in mlajši od Haglerja, ki je kot srednjekategornik do tistega trenutka vladal že pet let, je vračal, kolikor je lahko, Haglerju pa celo odprl rano na obrazu. V tretji rundi je Haglerjeva svinčena roka sedla na tekmečev obraz in ga zrušila na podij. Hearnsa so v polzavestnem stanju pospremili do njegovega kota, Hagler pa je dvorano zapustil kot absolutni prvak v srednji kategoriji. Pri Ringu so o dvoboju zapisali, da je šlo za "najbolj naelektrenih osem minut vseh časov".

Še ena slavna boksarska trilogija, ki za seboj ni pustila ravnodušnih. Za najboljšo velja prva predstava, v kateri sta Erik Morales in Marco Antonio Barrera, ponosa Mehike, v puščavskem Las Vegasu pokazala vse, kar znata, da bi ugotovili, kdo od njiju je boljši v superperesni kategoriji. Po deljeni sodniški odločitvi je slavil Morales, čeprav so mnogi trdili, da bi moral šampionski znak po različici WBO kititi pas njegovega neuklonljivega nasprotnika. Ta je zadoščenje dobil na povratnem dvoboju, sloves boljšega pa utrdil z zmago tudi v tretjem medsebojnem obračunu leta 2004. A za trofejami Mehičana so se že ozirali novi tekmeci. Eden od teh je bil Filipinec Manny Pacquiao, ki je v prihodnjih letih opravil z obema, z Moralesom in Barrero.

"When Thunder meets Lightning" oz. Ko grom sreča strelo. Poimenovanje orokavičenega "sestanka" Julia Cesarja Chaveza in Meldricka Taylorja v ringu je s štirimi besedami opisalo vse, kar je prinašal težko pričakovani dvoboj. Chavez je bil v tistem času zvezda in ponos Mehike, njegov tekmovalni portfelj je zajemal 68 zmag brez poraza, slovel pa je po svojih strahovitih udarcih. Američan Taylor je bil znan po izjemno hitrih rokah, tako kot tekmec je imel neokrnjeno bilanco 24 zmag, poraza nobenega. Spopad za pasova WBC in IBF v polveltrski kategoriji se je končal nepričakovano in kontroverzno in je še danes predmet vročih razprav. Taylor je po zaslugi hitrih rok nabiral točke in Chaveza po zadanih udarcih v veliki večini dvoboja ohranjal v povsem podrejenem položaju. A bolj ko se je bližal sklepni gong, bolj je Chavez pritiskal. Čeprav je Taylor ob vstopu v 12. rundo vodil na vseh treh sodniških lističih in bi lahko taktično izpeljal zadnje tri minute, mu je trener dal usodni nasvet: dejal mu je, da mora rundo dobiti. Ko je izčrpanemu Taylorju spodletel poskus, da bi tekmeca zadel z levico, je prišla Chavezova minuta. Nasprotnika je s težkimi udarci temeljito obdelal in ga spravil na tla. Majavi Taylor je pravočasno vstal in potrdil, da je zmožen nadaljevati dvoboj, a to sodnika ni prepričalo in Chavez je pospravil zmago dve sekundi pred koncem zadnje runde. Odločevalce pri Ringu je predstava prepričala, da so jo razglasili za najboljšo leta 1990.

V nekem trenutku je imela Velika Britanija dva vrhunska boksarja v srednji kategoriji. A ker je prostor le za enega resničnega šampiona, se je pojavila pobuda, naj Chris Eubank in Nigel Benn v ringu pokažeta, kdo si zasluži naziv najboljšega. Benn, na katerega se je v karieri prilepil vzdevek "Dark Destroyer", je v dvoboju za naslov prvaka zemeljske oble po različici WBO dobesedno pobesnel in tekmeca uspel pritegniti v atraktiven boj, v katerem je demonstriral svojo moč, Eubank pa je prikazal, kako natančno zna udarjati. Čeprav je Bennu Eubanka uspelo obdelati celo do nokdavna, se je ta pobral in prišel k sebi, nato pa opravil posel, za katerega je bil pripravljen. Temnega uničevalca je v deveti rundi poslal na plešoči teren ob vrveh, dovolj prepričljivo, da je sodnik prekinil dvoboj in dvignil njegovo roko v znak zmage. Eubank in Benn sta čez nekaj let uprizorila ponovitev tekme, ki pa ni dala zmagovalca.