Strastna navijačica Valentina Rossija ima po četrt stoletja dovolj kotalkanja

Po četrt stoletja tekmovanj na domači sceni, na evropskih in svetovnih prvenstvih bo simpatična Primorka kotalke potisnila na stranski tir in se posvetila drugim življenjskim izzivom, ki jo čakajo. Na svoji športni poti je zbrala neverjetnih 27 medalj na velikih tekmovanjih in poskrbela, da je kotalkanje v Sloveniji postalo bolj prepoznavno. Z veliko življenjsko preizkušnjo – zbolela je za rakom na dojkah in ga tudi premagala – se je dotaknila marsikoga, ki je pred tem ni poznal. Po uspešnem zdravljenju ji je uspela velika vrnitev na kotalkarsko ploščo in za slovo od karieri tudi osvojitev medalj na evropskem in svetovnem prvenstvu. Ker je strastna navijačica Valentina Rossija, ji bo zdaj ostalo več časa za obisk MotoGP dirk.

Čeprav končujete svojo kotalkarsko kariero, se najprej vrniva na začetek te uspešne zgodbe in v čas, ko ste se odločili, da se boste začeli resno ukvarjati s kotalkanjem … Ko sem bila stara leto in pol, sem dobila prve kotalke s pasovi. Kotalkati sem začela pri treh letih. Potem sem se vpisala v kotalkarski klub Nova Gorica, leta 1996 pa sem preklopila v kotalkarski klub Renče. Prva medalja, ki mi je ostala v spominu, je bila tista iz leta 1999. To je bila prva medalja na evropskem prvenstvu za kadete v Folonici. Leta 2004 je prišel v Renče trenirat Ruben Genchi. To je bila prelomnica, ko sem se odločila, da se bom začela resno ukvarjati s kotalkanjem. Leta 2004 sem tudi dobila bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v Ameriki v prostem programu. Takrat sem bila stara 17 let.

Po tako bogati karieri je zagotovo ostalo zelo veliko lepih spominov … Nikoli ne bom pozabila svojih prvih svetovnih iger 2005 v Duisburgu, ko sem kot mladinka tekmovala s članicami. Takrat je bila od najboljših odsotna samo Tanja Romano. Zmagala je Laura Sanchez, jaz pa sem bila druga. Takrat sem dobila potrditev, da je moja smer prava in da naj sledim svoji ljubezni, kotalkanju.

Najboljše vzdušje na kotalkarski tekmi sem doživela na svetovnih igrah v Caliju leta 2013. Ko sem videla tistih sedem tisoč ljudi, ki so nas izjemno spodbujali. Videla sem, kako mi prijatelji stojijo ob strani. Teh občutkov ne bom nikoli pozabila. Moram pa omeniti tudi Reus 2014. Tako kratki kot dolgi program. Ko vidiš, da ljudje stojijo in ti ploskajo. Se vsi veselijo s tabo. Veš, da si naredil nekaj nepredstavljivega. In s tem dokažeš, da nobena ovira ni tako visoka, da je ne bi mogel premagati. Upam, da sem s tem dala ljudem močno sporočilo.

Zagotovo pa mi bodo najbolj v spominu ostale lanske medalje z evropskega in svetovnega prvenstva, ker mi je uspela zgodovinska vrnitev na kotalkarsko ploščo v roku enega leta.

Imela sem ta privilegij, da sem v svoji 25-letni karieri videla ogromno sveta. Naj naštejem najbolj oddaljene države: Avstralija, Nova Zelandija, Tajvan, Kitajska, Kolumbija, Brazilija, Argentina, ZDA.

V svoji karieri ste osvojili 27 medalj na velikih tekmovanjih. Zadnje kolajne ste osvojili po tem, ko ste premagali raka. Moram poudariti, da teh 27 medalj ni samo mojih. Te medalje so plod dela vseh ljudi, ki so kdajkoli pripomogli k temu, da sem se lahko razvila kot uspešna umetnostna kotalkarica. To so trenerji, člani kluba, starši, tekmovalci, fizioterapevti, psihologi, prijatelji.

V zadnjem letu moje kariere ni šlo več za zbiranje kolajn. V zadnjem letu je bil užitek biti na plošči in početi tisto, kar znam. Če počneš določeno stvar z veseljem, z ljubeznijo, rezultat pride sam. V preteklosti sem se gnala in hrepenela po medalji, pa se mi je zagotovo nekaj zalomilo. Ko pa sem vse te dejavnike odmislila, je bilo vse lažje. Prijateljica Nina Mozetič mi je med zdravljenjem rekla, naj to kotalkarsko zgodbo končam kot zmagovalka. Nato sem si želela samo še enkrat stopiti na ploščo na svetovnem prvenstvu, pa četudi bi bila zadnja. Vse, kar me je bolezen naučila, sem izkoristila na plošči in tudi v življenju. Nobena stvar me ne bo več zlomila, nobena stvar me ne bo vrgla iz tira. Vsak problem, ki se mi je prej zdel zelo velik, je zdaj zelo majhen.

Zakaj ste se odločili za konec kariere? O tem sem veliko premišljevala. Prijateljica Nina Mozetič mi je dejala, da bom že sama začutila, kdaj je dovolj. Lani oktobra po svetovnem prvenstvu sem rahlo že napovedala, da je bila to moja zadnja aktivna sezona. Letos aprila pa sem začutila, da je prišel čas za druge prioritete v življenju. Kariero sem končala uspešno, kar sem si zmeraj želela. Vem, da bi morala veliko več trenirati, kot sem do zdaj, če bi želela ohraniti vrhunsko raven. Zaradi posledic hude bolezni ne zmorem več takšnih naporov kot prej. A s tem sem se že sprijaznila. Mislim, da je prišel trenutek, ko lahko po 25 letih rečem: Hvala, kotalkanje!

Kakšne bodo zdaj vaše prioritete? Rada bi se malo ustalila, dokončala študij, si v bližnji prihodnosti ustvarila družino. Seveda se ne bom odrekla športu: da bi pospravila kotalke v kot in se ne bi nikjer več pokazala. Še kakšno leto ali dve bom nastopala na različnih dogodkih, potem pa bo moj EMŠO postal problem. Pri 28 letih čutim, da se telo več ne regenerira tako, kot se je prej. Tri leta že imam izpit za trenerko in pomagam v klubu v Renčah. Rada se ukvarjam z otroki in mladino ter prenašam vse svoje dolgoletne izkušnje nanje. Želim si, da bi bil nekdo še boljši od mene.

Pred enim letom sem dosegla življenjsko zmago, ko sem premagala raka na dojkah. Ni bilo preprosto, ker sem imela zdravo aktivno življenje, potem pa sem izvedela, da sem hudo bolna. Moja prva misel je bila, da ne bom mogla več kotalkati. Imam srečo, da imam okoli sebe pozitivne ljudi. Prijateljica Nina Mozetič mi je ogromno pomagala: vlivala mi je voljo, da sem veliko lažje prenašala vse tiste trenutke, ki so me spremljali v letu dni zdravljenja. Hvaležna sem za to preizkušnjo, ker me je obogatila. Naučila sem se, da lahko vse stvari počakajo, samo moje življenje ne bo počakalo. To mojo drugo priložnost, ki sem jo dobila v življenju, skušam izkoristiti na tak način, da skušam vsako sekundo v življenju izkoristiti do maksimuma.

V soboto v Renčah pripravljate mega kotalkarski spektakel. Kateri mojstri in mojstrice bodo na delu? V soboto bo ta moj zaključni nastop, ki smo ga poimenovali Na kotalkah spominov in uspeha. Moja velika želja je zmeraj bila, da bi svojo kariero sklenila s svojimi prijatelji, s svojo veliko kotalkarsko družino. V določenem smislu se bo to tudi zgodilo. Prišlo bo kar nekaj slovitih imen svetovnega umetnostnega kotalkanja. Prišla bo moja največja tekmica zadnjih let in zelo velika prijateljica, aktualna svetovna prvakinja Debora Sbei.

Pride letošnji svetovni prvak Andrea Girotto, Laura Sanchez, ki je zmagala na svetovnih igrah 2005, aktualna svetovna mladinska prvaka Isabela Genchi in Alberto Peruch. Nekateri so se opravičili, ker imajo prav ta konec tedna seminar za trenerja. Vsi, ki bodo prišli na ta mega kotalkarski dogodek, si bodo lahko v posebni stekleni vitrini ogledali vseh mojih 27 medalj. Ob tej priložnosti jih ne bom obesila nase, ker bi bila videti kot novoletna jelka.

Znano je, da ste strastna navijačica Valentina Rossija. Zdaj vam bo ostalo več časa za spremljanje MotoGP dirk … Da, zdaj bom imela več časa, da bom hodila na MotoGP dirke. Upam, da v Valencii zmaga Rossi, da premaga Marqueza in da osvoji svoj deseti naslov svetovnega prvaka. To si srčno želim. Za Rossija navijam že od trenutka, ko je še dirkal v razredu do 125 ccm, torej 20 let. Rossi ima z Yamaho pogodbo še za prihodnjo sezono, a naj zmaga letos in tudi 2016. Mislim, da bo še nadaljeval kariero tudi po koncu prvenstva 2016.

Kakšen je vaš pogled na incident v Maleziji? Mislim, da je Marquez v Maleziji iskal probleme. In da niti v Avstraliji niti v Maleziji ni korektno odpeljal dirke. Mislim, da Rossi ni brcnil Marquezovega motorja, ker bi padel na drugo stran, pa ni. Moral bi biti Hulk, da bi tisto brcnil. Saj je motor težek skoraj 200 kg. Marquez se je že pred padcem naslonil na Rossija. Res pa je, da ga je Valentino izrinil na rob steze.

Če bi bil Marc pameten, bi še malo zavrl, prišel za Valentina in potem bi se odpeljala naprej. Nato bi se lahko spet prehitevala. Jaz še nisem videla dirke, da bi se v petem krogu tako strašno bojevali za tretje mesto. Če bi bil to zadnji krog in bi šlo za zmago, bi še razumela. Ker Marquez ni več v igri za naslov prvaka, se mi zdi, da je šlo bolj za ego. Marquez bi rad bil Rossijev naslednik, vendar je malo pretiraval.

V igri za naslov svetovnega prvaka pa je še zmeraj Jorge Lorenzo … Lorenzo ne sme postati prvak. Če bi bil miren, se ne bi vtikal v Rossijev primer na športnem razsodišču v Lozani. A kot vse kaže, se boji Rossija. Že takoj po dirki v Maleziji se je šel pritožit direktorju dirke, nato Rossiju pokazal palec navzdol. Svojemu moštvenemu kolegu ne moreš tega narediti. Če bila onadva takšna prijatelja, kot sva bili jaz in Deborah Sbei, bi bila zgodba drugačna. Jaz sem želela njej najboljšo predstavo in ona meni. Na plošči pa sva bili tekmovalki.

A v MotoGP ni prijateljev. Rossi bo z zadnjega štartnega položaja težko postal svetovni prvak. Glede na to, kaj se je dogajalo na zadnjih dveh dirkah in glede na to, da so Rossija krivično kaznovali, bi ga morali tekmeci, ki bodo začeli v ozadju, spustiti naprej. Saj se oni ne bojujejo za naslov svetovnega prvaka. Dirka bo najbolj pravična, če se bosta med seboj za naslov prvaka udarila Rossi in Lorenzo. Marquez naj se tudi ne vtika v njun boj. Upam, da bo deževalo. Potem bo Lorenzo tožil nad čelado in gumami.